Jedro

Sklic skupščine je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo (vsaj) 20-ino osnovnega kapitala, če navedejo namen in razloge zanj ter upravi posredujejo pisno zahtevo. V taki situaciji uprava mora sklicati skupščino (1. odstavek 296. člena ZGD-1) in ne gre za diskrecijsko pravico uprave, ali bo skupščino sklicala ali ne. Če namreč zahtevi manjšinskih delničarjev ne sledi, imajo slednji sodno varstvo za uveljavitev pravice do sklica skupščine (3. odstavek 296. člena ZGD-1). Čim pa uprava mora sklicati skupščino na zahtevo manjšinskih delničarjev, je logično, da je preklicati po svoji presoji ne more.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih dne 04. 02. 2008 na seji skupščine tožene stranke (I. točka izreka) ter podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov navedene skupščine (II. točka izreka). S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo izvrševanje vseh sklepov, sprejetih na 04. 02. 2008 opravljeni skupščini tožene stranke (III. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe in sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe ter stroškovno posledico, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je uveljavljala ničnost sklepov skupščine tožene stranke, sprejetih dne 04. 02. 2008, ker je bila kljub preklicu skupščine le-ta opravljena in je šlo torej za novo skupščino, za katero bi moral biti objavljen sklic skladno s statutom tožene stranke. Ker torej opravljena skupščina ni bila zakonito sklicana, ni pa šlo za univerzalno skupščino, na kateri bi bili prisotni vsi delničarji, naj bi bil podan razlog ničnosti sklepov skupščine po 1. alinei 1. odstavka 390. člena ZGD-1. Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je tožnik kot predsednik uprave tožene stranke skupščino tožene stranke za dne 04. 02. 2008 sklical na zahtevo delničarjev tožene stranke skladno s 1. in 2. odstavkom 296. člena ZGD-1. Sporno pa je, ali je bil tožnikov preklic skupščine dve uri pred predvidenim začetkom skupščine veljaven. Zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem dejstvom je negativen. Pritožnik pa zmotno meni, da je bil sam kot sklicatelj skupščine legitimiran tudi za preklic le-te. Tako pritožbeno stališče je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno. Sklic skupščine je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo (vsaj) 20-ino osnovnega kapitala, če navedejo namen in razloge zanj ter upravi posredujejo pisno zahtevo. V taki situaciji uprava mora sklicati skupščino (1. odstavek 296. člena ZGD-1) in ne gre za diskrecijsko pravico uprave, ali bo skupščino sklicala ali ne. Če namreč zahtevi manjšinskih delničarjev ne sledi, imajo slednji sodno varstvo za uveljavitev pravice do sklica skupščine (3. odstavek 296. člena ZGD-1). Čim pa uprava mora sklicati skupščino na zahtevo manjšinskih delničarjev, je logično, da je preklicati po svoji presoji ne more (razen morda v izjemnih primerih, ko npr. skupščine iz objektivnih razlogov niti ne bi bilo mogoče opraviti). Drugačno stališče, ki ga zastopa pritožnik, bi namreč omogočalo izigravanje pravice manjšinskih delničarjev do sklica skupščine vselej, kadar predlagani sklepi delničarjev za upravo ne bi bili ugodni. Uprava bi na zahtevo delničarjev najprej sklicala skupščino, nato pa jo tik pred skupščino preklicala in tako v nedogled. V taki situaciji, ko bi bila skupščina sklicana, delničarji niti ne bi mogli sodno uveljavljati svoje pravice do sklica skupščine. Tako se pokaže, da je preklic skupščine, sklicane na zahtevo manjšinskih delničarjev, možen le na zahtevo teh istih delničarjev.

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil upravičenec do preklica skupščine, zaradi česar je bil njegov preklic neveljaven, je brezpredmeten pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o napačnih zaključkih glede samega načina preklica oziroma obvestitve delničarjev o njem. Ne glede na tožnikov način obvestila delničarjev o preklicu je namreč prvostopenjsko sodišče kot razlog za neveljavnost preklica ugotovilo tožnikovo neupravičenje do preklica, to pa je tisto pravnorelevantno dejstvo, iz katerega je sledil logičen zaključek, da neveljaven preklic nima pravnih učinkov in da je veljal še vedno zakoniti tožnikov sklic skupščine tožene stranke z dne 04. 02. 2008. Pri tem glede na okoliščine primera, ko je bila skupščina preklicana dve uri pred predvidenim začetkom (kot to navaja sama tožeča stranka), na vratih prostora, kjer naj bi se skupščina opravila, pritrjeno obvestilo o preklicu in dejstvo, da so se skupščine udeležili delničarji s skupnim deležem 99,22 % v osnovnem kapitalu tožene stranke, ni mogoče soglašati s pritožnikom, da je šlo za preložitev skupščine (ker se je pričela pol ure kasneje, kot je bilo določeno v sklicu in v drugem prostoru, sicer na istem naslovu), za katero veljajo določbe o novem sklicu. Zapleti, ki so nastali prav zaradi nezakonitega ravnanja tožnika v zvezi s preklicem skupščine, so nujno privedli do krajšega časovnega zamika začetka skupščine, pa tudi do zasedanja skupščine v drugem prostoru, pa vendar na isti lokaciji (D. 22, L.). Neutemeljeno pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev o preloženi skupščini. Sodišče je nanje namreč odgovorilo implicitno s tem, ko je upoštevalo tožnikov sklic skupščine kot veljavnega in zakonitega, opravljeno skupščino pa sklicano na ta (tožnikov) način in torej presodilo, da ne gre za preložitev skupščine.

Izhajajoč iz pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil zaradi neveljavnosti tožnikovega preklica skupščine še vedno veljaven njegov sklic skupščine, ta pa je bil skladen z 2. odstavkom 295. člena ZGD-1, je pravilen nadaljnji zaključek, da za veljavnost sklepov skupščine udeležba prav vseh delničarjev ni bila potrebna in da tudi ni podan ničnostni razlog iz prve alinee 1. odstavka 390. člena ZGD-1. Sicer pa je teorijo relevance, katere uporabo očita pritožnik prvostopenjskemu sodišču, slednje uporabilo pri presoji neobstoja izpodbojnih razlogov v zvezi s podredno uveljavljanim tožbenim zahtevkom na razveljavitev sklepov skupščine, ne pa ničnostnih razlogov.

V zvezi z uveljavljanim ničnostnim razlogom po tretji alinei 1. odstavka 390. člena ZGD-1 pa je tožeča stranka zatrjevala, da bo zaradi sklepa skupščine o nesoglasju s sklenitvijo pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene med toženo stranko in družbo V. d.d. dne 06. 11. 2007 tožena stranka morala plačati V. visoko pogodbeno kazen, V. d.d. pa se je zavezal tudi poplačati upnike tožene stranke, zaradi česar so ti neposredno oškodovani. Izpodbijani sklep skupščine pa je tako nezdružljiv z bistvom družbe, zlasti tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo pretežno ali izključno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno ugotovilo, da pogodba o opravljanju storitev z dne 06. 11. 2007 ni veljavna, ker je za njeno veljavnost potreben sklep skupščine, sklicujoč se pravilno na 1. odstavek 330. člena ZGD-1. Pritožnica pri tem zmotno meni, da soglasje k pogodbi lahko skupščina poda tudi kasneje. Pogodba, sklenjena brez soglasja skupščine tožene stranke, je torej po 1. odstavku 330. člena ZGD-1 nična. Nična pogodba pa po 1. odstavku 90. člena OZ ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da soglasje k pogodbi skupščina tožene stranke lahko da tudi po sklenitvi pogodbe. Ker tudi sicer zaradi drugačne presoje delničarjev o ekonomski upravičenosti pogodbe odločitev o neizdaji soglasja ne povzroči ničnosti (primerjaj veliki komentar ZGD, 2. knjiga, stran 716, GV Založba, Ljubljana 2007), če je sicer pravno pravilen, drugačnega sklepa pa tožeča stranka tudi ne more prisilno izposlovati, je neutemeljen smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Nerazumljiv pa je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o neizčrpanem dokaznem postopku, saj pritožnik ne pojasni, katera pravnorelevantna dejstva naj bi zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič prvostopenjsko sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo. Očitek nekonkretiziranosti pritožniku velja tudi glede zatrjevane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pritožnik navaja le zakonski dejanski stan navedene kršitve, ne da bi jo za obravnavani primer konkretneje opredelil. V okviru uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ni našlo očitane bistvene postopkovne kršitve.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik razen glede odločbe o tožbenih zahtevkih ni obrazložil pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker pa je pritožbeno sodišče ugotovilo neutemeljenost pritožbe zoper sodbo, je v posledici pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato, ker je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene ob reševanju pritožbe uradoma upoštevane kršitve (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica neuspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku. Ker pa z odgovorom na pritožbo tožena stranka ni prispevala ničesar, kar bi olajšalo presojo pritožbe, njenih stroškov pritožbeno sodišče ni ocenilo kot potrebne v smislu 155. člena ZPP, zato jih je dolžna nositi sama.