Jedro

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 6. 1. 2014 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 3 dni po pravnomočnosti sodne odločbe pozvati nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 7. 3. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačilom plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 6. 1. 2014 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika, v roku 3 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, pozvati nazaj na delo ter mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 7. 3. 2014 dalje priznati vse pravice iz dela, vključno s plačilom plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik zaključil usposabljanje pri družbi A. d.o.o., na delovnem mestu „sestava kabelskih vezi“ dne 16. 11. 2012 in da bi mu morala družba A. d.o.o. tega dne ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta tožena stranka in družba A. d.o.o. povezani družbi in bi zato morala družba A. d.o.o., ki je bila ustanovljena z namenom, da zaposluje invalide, s tožnikom po končanem usposabljanju, ki je trajalo od 5. 11. 2012 do 16. 11. 2012, skleniti pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri družbi A. d.o.o. uspešno zaključil usposabljanje dne 16. 11. 2012 in da družba s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi izključno zato, ker je tožnik dne 19. 11. 2012 nastopil bolniški stalež. Tožena stranka poudarja, da je družba A. d.o.o. samostojna pravna oseba in zato ni bila dolžna s tožnikom skleniti pogodbe o zaposlitvi ter da tožena stranka z družbo A. d.o.o. tudi ni sklenila sporazuma, s katerim bi se drugi delodajalec zavezal skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s tožnikom na ustreznem delu pri njem. Tožena stranka je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker mu ni mogla zagotoviti ustreznega dela, zato je tožniku odredila čakanje na delo, kasneje pa je pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da zgolj dejstvo, da je dne 9. 12. 2013 Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala mnenje, še ne pomeni, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, na katere opozarja pritožba (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

5. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 5. 1998 dalje, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „voznik tirnega vozila“ in da je bila tožniku s pravnomočno odločbo ZPIZ z dne 18. 7. 2012 priznana pravica iz invalidskega zavarovanja, na podlagi III. kategorije invalidnosti in sicer do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dela na prepihu, mrazu in vlagi ter brez pogostih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožniku z odločitvijo tožene stranke z dne 11. 1. 2013 odrejeno, da od 15. 1. 2013 dalje čaka na delo doma. Sporno med strankama je bilo predvsem, ali je tožena stranka razpolagala z ustreznim delovnim mestom, na katerem bi lahko zaposlila tožnika oziroma, ali bi lahko zagotovila opravljanje dela tožnika pri drugem delodajalcu.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik užival posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi dejstva, da mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti. V skladu s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primeru in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožena stranka je tako morala, na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami), pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pridobiti mnenje Komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi o tem, da tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je trdila, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni imela ustreznega delovnega mesta in da je preverila možnosti zaposlitve tudi pri drugih delodajalcih in v ta namen sodišču predložila dokaze (priloge B5 do B12), da tudi drugi delodajalci niso mogli tožnika zaposliti na ustreznem delovnem mestu.

7. Sodišče prve stopnje je glede na dokončno odločbo ZPIZ z dne 18. 7. 2012 ugotovilo, da tožnik ni bil sposoben opravljati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „voznik tirnega vozila“ ter da je bil tožnik do 4. 11. 2012 zaposlen na starem delovnem mestu za skrajšan delovni čas, preostali delovni čas pa je opravljal druga, omejitvam primerna dela. Dne 29. 10. 2012 pa je tožena stranka tožnika obvestila, da bo od 5. 11. 2012 do 16. 11. 2012 začasno opravljal dela in naloge v skladu z odločbo ZPIZ v prostorih B., ... d.o.o.. Tožnik je v družbi A. d.o.o. opravljal delo na delovnem mestu „sestava kabelskih vezi“. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik uspešno zaključil usposabljanje pri družbi tožene stranke A. d.o.o. in da bi zato družba A. d.o.o. morala s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „sestava kabelskih vezi“. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da kasneje, po vrnitvi tožnika z bolniškega staleža, družba A. d.o.o. s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, ker ni več imela prostega delovnega mesta. Družba A. d.o.o. je namreč na delovnem mestu „sestava kabelskih vezi“ zaposlila drugega delavca.

8. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da gre za dve samostojni pravni osebi in da je bila družba B., ... d.o.o., sicer res ustanovljena za zaposlitev invalidov, vendar, tudi če bi tožena stranka imela vpliv na zaposlovanje delavcev v družbi A. d.o.o., ni mogoče zaključiti, da je bila družba A. d.o.o. dolžna zaposliti tožnika, ne da bi s toženo stranko sklenili sporazum, s katerim bi se družba A. d.o.o. obvezala, da bo s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njej. Dejstvo je, da družba A. d.o.o. s tožnikom po 16. 11. 2012 ni sklenila pogodbe o zaposlitvi in tožena stranka tudi ni imela pravne podlage, da bi od navedene družbe to zahtevala. Tožena stranka tudi sama za tožnika po vrnitvi z bolniškega staleža ni imela ustreznega delovnega mesta, zato mu je tožena stranka dne 11. 1. 2013 odredila čakanje na delo doma od 15. 1. 2013 dalje. V nadaljevanju pa je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 12. 2013 podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/2006 - UPB4) in se skladno s 3. odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlitve invalidov in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in 87/2011, ZZRZI). Komisija je po preučitvi predloga in predloženih listin tožene stranke ter predloga Zavoda RS za zaposlovanje ugotovila, da tožena stranka utemeljeno ne more zagotoviti tožniku prilagojenega delovnega mesta, nadalje pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, brez ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom, pri čemer tudi nima možnosti, da mu ponudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Zato je imela tožena stranka pravno podlago, da je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, po določbi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem primeru komisija dne 9. 12. 2013 podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da mnenje komisije z dne 9. 12. 2013 ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je tožena stranka imela možnost tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri hčerinski družbi, pa tega ni storila. Komisija je na predlog tožene stranke z dne 27. 9. 2013 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2013, torej kar leto dni po tem, ko je bil tožnik, na podlagi obvestila tožene stranke z dne 29. 10. 2012 napoten, da začasno opravlja dela in naloge v skladu z odločbo ZPIZ, od 5. 11. 2012 do 16. 11. 2012 v prostorih B., ... d.o.o.. Iz obvestila ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika obvestila, da bo po 16. 11. 2012 ostal zaposlen pri družbi A. d.o.o. in da se je ta družba obvezala, da bo s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Po 16. 11. 2012 pa tožnik pri družbi A. d.o.o. dela več ni opravljal in družba s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, zato je tožena stranka tožniku, po prihodu z bolniškega staleža, izdala dne 11. 1. 2013 odločbo, da tožnik od 15. 1. 2013 ostane na čakanju na delo doma, dokler mu delodajalec ne bo poiskal dela, v skladu z omejitvami ZPIZ. V navedeni odločbi je zapisano, da je delodajalec iskal možnost zaposlitve tožnika pod pogoji iz odločbe ZPIZ-a, vendar trenutno delovnega mesta, ustreznega delavčevim omejitvam nima in zato delodajalec in delavec soglašata, da delodajalec delavcu trenutno ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta, katerega bi bil zmožen opravljati v skladu z omejitvami ZPIZ. Tožena stranka je v pravnem pouku odločbe zapisala, da lahko delavec, če meni, da so mu s to odločitvijo kršene njegove pravice, pisno zahteva, da delodajalec kršitve odpravi. Tekom postopka tožnik ni trdil, da se je pritožil zoper odločbo z dne 11. 1. 2013, kar kaže na to, da se je tožnik zavedal, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta. Dne 24. 9. 2013 pa je tožena stranka tožniku poslala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu dne 6. 1. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

10. V tej zvezi je tožena stranka predložila tudi seznam delodajalcev oziroma gospodarskih družb (priloga B5 do B12), iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je dokazala (priloge B5-B12), da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo, ker mu tožena stranka ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta, zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti potem, ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu s 355. členom ZPP, pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Kaj takšnega tožniku ni mogoče očitati, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.