Jedro

Toženec (ZPIZ) pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odloči o sami pravici in njeni višini. Plače oziroma prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. To velja tudi za plačilo za opravljeno nadurno delo.

O odmeri tožnikove starostne pokojnine je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo. Procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o ponovni zahtevi za odmero starostne pokojnine z upoštevanjem spornih nadur v pokojninsko osnovo tako niso izpolnjene, zato vsebinsko odločanje o odmeri starostne pokojnine ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 29. 8. 2014 in sklepa št. ... z dne 31. 1. 2014. Hkrati je zavrglo tožbeni zahtevek(1) na odpravo odločbe št. ... z dne 17. 9. 2008. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker mu je preprečilo vročitev pripravljalne vloge z modifikacijo tožbenega zahtevka, niti mu ni vročilo upravnega spisa, zato ni seznanjen z njegovo vsebino.

Meni, da bi morala socialna sodišča pri varstvu najšibkejših skupin prebivalcev postopati posebej skrbno. Povsem naj bi prezrlo z ustavo zagotovljene človekove pravice, dostojanstvo in pravico do pokojnine. Pri odločanju o pravici mora upravni organ upoštevati načelo zakonitosti, varstvo pravic strank in načelo materialne resnice, sodišče pa sodno prakso in 183. člen ZPIZ-2. Skladno s sodno prakso (Psp 30/2010) je pravnomočnost upravne odločbe omejena na izrek in se ne nanaša na obrazložitev. V izreku pravnomočne odločbe z dne 17. 9. 2008 o nadurah ni bilo odločeno, zato je toženec neutemeljeno zavrgel zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem plačila za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Meni, da bi moralo sodišče tožencu naložiti izdajo odločbe po 183. členu ZPIZ-2 zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Nadure so bile opravljene od 1974 do 1985, delo je bilo v samoupravnih aktih delodajalca opredeljeno kot poseben delovni pogoj in niso presegale zakonske omejitve, zato bi se morale všteti v pokojninsko osnovo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.(2) V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnost, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana procesna kršitev, zato ker tožniku na naroku 2. 3. 2016 ni bila omogočena vložitev pripravljalne vloge z modifikacijo tožbenega zahtevka, ni podana. Takšna preprečitev bi sicer, če bi bila res podana, predstavljala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi bilo stranki z nezakonitim postopanjem onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Sodišče prve stopnje na naroku 2. 3. 2016 res ni sprejelo tožnikove obsežne pisne vloge, vendar ga je skladno z načelom koncentracije in ekonomičnosti postopka pozvalo, da navedbe iz pisne vloge, vključno z modifikacijo tožbenega zahtevka, poda ustno, kar je tožnik tudi storil.(3) Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Stranka lahko na podlagi 4. odstavka 286.a člena ZPP pripravljalne vloge vlaga tudi brez poziva sodišča, vendar jih mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.

Iz listin sodnega spisa je razvidno, da je bilo tožniku vabilo na narok za 2. 3. 2016 vročeno že 2. 2. 2016. Torej en mesec pred razpisanim narokom, zato je imel na razpolago dovolj časa, da bi pripravljalno vlogo lahko vložil že pred narokom. Ker je kljub temu vlogo želel vložiti šele na naroku, je sam postopal v nasprotju s 4. odstavkom 286.a člena ZPP. Postopanje sodišča, ki ga je pozvalo, naj na naroku navedbe iz te vloge poda ustno, ni nezakonito. Omogočeno mu je bilo, da ustno navede vsa dejstva in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb, ter se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih toženca. Procesna dejanja na naroku stranke po 16. členu ZPP praviloma opravljajo ustno.

6. Nevročitev upravnega spisa sama po sebi ne pomeni procesne kršitve. V kolikor sodišče nasprotni stranki res ne vroči prilog, bi to lahko predstavljalo kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je toženec k odgovoru na tožbo priložil upravni spis v izvirniku. Po 1. odstavku 106. člena ZPP se morajo vloge in priloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Izjema je določena za listine v izvirniku. Skladno z 2. odstavkom 107. člena ZPP te listine sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jih pregleda. Pomeni, da bi tožnik lahko zahteval pregled upravnega spisa, vendar tega ni storil, zato njegovo zatrjevanje, da z listinami ni bil seznanjen, ne more biti pravno upoštevno.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Tožniku je bila z odločbo z dne 17. 9. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 517,17 EUR od 14. 8. 2008 dalje. Že v obrazložitvi te odločbe je bilo pojasnjeno, da pogoji za vštetje plače za nadurno delo, opravljeno od 1974 do 1985, v pokojninsko osnovo niso izpolnjeni. Pritožba, vložena zaradi neupoštevanja tega plačila, je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2008. Pravilnost in zakonitost navedenih odločb v zvezi z neupoštevanjem plačila za nadurno delo je tožnik izpodbijal v socialnem sporu, v katerem je uveljavljal prav všteje spornih plačil za nadurno delo v pokojninsko osnovo in posledično višjo starostno pokojnino. Vendar je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem plačila za nadurno delo od 1974 do 1985 v pokojninsko osnovo s sodbo sodišča prve stopnje,(4) potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča,(5) zavrnjen. Ugotovljeno je bilo, da nadurno delo od 1974 do 1985 ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, temveč je šlo za redno in dolgoletno obliko dela. Zavrnili sodbi obeh nižjih sodišč je potrdilo revizijsko sodišče.(6)

8. S sklepom z dne 31. 1. 2014 in odločbo z dne 29. 8. 2014, katerih pravilnost in zakonitost se presoja v tem socialnem sporu, je bila zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem plačila za delo preko polnega delovnega časa od 1974 do 1985 v pokojninsko osnovo, zavržena, ker je bilo o takšni zahtevi že pravnomočno odločeno. Do enakega zaključka je z izpodbijano zavrnilo sodbo utemeljeno prišlo tudi sodišče prve stopnje.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Pomeni, da v primeru, ko je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, o isti zahtevi ni dopustno ponovno vsebinsko odločanje, oziroma je dopustno le, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.

Materialno pravnomočna postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti (1. odstavek 225. člena ZUP). Odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen in torej iz nje ne izhajajo za stranko nobene pravice ali obveznosti, pa postane le formalno pravnomočna. Pri odločbi, ki postane materialno pravnomočna, novega upravnega postopka o isti zadevi sploh ni mogoče več začeti, niti ob kasnejši spremembi dejanskega in pravnega stanja. Formalna pravnomočnost odločbe pa ima za posledico tudi, da v isti upravni zadevi stranka praviloma ne more začeti novega upravnega postopka, razen v primeru spremenjenih dejstev in pravne podlage, do katere pride po izdaji odločbe. Takšno stališče je bilo v zvezi z razlago in uporabo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v sodni praksi že večkrat zavzeto.(7)

10. Za odločitev v konkretnem primeru je edino pomembno, da je bilo o odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 17. 9. 2008. Stališče pritožnika, da o vštetju spornega plačila za nadurno delo ni bilo pravnomočno odločeno, ker o tem ni bilo odločeno v izreku odločbe, je zmotno in zato nesprejemljivo. V zadevi Psp 30/2010, na katero opozarja, je bilo res zavzeto stališče, da o zahtevi za vštevanje plač za nadurno delo v pokojninsko osnovo še ni bilo pravnomočno odločeno, ker o tem ni bilo odločeno v izreku odločbe o starostni pokojnini. Vendar je bilo v številnih kasnejših zadevah zavzeto stališče, da mora toženec pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločiti le o sami pravici in njeni višini. Plače oziroma prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici.(8) To seveda velja tudi za plačilo za opravljeno nadurno delo. Za rešitev konkretnega primera je bistveno, da je bilo o takšni zahtevi pravnomočno odločeno z izrekom pravnomočne sodne odločbe, ko je bila presojana pravilnost in zakonitost upravne odločbe o priznanju in odmeri starostne pokojnine. Navedeno pomeni, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in že tožena stranka, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o ponovni zahtevi za odmero starostne pokojnine z upoštevanjem spornih nadur v pokojninsko osnovo niso izpolnjene in vsebinsko odločanje o odmeri starostne pokojnine ni dopustno. Zato tudi niso podane zatrjevane kršitve ustavno zagotovljenih pravic.

11. Neutemeljeno je vztrajanje pritožbe, da bi bila potrebna naložitev izdaje odločbe o novi odmeri starostne pokojnine po 183. členu ZPIZ-2(9). Nove odmere starostne pokojnine v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče obravnavati po tej določbi ZPIZ-2, saj zahteva za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z dne 17. 9. 2008 sploh ni bila vložena. Nasprotno, tožnik je bil skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP(10) po tem, ko je v zvezi s ponovno odmero starostne pokojnin vložil laično vlogo, pozvan, naj se opredeli do tega, kaj sploh uveljavlja, hkrati pa mu je bilo tudi pojasnjeno, da je bilo o starostni pokojnini že pravnomočno odločeno. Kljub temu je izrecno vztrajal pri zahtevi za ponovno priznanje pravice do starostne pokojnine, ki naj se odmeri z upoštevanjem plačila za nadurno delo, opravljeno od 1974 do 1985, v pokojninsko osnovo.(11) Takšno zahtevo, kot predhodno že pojasnjeno, je bilo mogoče zakonito le zavreči na temelju 4. odstavka 129. člena ZUP.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o zavrženju zahteve za novo odmero starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen, je iz istih dejanskih in pravnih razlogov potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Zavrže se tožba, ne pa tožbeni zahtevek.

(2) Zoper sklep o zavrženju tožbe na odpravo odločbe z dne 17. 9. 2008 pritožba ni bila vložena. Kot pravnomočen zato ni predmet preizkusa pritožbenega sodišča. (3) Zapisnik z glavne obravnave z dne 2. 3. 2016 v spisu na listovni številki 14-15. (4) Sodba Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 3241/2008 z dne 20. 5. 2010. (5) Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 385/2010 z dne 13. 10. 2010. (6) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 29/2011 z dne 4. 6. 2012. (7) Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 222/2010 z dne 16. 4. 2012. (8) Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012. (9) Po 183. členu ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

(10) Na podlagi 1. odstavka 7. člena ZUP morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

(11) Zapisnik z dne 23. 1. 2014 v upravnem spisu toženca.