Jedro

Ali je nakazanec sprejel nakazilo, je treba strogo in restriktivno razlagati, ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel, zaradi česar nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, ko nakazilo sprejme.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 835.635,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2010 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 19.158,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, katera dela naj bi bila izvršena in predana. Dela niso specificirana in niso ovrednotena. Tožeča stranka ni dostavila spefikacij opravljenega dela toženi stranki. Zmoten je zaključek sodišča, da sta tožena stranka in V. d.d. v gradbeno pogodbo vnesla pravilo o neposrednem plačilu podizvajalcu. Šlo je zgolj za pooblastilo, ne pa za obveznost naročnika. Prvo sodišče je napačno ugotovilo, da je šlo pri pravnem razmerju pravdnih strank za nakazilo oziroma asignacijo. Glede tega tožeča stranka tudi ni navedla potrebne trditvene podlage, in sicer, da je tožena stranka dala tožeči stranki akcept. Asignacija je abstraktni pravni posel, s katerim nakazanec izgubi kavzalne ugovore na podlagi izjave o sprejemu nakazila. Vnaprejšnje in abstraktno bianco soglasje ni mogoče. Ker gre za sodbo presenečanja toženi stranki ni bilo omogočeno, da bi uveljavljala ugovor zastaranja terjatve iz nakazila. Zmoten je zaključek prvega sodišča, da šteje toženo stranko za osebo javnega prava. Prvo sodišče je napačno interpretiralo zakon z zaključkom, da se terjatve z obvestilom naročnika avtomatično prenesejo na podizvajalce. Prvo sodišče se ni opredelilo do vprašanja cesij, o katerih je bila tožena stranka obveščena in je to razpolaganje morala spoštovati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so bile situacije s strani družbe V. d.d. prerekane, zato ni jasno, zakaj sodišče šteje predložene situacije za potrjene. Ne drži, da je tožena stranka s plačilom del po XII. in XIII. začasni situaciji družbe V. d.d. potrdila obseg elektroinštalacijskih del tožeče stranke. Ni izkazano, da bi tožnica družbi V. d.d. sploh posredovala specificirane situacije. A. U. ni imel pooblastil za kakršnokoli sprejemanje zavez, morebitna pooblastila iz gradbene pogodbe pa se nanašajo le na pogodbeni stranki, ne pa na tožnico. Izjave A. U., dane tožnici, so brez pravnega učinka. V. d.d. je svoje obstoječe in bodoče terjatve že pred 28.1.2010 cediral družbama P. in P. f. Ob cesiji terjatev obema factoring družbama V. d.d. ni še niti prejel končnega obračuna tožeče stranke. Prilaganje listin k IV. pripravljalni vlogi tožeče stranke je bilo prepozno. Prvo sodišče napačno interpretira določbo 631. člena OZ. Zakon zahteva, da sta obe terjatvi nesporni. Sodišče ni upoštevalo izpovedi D. V., da terjatve od glavnega izvajalca ni nikoli terjal. Ni razumljivo, kako sodišče šteje, da je terjatev družbe V. d.d. do toženke pripoznana, če je bila predmet cesije pred prejemom prvega obvestila s strani podizvajalca. Obveznosti tožene stranke do družbe V. d.d. so naknadno ugasnile zaradi odkritih stvarnih napak, do česar se sodišče ni opredelilo. Toženka je imela s sopogodbenico pogodbeno razmerje, ki je zahtevalo sklenitev aneksa za vsakršna dodatna dela. Okoliščina, da je prišlo do spremembe načrtov, še ne pomeni, da je toženka imela dodatna dela. Tožnica ni specificirala ali dokazovala izvedbe dodatnih del. Potrditev dodatnih del s strani A. U. ni mogla biti pravno veljavna. Zmotna je ugotovitev, da je tožena stranka potrdila XIII. situacijo družbe V. d.d., ki naj bi vsebovala dodatna dela. Za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi prvo sodišče ni imelo podlage.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je glede izvršenih del tožeče stranke po pogodbi z dne 14.9.2009 z družbo V. d.d. štelo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki ta dela na podlagi pravil o nakazilu (1035. člen OZ), v povezavi s šestim odstavkom 4. člena ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba), ker je V. d.d. v 23. členu gradbene pogodbe pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, takšno pooblastilo pa naj bi imelo pravne učinke nakazila. To stališče je materialnopravno zmotno. Z nakazilom nakazovalec (V. d.d.) pooblasti nakazanca (toženko), da prejemniku nakazila (tožeči stranki) plača, prejemnika nakazila pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ). Ali je nakazanec sprejel nakazilo, je treba strogo in restriktivno razlagati, ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel, zaradi česar nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, ko nakazilo sprejme.

6. Na podlagi 23. člena gradbene pogodbe tožena stranka še ni sprejela nakazila, kot zmotno meni prvo sodišče. Določba tretjega odstavka 23. člena gradbene pogodbe v povezavi z Uredbo ni vzpostavila tristranskega (abstraktnega) asignacijskega razmerja. Med pravdnima strankama zato ni nastalo razmerje v smislu prvega odstavka 1037. člena OZ. Na tej podlagi tožbeni zahtevek zato ni utemeljen.

7. Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo elektroinštalacijskih del iz osnovne pogodbe tudi na podlagi 631. člena OZ. Pritožba smiselno graja takšno odločitev, češ da terjatev tožeče stranke ni nesporna. Prvo sodišče je ugotovilo, da V. d.d. sicer ni potrdil začasnih situacij tožeče stranke (A10 – A15), ker pa jih ni potrdil ali zavrnil v roku 15 dni, so se te situacije štele s strani V. d.d. za priznane oziroma potrjene (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Prvo sodišče je še ugotovilo, da je V. d.d. potrdil (še pred 28.1.2010), da je tožeča stranka izvedla vsa elektroinštalacijska dela po pogodbi (A6), da so bila ta dela v celoti izvedena, pa je potrdila tudi tožena stranka. Slednja teh ugotovitev prvega sodišča obrazloženo ne izpodbija.

8. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na izpoved D. V., saj ni sporno, da je tožeča stranka vse situacije predložila družbi V. d.d., ki jih ni zavrnil v prej navedenem roku, predložene pa so mu bile ravno zato, da jih plača, pa tega ni storil. Morebitne napake izvršenih del ne morejo povzročiti prenehanja obveznosti tožene stranke do družbe V. d.d. 9. Glede na ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek lahko utemeljen na podlagi 631. člena OZ (vsaj delno, pri čemer pa iz ugotovljenih dejstev ni jasno, kolikšen del vtoževanega zneska se nanaša na dela po pogodbi med tožečo stranko in V. d.d. in kolikšen del na dela po aneksih med njima, zlasti pa, v kolikšnem obsegu se vtoževani znesek nanaša na tista dela tožeče stranke, ki so bila obračunana tudi v relevantnih začasnih situacijah glavnega izvajalca V. d.d., izstavljenih toženi stranki).

10. Tožena stranka ima prav, da glede na doslej ugotovljena dejstva za dodatna dela ne pride v poštev uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka je med drugim trdila, da je med izvajanjem del prišlo do spremembe projekta, da je bila po naročilu tožene stranke (očitno po dogovoru z glavnim izvajalcem) izvršena gradnja dodatnih prostorov, za kar je tožena stranka pridobila odločbo Upravne enote K., da je tožena stranka potrdila izvedbo dodatnih del glavnega izvajalca, da je tožeča stranka izvedla določena elektroinštalacijska dela kot dodatna dela in da sta bila med tožečo stranko in družbo V. d.d. sklenjena dva aneksa za izvedbo teh elektroinštalacijskih del. Izvedeni dokazi potrjujejo obstoj ustreznih dogovorov o izvedbi dodatnih del (tako med toženo stranko in družbo V. d.d. kot med V. d.d. in tožečo stranko). Za veljavnost teh dogovorov ni bilo potrebno, da bi bili sklenjeni v pisni obliki. Zadošča, da je bil ustno sklenjen dogovor realiziran. Zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve ni mogoče uveljavljati, če ima izvršeno delo podlago v dogovoru (pogodbi).

11. Tožeča stranka je utemeljevala svoj zahtevek na večih podlagah. Med drugim tudi na odškodninski podlagi (v zvezi s plačili tožene stranke na podlagi cesij), s katero se prvo sodišče ni ukvarjalo. Če se ugotovi, da tožbeni zahtevek ni (v celoti) utemeljen na podlagi 631. člena OZ, bo treba presojati utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na odškodninski podlagi.

12. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).