Jedro

Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče. Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi. Tožbo za razvezo zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov je zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki poudarja, da sta pravdni stranki imeli zadnje skupno prebivališče v Sloveniji. To je tudi prebivališče njune hčerke. Navedeno bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v centralni register prebivalstva. Prebivališče v Sloveniji je imela toženka urejeno do 31. 8. 2018, o čemer pa tožnik nima dokaza. Meni, da je izpolnjena zakonska predpostavka o zadnjem skupnem prebivališču za pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih in očetovskih sporih.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in nadaljuje postopek zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče. 6. Zgoraj povzeto dejansko stanje utemeljuje odločitev, ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo prvo sodišče. Na podlagi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP) niso izpolnjene okoliščine, ki bi odkazovale na pristojnost slovenskega sodišča. Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. 7. Pritožbeno sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, pa ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča. Zato je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da slovensko sodišče ni pristojno niti po splošnih pravilih ZMZPP za odločanje v predmetni zadevi, pa tudi ne po posebnih pravilih iz 68., 69., 73., 74. in 75. člena istega zakona. Ker je pristojnost slovenskega sodišča procesna predpostavka, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti postopka, ta pa v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče prve stopnje pravilno odklonilo vsebinsko odločanje v sporu in je tožbo pravilno zavrglo.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. O pritožbenih stroških ni bilo odločeno, ker jih pritožnik ni priglasil.