Jedro

Prodajalec, ki kupcu postavi kot pogoj za dobavo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine, je kupcu dolžan od te kupnine priznati obresti, kot jih banke priznavajo za hranilne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 204.593,21 SIT z zakonitimi obrestmi od 8.1.1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 31.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Prvo sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 26. čl. Zakona o blagovnem prometu in ugotovilo, da je tožena stranka dolžna od vnaprej zahtevane in plačane kupnine tožeči stranki plačati takšne obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Sodišče prve stopnje je preverilo obrestni izračun in ugotovilo, da je glavnica pravilno izračunana. Procesne zamudne obresti pa lahko teko šele od vložitve tožbe dalje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo bistvene okoliščine, kajti tožeča stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila. Do vnaprejšnjega plačila kupnine je prišlo s soglasjem obeh pogodbenih strank. Omenjeno zakonito določilo pa se lahko uporabi le, če kupec samo delno vplača kupnino, ne pa v primeru, ko kupec že takoj vplača vso kupnino. V primeru vplačila celotne kupnine tožena stranka ni dolžna priznavati nobenih obresti, zlasti še, ker je bila cena garantirana na dan plačila in je bila tako ravno tožeča stranka v ugodnejšem položaju od tožene stranke. Pritožba opozarja na sodbe Višjega sodišča v Kopru kot tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije v podobnih primerih. Sodišče ni presojalo veljavnosti Zakona o blagovnem prometu glede na ustavni zakon, pa je ugotoviti kršitev materialnega prava. Pritožba ugovarja tudi višini zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Ko je sodišče druge stopnje preizkušalo izpodbijano sodbo, bistvenih kršitev določb postopka ni zasledilo, dejansko stanje je dovolj popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po oceni izvedenih dokazov je prvo sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi teh dokazov tudi prav zaključilo, da je imel kupec le eno možnost, da od tožene stranke dobi avtomobil, to pa je vnaprejšnje plačilo kupnine. Tožena stranka je torej pogojevala izročitev kupljenega blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine, pa je tako izpolnjen pogoj iz 26. čl. Zakona o blagovnem prometu. Po tem zakonitem določilu je tožena stranka dolžna kupcu priznati od vnaprej plačane kupnine takšne obresti, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled. Pritožba napačno tolmači to zakonito določilo, ko smatra, da bi bilo upoštevno le tedaj, če bi kupec vplačal le del kupnine, vendar se sodišče druge stopnje s takšnim mnenjem pritožbe ne more strinjati. Poudariti je, da je kupec pravzaprav dvakrat vplačeval kupnino, torej je šlo za dvakratno vplačilo kupnine, prvič je bila kupnina plačana delno, kasneje pa še doplačana, vendar tudi to dejstvo ni toliko pomembno, čeprav že sama ta okoliščina negira pravilnost pritožbenega stališča. Sodišče druge stopnje meni, da je smisel citiranega zakonitega določila v tem, da kupcu pripadajo obresti od vplačane kupnine ne glede na to, ali vnaprejšnje plačilo predstavlja celotno kupnino ali samo del kupnine. Če predpis velja za delna plačila, potem velja toliko bolj za celotno plačilo kupnine. Na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi prav uporabilo materialno pravo in sodišče druge stopnje v prepričljive razloge izpodbijane sodbe nima nobenih pomislekov. V dokaznem postopku je prvo sodišče tudi preverilo izračun obresti in ugotovilo, da je glavnica po višini utemeljena. Pritožbene trditve niso utemeljene in je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo.

Pritožbeni predlog, da mora sodišče presojati veljavnost določil Zakona o blagovnem prometu v luči ustavnih določil, ni utemeljen, kajti omenjeni zakon ni bil predpis bivše Jugoslavije, ampak je predpis republike Slovenije.

Pripomniti je, da zavrnilni del sodbe ni izpodbijan, pri čemer pa je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo določilo 2. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.