Jedro

Bistvo posojilodajalčeve zaveze, da izroči denar posojilojemalcu, ni v načinu izročitve (fizična izročitev denarja ni pogoj za izpolnitev te zaveze), temveč v tem, da posojilojemalcu omogoči razpolaganje z denarjem – namen financiranja je v rokah posojilojemalca.

Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Od pogodbene kavze pa je treba ločevati osebne nagibe (motive, cilje, interese), ki stranke vodijo k sklenitvi posamezne pogodbe. Ti so za pravno presojo praviloma brez pomena, saj veljavnost pogodbe zaradi pravne varnosti ne more biti odvisna od doseganja povsem osebnih ciljev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe (glede zahtevka za plačilo 95.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 dalje in zahtevka za plačilo 22.543,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2009) (točka I izreka); drugi toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 52.543,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2009 dalje do plačila (točka II izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženki (točka III izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 39.633,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka); in odločilo, da tožnik in druga toženka nosita vsak svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Tožnik1 in druga toženka2 izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); tožnik jo izpodbija v točkah III in V izreka, druga toženka pa v točkah II, IV in V izreka. Oba predlagata, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sodbo spremeni v njegovo korist, podredno naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik nasprotuje dokazni oceni, da se s prvo toženko ni dogovoril o tem, da bo izbrisno pobotnico izročila le njemu. Obstoj dogovora so v svojih izpovedbah potrdili tožnik ter priči A. K. in O. Š. Takšen je tudi zaznamek na izbrisni pobotnici ter zapis v IV. členu posojilne pogodbe z dne 21. 3. 2009. Izpovedba priče U. M. ni verodostojna. Gre za osebo, zaposleno pri prvi toženki, ki je svoje izjave prilagajala potrebam postopka. Hramba izbrisnega dovoljenja je bila oblika zavarovanja, kar je v izpovedbi potrdil odvetnik J. J. S tem, ko je prva toženka v nasprotju z dogovorom drugo izbrisno pobotnico izročila drugi toženki, je slednji omogočila ponovno obremenitev nepremičnine, tožniku pa je onemogočila poplačilo. Odškodninsko je odgovorna najmanj do višine vrednosti nepremičnine z ID znakom 000 – 480 – 145. S tem, ko je tožnik poravnal dolg druge toženke do prve toženke, je nanj prešla tudi hipoteka. Prva toženka torej ni imela pravice razpolagati s hipoteko. Izbrisne pobotnice ni bila dolžna izročiti drugi toženki. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča, da ni pomembno, na kakšen način je druga toženka prišla do izbrisne pobotnice, saj je notarka pogodbeni stranki ob sklepanju kreditne pogodbe SV 988/2010 opozorila na pravno stanje nepremičnine. Na podlagi prejete izbrisne pobotnice je druga toženka predlagala izbris hipoteke za zavarovanje terjatve prve toženke in hkrati predlagala vknjižbo nove hipoteke v korist novega kreditodajalca. Prva toženka je v sodelovanju z drugo toženko tožniku zamolčala dejstva, pomembna za sklenitev posla, tj. dejstva, ki so se nanašala na premoženjsko stanje druge toženke. V postopku je bilo dokazano, da je bil tožnik prepričan o tem, da je premoženjsko stanje druge toženke dobro, in da je bilo to prvi toženki znano. Prva toženka je brez dvoma vedela, da je premoženjsko stanje druge toženke slabo (da nima prihodkov, da je brezposelna, da ne odplačuje kredita), zato bi morala tožnika na to opozoriti. Tožnik je drugo toženko prikazoval kot verodostojno, z visokimi dohodki, prva toženka, ki je poznala resnico in jo je bila dolžna tožniku razkriti, pa je protipravno molčala. Prva toženka je tožnika tudi zavajala, da bo druga toženka po poplačilu kratkoročnega kredita kreditno sposobna za pridobitev dolgoročnega posojila, s katerim bi financirala nepremičninski posel. Toženki sta tožnika z obljubami in usklajenim delovanjem zavedli, da je poplačal kredit, čeprav druga toženka ni imela realnih možnosti za pridobitev višjega kredita.

4. Druga toženka sodišču očita, da je nepravilno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala dogovora o neodplačni uporabi poslovnega prostora. Druga toženka je ključ poslovnega prostora 21. 3. 2009 izročila A. K. Z dopisom svojega pooblaščenca z dne 7. 4. 2010 je nato tožniku prepovedala razpolaganje s poslovnim prostorom (preklicala je pooblastilo, ker je želel tožnik lokal prodati po nesprejemljivo nizki ceni), kasneje pa ga je večkrat pozvala k vračilu ključev. A. K. je bila tožnikova pooblaščenka (ključe je prevzela v imenu in za račun tožnika), njuna morebitna nesoglasja, glede na to, da o njih ni bila obveščena, ne vplivajo na položaj druge toženke. Napačna je tudi presoja, da je med pravdnima strankama obstajalo posojilno razmerje. Izvedena transakcija (Banka d. d. je sredstva, dana tožniku, takoj nakazala sebi za poplačilo kredita druge toženke) ne ustreza definiciji posojila. Druga toženka je od tožnika prejela zgolj posojilo v višini 5.000 EUR. Posojilna pogodba je bila v presežku nad 5.000 EUR navidezna. Med pravdnima strankama je bila dejansko sklenjena pogodba, po kateri se je tožnik zavezal poravnati dolg druge toženke do Banke d. d. Navidezna posojilna pogodba je prikrivala pogodbo med tožnikom in Banko d. d. o poplačilu dolga druge toženke. Dejanska kavza pogodbe je bila v zmanjšanju izpostavljenosti Banke d. d. do druge toženke in obljubi za odobritev novega kredita. Glede na tožbene trditve, da je tožniku škoda zaradi nevračila posojila nastala najkasneje tedaj, ko bi bilo treba posojilo vrniti (21. 6. 2009), je z dnem 22. 6. 2012 nastopilo zastaranje. Tožnik je zahtevek za vračilo posojila postavil šele 3. 3. 2015, zato je terjatev v vsakem primeru zastarala. Sodišče ni upoštevalo povezanosti več poslov. Tožnik je kreditno pogodbo z Banko d. d. sklenil 30. 3. 2009, istega dne je bil poplačan kredit druge toženke pri Banki d. d., tožniku pa je bila izdana izbrisna pobotnica. Tožnik in druga toženka sta 21. 3. 2009 sklenila posojilno pogodbo, 8. 4. 2009 pa še zastavno pogodbo. Pogodba o poslovnem sodelovanju, 27. 3. 2009 sklenjena med družbo G. d. o. o. in R. A., je bila podlaga za pridobitev novega kredita, ki bi ga R. A. pridobila po poplačilu starega kredita s strani tožnika. Iz sredstev novega kredita bi druga toženka poplačala kredit, ki ga je tožnik najel pri Banki d. d. Šlo je za pogojno obveznost, pri čemer se pogoj ni uresničil. Druga toženka je odplačevala tožnikov dolg do Banke d. d. (ni vračala svojega posojila).

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke vztrajata pri svojih, tekom postopka že podanih stališčih in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravdne stranke so sklenile naslednje, za razsojo v tej zadevi relevantne pogodbe: Prva toženka kot kreditodajalka in druga toženka kot kreditojemalka sta 18. 2. 2008 sklenili kreditno pogodbo (priloga B2/A31), na podlagi katere je bil drugi toženki odobren kredit v višini 60.000 EUR z rokom vračila do 17. 2. 2009. Kredit je bil zavarovan s hipoteko na nepremičnini v lasti druge toženke (poslovni prostor (P) št. 10A v pritličju, L., v izmeri 25,80 m2; v nadaljevanju: poslovni prostor). Tožnik kot posojilodajalec in druga toženka kot posojilojemalka sta 21. 3. 2009 sklenila posojilno pogodbo (priloga A11), na podlagi katere je tožnik drugi toženki posodil 70.000 EUR, druga toženka pa se je zavezala, da mu bo v roku 3 mesecev vrnila 75.000 EUR. Vir posojenih sredstev je predstavljal kredit (v skupni višini 138.000 EUR), ki ga je tožnik kot kreditojemalec pridobil na podlagi dne 30. 3. 2009 s prvo toženko sklenjene kreditne pogodbe (priloga A7/A28).

8. Tožnik je tožbeni zahtevek zoper obe toženki utemeljeval s trditvami o njuni odškodninski odgovornosti, zoper drugo toženko tudi s trditvami o neizpolnitvi pogodbene obveznosti. Druga toženka pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zoper tožnika utemeljevala s trditvami o neupravičeni uporabi njene nepremičnine.

9. Del pogodbenega razmerja med tožnikom in drugo toženko je bil dogovor o zavarovanju posojila na način, da druga toženka dovoljuje prvi toženki, da izbrisno pobotnico, na podlagi katere je mogoč izbris hipoteke prve toženke na poslovnem prostoru druge toženke, izroči neposredno tožniku, oziroma da druga toženka izbrisno pobotnico, ki bi jo prejela od prve toženke, izroči tožniku (IV. člen posojilne pogodbe). Zaradi zavarovanja tožnikove terjatve sta tožnik in druga toženka sklenila tudi dogovor o vknjižbi hipoteke (zastavna pogodba z dne 8. 4. 2009; priloga A12), ki ni bil zemljiškoknjižno realiziran. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je prva toženka izbrisno pobotnico 7. 5. 2009 izročila tožniku (priloga A10),3 kasneje pa tudi drugi toženki (priloga A9), ki je dosegla izbris hipoteke, vknjižene v korist prve toženke, ter nato na podlagi kreditne pogodbe z dne 17. 6. 2010 (priloga A33), sklenjene s kreditodajalcem V., pridobila kredit v višini 28.000 EUR, ki ga je zavarovala s hipoteko na svojem poslovnem prostoru.

10. Na podlagi trditev, da je prva toženka s tem, ko je izbrisno pobotnico izročila tudi drugi toženki, kršila dogovor, tožnik zoper prvo toženko uveljavlja poslovno (pogodbeno) odškodninsko odgovornost (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se prva toženka v razmerju do tožnika ni zavezala, da drugi toženki ne bo izročila izbrisne pobotnice oziroma, da bo izbrisno pobotnico izročila izključno tožniku. Dokazna ocena, ki zajema tudi izpovedbe tožnika ter prič A. K. (tožnikova mati) in U. M. (bančna referentka), je skrbna in življenjsko prepričljiva (točka 35 obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpovedba O. Š. v delu, ki se nanaša na izbrisno pobotnico, ne temelji na neposredni zaznavi priče, temveč na pripovedovanju A. K., zato utemeljeno ni del relevantne dokazne ocene. Nepravilno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je izpovedba U. M., ki je zaposlena pri prvi toženki, brez dokazne vrednosti. Okoliščina, da je priča zaposlena pri pravdni stranki, ni avtomatično podlaga za presojo, da gre zaradi njene zainteresiranosti za izid postopka v korist svojega delodajalca za neverodostojno pričo. Tudi njena izpovedba mora biti podvržena skrbni dokazni oceni, v okviru katere sodišče verodostojnost in prepričljivost dokaza najprej oceni z vidika njegove notranje konsistentnosti, nato pa še v odnosu do ostalih izvedenih dokazov. Dogovor, da bo prejemnik izbrisne pobotnice tožnik, je bil del pogodbenega razmerja med tožnikom in drugo toženko, ne pa tudi del pogodbenega razmerja med tožnikom in prvo toženko. Tožnik s strani prve toženke ni dobil (ustnega) zagotovila, da izbrisna pobotnica ne bo izdana (tudi) drugi toženki. Glede na pristojnosti bančne referentke takšnega zagotovila niti ni mogel dobiti. Prijateljske naveze med drugo toženko in U. M., ki naj bi bila razlog za tožniku škodljiva ravnanja prve toženke, tožnik ni dokazal (druga toženka in U. M. sta prijateljstvo zanikali). Prepričanje, da mu posest izbrisne pobotnice zagotavlja ustrezno zavarovanje terjatve, je tožnik gradil na dogovoru, ki ga je imel z drugo toženko, ter na svoji domnevi, da lahko prva toženka izda le eno izbrisno pobotnico (če jo izda plačniku dolga,4 je kasneje ne izda tudi dolžniku iz kreditnega razmerja). Ker se ni zavezala, da izbrisne pobotnice ne bo izročila drugi toženki, prva toženka ni bila dolžna skrbeti za tožnikove premoženjske interese - ni ga bila dolžna obvestiti, da tudi druga toženka razpolaga z izbrisno pobotnico, na podlagi katere lahko doseže izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Breme tveganja, da se druga toženka ne bo držala dogovora in da bo po izbrisu hipoteke nepremičnino ponovno obremenila v korist drugega hipotekarnega upnika, je bilo na tožniku. Posledic neustreznega zavarovanja posojila, to je posledic lastne nezadostne skrbnosti, tožnik ne more prevaliti na prvo toženko.

11. Z enakimi razlogi (posledic lastne neskrbnosti tožnik ne more prevaliti na prvo toženko) je treba zavrniti tudi pritožbene očitke, da je prva toženka tožniku zamolčala dejstva o premoženjskem stanju druge toženke, ki bi, če bi mu bila znana, vplivala na njegovo poslovno odločitev. Prva toženka, ki je bila s tožnikom v pogodbenem razmerju zgolj na podlagi kreditne pogodbe, tožniku ni bila dolžna razkrivati podatkov o premoženjskem stanju druge toženke (tudi, če so ji bili ti podatki znani). Glede na zapis v 4. alineji I. člena posojilne pogodbe z dne 21. 3. 2009, da posojilojemalka nima sredstev in da ni zmožna vrniti kredita do Banke d. d., se tožnik niti ne more prepričljivo sklicevati na svojo nevednost glede premoženjskega stanja druge toženke. Tožnik, ki mu je bilo znano, da druga toženka hipotekarnega kredita ob njegovi zapadlosti ni mogla poplačati, pred sklenitvijo posojilne pogodbe ni storil ničesar, da bi se prepričal o resničnosti njenih trditev, da je v dobrem finančno – premoženjskem položaju. Glede na to, da je druga toženka tudi posel z družbo G. nameravala financirati s kreditom, niti ni jasno na kakšni podlagi (razen na trditvah druge toženke) je tožnik gradil svoje prepričanje. Tožnik se očitno pred sklenitvijo pogodbe ni informiral, zato sam nosi posledice svoje zmote, da je druga toženka v dobrem premoženjskem stanju. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v ravnanju prve toženke, ki je odobrila kredit premoženjsko močnejšemu tožniku, da je ta poplačal kredit premoženjsko šibkejše druge toženke, ni elementov protipravnosti. Ocena tveganja odobritve kredita je del običajnega bančnega poslovanja. Pritožbeni očitek, da sta prva in druga toženka usklajeno delovali z namenom, da zavedeta tožnika (tudi v smeri utrjevanja njegovega prepričanja, da bo druga toženka po zaprtju njenega premostitvenega hipotekarnega kredita lahko dobila višji kredit), v izvedenih dokazih nima opore. Kot izhaja iz internega poročila banke (priloga A23), je bila druga toženka tista, ki je tožniku priporočila, da pri prvi toženki zaprosi za odobritev hipotekarnega kredita. Prva toženka v svojem poročilu tožnika označuje za dolgoletnega prijatelja druge toženke, ki ji je pripravljen posoditi sredstva za poplačilo njenega kredita.

12. Stališče, da prva toženka ne bi smela razpolagati s hipoteko, oziroma da ni bila dolžna drugi toženki izstavitvi izbrisne pobotnice, pritožnik utemeljuje še po drugi pravni podlagi (275. člen OZ5), in sicer s trditvami, da je njegov pravni interes za izpolnitev dolga druge toženke izviral iz sklenjene posojilne pogodbe in je hipoteka, vknjižena v korist prve toženke, ex lege prešla nanj. Te trditve so notranje neskladne. Ker je tožnik tožbeni zahtevek zoper drugo toženko uveljavljal na podlagi posojilne pogodbe in z njim (kot bo obrazloženo v nadaljevanju utemeljeno) uspel, se v razmerju do prve toženke ne more uspešno sklicevati na učinke zakonske subrogacije, ki nastopijo, ko prevzemnik izpolnitve izpolni dolžnikovo obveznost do upnika (prvi odstavek 434. člena OZ).6 Tožnik ni izpolnil obveznosti druge toženke do prve toženke, temveč je drugi toženki posodil denar, da je izpolnila svojo obveznost do prve toženke. Takšno razlago podpirajo zapisi v I. členu posojilne pogodbe, da je posojilojemalka zaprosila posojilodajalca za pokritje kredita, najetega pri Banki d. d., in da je posojilodajalec za posojilo 70.000 EUR posojilojemalki pridobil dolgoročno posojilo pri Banki d. d. Narave pogodbenega razmerja med tožnikom in drugo toženko ne spreminja dejstvo, da je tožnik posojilo financiral iz kredita, ki ga je pridobil od prve toženke, oziroma da je prva toženka - kreditodajalka po obeh kreditnih pogodbah, sodelovala pri tehnični izvedbi poplačila kredita druge toženke.

13. Odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko je sodišče prve stopnje oprlo na tožnikove trditve, da mu druga toženka na podlagi posojilne pogodbe dolguje 75.000 EUR, oziroma glede na že izvedena plačila še 52.543,54 EUR. Pritožbene trditve, s katerimi druga toženka zanika obstoj pogodbenega (posojilnega) razmerja in s tem zavrača utemeljenost izpolnitvenega zahtevka, je mogoče strniti v dva dejstvena sklopa: da zatrjevanega posojila nikoli ni prejela, od tožnika je prejela zgolj 5.000 EUR, nikoli ni postala lastnica denarja in z njim ni prosto razpolagala; da je bila posojilna pogodba v presežku nad 5.000 EUR navidezen pravni posel. 14. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da vsebina pogodbenega razmerja med tožnikom in drugo toženko ustreza namenu (kavzi) posojilne pogodbe iz 569. člena OZ. Bistvo posojilodajalčeve zaveze, da izroči denar posojilojemalcu, ni v načinu izročitve (fizična izročitev denarja ni pogoj za izpolnitev te zaveze), temveč v tem, da posojilojemalcu omogoči razpolaganje z denarjem – namen financiranja je v rokah posojilojemalca. Tožnik je posojilo financiral s kreditom, ki ga je najel od prve toženke, druga toženka pa je s posojilom razpolagala tako, da je poplačala svoj kredit. Kot je bilo že pojasnjeno, tehnična izvedba pravnega posla (del tožnikovega kredita je prva toženka takoj nakazala sebi zaradi poplačila kredita druge toženke) ne spreminja njegove pravne narave.

15. Značilnost navidezne pogodbe (50. člen OZ) je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke. Velja poudariti, da je druga toženka trditve o navideznosti posojila podala šele v svoji deveti (predzadnji) pripravljalni vlogi. Ne le izpovedba druge toženke, tudi listinski dokazi, ki izvirajo iz obdobja po sklenitvi posojilne pogodbe, ne podpirajo pritožbene teze, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilni pogodbi. Druga toženka se je na podlagi dogovora z dne 15. 7. 2010 (priloga B11) zavezala, da bo posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 3. 2009 (delno) odplačala s kreditom, ki ga je najela pri V. Dolg je nato odplačevala z delnimi plačili, pretežno z nakazili na tožnikov bančni račun (priloga B6). Pritožbeno pojasnilo, da je druga toženka odplačevala tožnikov kredit (ne svoje posojilo), ni prepričljivo, saj je v nasprotju z izvedenimi dokazi.

16. Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Od pogodbene kavze pa je treba ločevati osebne nagibe (motive, cilje, interese), ki stranke vodijo k sklenitvi posamezne pogodbe. Ti so za pravno presojo praviloma brez pomena,7 saj veljavnost pogodbe zaradi pravne varnosti ne more biti odvisna od doseganja povsem osebnih ciljev. Pred sklenitvijo posojilne pogodbe je tožnik predvideval, da bo druga toženka, potem ko bo njen premostitveni hipotekarni kredit odplačan, lahko najela nov, večji kredit, s katerim bo financirala nakup nepremičnin v lasti družbe G. d. o. o. in da bo družba G. d. o. o. s sredstvi kupnine poplačala svoj dolg do njega. Razvoj dogodkov je bil drugačen; prva toženka drugi toženki ni odobrila novega kredita, druga toženka in družba G. d. o. o. pa nista sklenili prodajne pogodbe (prilogi B50, B51). Opisani tožnikovi nagibi (njegova subjektivna prepričanja) niso postali sestavina posojilne pogodbe oziroma del pogodbene kavze (s tem, ko prva toženka drugi toženki ni odobrila novega kredita, ni odpadla kavza posojilne pogodbe), zato so neupoštevni. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini posojilne pogodbe in o ravnanjih strank po sklenitvi posojilne pogodbe8 tudi ne podpirajo stališča pritožbe druge toženke o odvisnosti (pogojenosti, povezanosti) pravnih poslov v smislu, da je bila pravna usoda posojilne pogodbe odvisna o pravne usode drugega pravnega posla – odobritve novega kredita zaradi realizacije pravnega posla z družbo G. d. o. o. Časovna povezanost poslov (posojilne pogodbe, kreditne pogodbe in pogodbe o poslovnem sodelovanju (priloga A5)), na katero opozarja pritožba, ni zadosten dokaz o vsebinski pogojenosti oziroma odvisnosti poslov. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posojilna pogodba, četudi je bila del širših poslovnih dogovarjanj, vsebovala samostojne, nepogojne zaveze pogodbenih strank. Ni pa odveč pojasnilo, da bi drugo toženko tudi v primeru odpadle ali neuresničene pravne podlage bremenila obveznost vrnitve prejetega (tretji odstavek 190. člena OZ).

17. Z materialnopravno pravilnimi razlogi je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Po s pritožbo neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je druga toženka zadnje delno plačilo na račun vračila posojila opravila 28. 10. 2011. Njeno konkludentno ravnanje predstavlja pripoznavo dolga, ki je pretrgalo zastaranje (364. člen OZ). Zastaranje obveznosti po posojilni pogodbi, ki je lahko začelo teči 22. 6. 2009 (prvi odstavek 336. člena OZ), izteklo pa bi se 22. 6. 2014 (preden je tožnik svoj tožbeni zahtevek opredelil kot izpolnitveni zahtevek9), je bilo zaradi pripoznave dolga pretrgano (364. člen OZ). Petletni zastaralni rok, ki je po pretrganju zastaranja začel teči znova (prvi in šesti odstavek 369. člena OZ), do 3. 3. 2015 ni potekel. 18. S tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi, ki ima podlago v 198. členu OZ, druga toženka uveljavlja plačilo uporabnine za svoj poslovni prostor v višini 450 EUR mesečno, in sicer za obdobje od 31. 12. 2010 do 22. 9. 2017, ko poslovnega prostora ni mogla uporabljati. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je druga toženka ob sklenitvi posojilne pogodbe tožniku dopustila razpolaganje s svojim poslovnim prostorom in njegovi mami A. K. izročila ključe poslovnega prostora. Iz V. člena posojilne pogodbe izhaja dogovor, da posojilojemalka v primeru, da posojila ob zapadlosti ne vrne, posojilodajalcu dovoljuje razpolaganje z njenim poslovnim prostorom, in sicer na način, da v njenem imenu in za njen račun proda poslovni prostor (glej tudi pooblastilo v prilogi B17). V dopisu z dne 7. 4. 2010 (priloga B18) je druga toženka po svojem pooblaščencu tožniku preklicala pooblastilo za prodajo njenega poslovnega prostora oziroma mu prepovedala razpolaganje z njim. Navedeni dopis se ni nanašal na posest oziroma vračilo ključev, da je druga toženka takšno zahtevo na tožnika naslovila že pred vložitvijo nasprotne tožbe, izhaja le iz njene izpovedbe. Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju (nedokazanosti) obogatitve na strani tožnika oziroma prikrajšanja na strani druge toženke, je materialnopravno pravilen. Tožnik je imel upravičenja glede poslovnega prostora v obsegu danega pooblastila (izvedba prodaje poslovnega prostora).10 Tudi ključi poslovnega prostora so mu bili izročeni zaradi izvajanja tega pooblastila, ne zaradi uporabe poslovnega prostora v drugačnem obsegu (npr. zaradi oddajanja v najem). Posest ključev po izraženi prepovedi prodaje glede na izvorni razlog za posest ključev ne dokazuje, da je tožnik drugo toženko onemogočal pri izvrševanju njenega upravičenja do uporabe poslovnega prostora, zato zatrjevano neupoštevanje zahteve za vrnitev ključev ne more imeti takšnih pravnih posledic, kot jih z nasprotno tožbo poskuša uveljaviti druga toženka.

19. Odločitev o pravdnih stroških pritožbi le pavšalno napadata. Menita, da bi morali pravdni stroški ob pravilni odločitvi o glavni stvari bremeniti nasprotno stranko. Ker je odločitev o postavljenih zahtevkih pravilna, je taka tudi stroškovna odločitev.

20. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške, ker z v pritožbenem postopku izpostavljenimi stališči nista bili uspešni.

1 Tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot tožnika. 2 Drugo toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot drugo toženko. 3 Gre za dovoljenje prve toženke, da se pri nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani vl. št. ..., nepremičnina z identifikacijsko št. 001 k. o. X, opravi vknjižba izbrisa zastavne pravice (hipoteke v višini 60.000 EUR s pripadki) in izbris zaznambe izvršljivosti. Na listini je zaznamek, da je izbrisno pobotnico prejel G. K. 4 Prva toženka je tožnika štela za plačnika dolga druge toženke, ker je bilo plačilo dolga financirano s sredstvi tožnikovega kredita. 5 Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj po izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen OZ). 6 Skladno s prvim odstavkom 434. člena OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Pravna teorija med primeri, ko nastopijo učinki zakonite subrogacije, navaja prevzem izpolnitve. Glej M. Juhart, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 308. 7 Splošno pravilo iz prvega odstavka 40. člena OZ, v skladu s katerim nagibi, zaradi katerih je pogodba sklenjena, ne vplivajo na veljavnost pogodbe, se nanaša le na tiste nagibe, ki niso sestavni del poslovne podlage pogodbe. 8 Delna plačila druge toženke, tožnikova privolitev v slabši vrstni red hipoteke po dogovoru z dne 15. 7. 2010 (priloga B11). 9 Pripravljalna vloga je bila sodišču prve stopnje predložena 3. 3. 2015. 10 Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem dopustnosti oziroma veljavnosti takšnega dogovora.