Jedro

Tožničina starost in dopolnjena pokojninska doba pomenita, da ob invalidski upokojitvi, niti v času odločanja o zahtevi v predmetnem predsodnem postopku, niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 28. 9. 2017 in št. ... z dne 16. 8. 2017, priznanje pravice do starostne pokojnine, odreditev da jo toženi zavod odmeri od 13. 6. 2013 dalje in v roku 15 dni izplača razliko med starostno in invalidsko pokojnino. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

V laični vlogi navaja, da sodišče, ki izdaja takšne sodbe ni socialno, temveč sramotno ponižuje in zavrača upravičene tožbe svojih državljanov. Za obravnavo 13. 6. 2018 je imela namen vzeti odvetnika, vendar si je ta premislil in ji izkustveno pojasnil, da se iz Velenja v Maribor vabi samo tiste osebe, katerih tožbe se zavrača. Izpostavlja, da je bila leta 2013 po dolgem bolehanju invalidsko upokojena, da je mati samohranilka, ki je sama vzdrževala in šolala otroka. Nikoli ni prosila za pomoč, bila je zaposlena 35 let in dobrih 17 let delala še honorarno kot voznik inštruktor B kategorije. Ko se je upokojila, ni bila sposobna za redno delo, kaj šele za dodatno in je pristala na pokojnini v višini 550,00 EUR. Dokler je bil sin zdrav, je bil v delovnem razmerju skoraj 10 let, potem pa je zbolel za tumorjem na malih možganih in posledično še za psihozo. Delodajalec ga je v takšnem stanju vrgel na cesto. Tako je ponovno postala samohranilka. Zaradi sinovega zdravljenja je bila prisiljena večkrat najeti gotovinsko posojilo, zato od svoje pokojnine prejema samo še 300,00 EUR, preostalo pa gre za kredit. Edina možnost učinkovitega zdravljenja sina bi bila operacija v Nemčiji, ki bi stala 27.000,00 EUR, tega pa s pokojnino 550,00 EUR ne more kriti. Zato je zaprosila, da se ji prizna starostna pokojnina, ki bi zadostovala za najetje 15.000,00 EUR kredita, razliko pa bo priskrbela z zbiranjem denarja. Sodišče naproša, da odloča humano, človeško, socialno in razumno. V dopolnilni vlogi izpostavlja, da ji je pričel pomagati Center za socialno delo A. in da se je povezal z novinarji, ki poskušajo zbirati denar za sina. Prilaga poročilo CSD A. z dne 29. 6. 2018. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na tožničina zmotna in zato pravno irelevantna pritožbena izvajanja dodaja predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje zakonitosti upravnih odločb o zavrnitvi pravice do starostne pokojnine, ker je bilo ugotovljeno, da niso izpolnjeni predpisani pogoji. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je tožnica, ki je rojena 2. 7. 1959 od 13. 6. 2013 dalje uživalka invalidske pokojnine v višini 551,94 EUR mesečno2. Do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije3 (z dnem 9. 5. 2013 zaradi bolezni) je dopolnila 53 let starosti in 34 let, 5 mesecev in 21 dni pokojninske dobe (s prišteto skupno 41. leto ter 21) dni. Tožničina starost in dopolnjena pokojninska doba pa pomenita, da ob invalidski upokojitvi, niti v času odločanja o zahtevi z dne 21. 2. 2017 v predmetnem predsodnem postopku, niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine.

6. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2), ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V 109. členu ZPIZ-2 je sicer omogočena izbira med pokojninami iz obveznega zavarovanja, saj lahko zavarovanec ali zavarovanka, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin v Republiki Sloveniji, uživa eno od njih po lastni izbiri. Izbirno pravico je po navedeni zakonski podlagi seveda mogoče uveljaviti le, če so sočasno izpolnjeni pogoji za pridobitev večih pokojnin, in sicer invalidske, starostne ali vdovske pokojnine hkrati. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

Leta 2013 je lahko ženska po 5. odst. 27. člena ZPIZ-2 pravico do starostne pokojnine med drugim pridobila tudi, če je dopolnila 58 let starosti in 38 let ter 4 mesece pokojninske dobe brez dokupa. V skladu s prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2 o varstvu pričakovanih pravic so lahko istega leta5 pravico uveljavile tudi osebe, ki so do 31. 12. 2012 izpolnile pogoje za starostno pokojnino po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-1), pa pred prenehanjem njegove veljavnosti zahteve še niso vložile. V skladu s 36. členom v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 o zaostrovanju pogoja starosti in pokojninske dobe v obdobju od leta 2000 do 2013, je lahko ženska pravico do starostne pokojnine v letu 2013 pridobila, če je dopolnila 57 let in 8 mesecev starosti ter 38 let pokojninske dobe.

7. V predmetni zadevi zagotovo ni izpolnjen nobeden od predhodno navedenih dejanskih stanov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ni dvoma, da tožnica ob uveljavitvi pravice do invalidske pokojnine leta 2013, niti ob izdaji izpodbijanih odločb leta 2017 ni izpolnjevala pogoja starosti in predpisane pokojninske dobe za priznanje vtoževane pravice. To je seveda edino odločilno za zaključek, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta zakonita. Posledično je tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen. Starostno pokojnino iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati, če sta izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, t.j. starost in pokojninska doba in denarno dajatev odmeriti v višini, določeni z zakonom. Torej nič več in nič manj, kot določa zakon.

8. Pravica do starostne pokojnine ni pogojena z socialno stisko zaradi relativno nizke invalidske pokojnine, z izdatki v zvezi s težkim bolezenskim stanjem družinskega člana ali drugimi okoliščinami, ki jih izpostavlja pritožnica. Mogoče je sicer razumeti materialno stisko pritožnice zaradi preživljanja z invalidsko pokojnino, ki le nekoliko presega 500,00 EUR mesečno. Vendar pa tovrstne okoliščine same po sebi ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane in za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne.

Socialne stiske ni mogoče uspešno rešiti z vtoževanjem starostne pokojnine, za katero niso izpolnjeni zakonski pogoji in za katero ni jasno, ali bi bila sploh višja od pravnomočno priznane invalidske pokojnine. Za rešitev zadeve niso odločilne niti finančne potrebe, vezane na zdravljenje težkega bolezenskega stanja pritožničinega sina, saj so lahko kvečjemu predmet pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali socialno varstvenih prejemkov.

9. Zaradi predhodno obrazloženega in ker tudi preostala pritožbena izvajanja, od tega da socialno sodišče na ponižujoč način zavrača upravičeni zahtevek, priloženega "Poročila o materialnih in socialnih razmerah ter o obravnavi", ki ga je Center za socialno delo A. dne 29. 6. 2018 napisal na željo tožnice (list. št. 25 sodnega spisa) in nekatera druga, niso utemeljena ali za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantna, je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Torej pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Po odločbi št. ... z dne 24. 12. 2013 3 Odločba št. ... z dne 22. 5. 2013. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 To načeloma še velja, če se izkaže, da je oseba izpolnila pogoje za starostno pokojnino po ZPIZ-1, vendar še ni vložila zahteve za uveljavitev pravice. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.