Jedro

Če delavec koristi letni dopust, ne da bi mu bil ta odobren, ni podana verjetnost terjatve, da je bila delavcu nezakonito redno odpovedana PZ iz krivdnega razloga. Čeprav je koriščenje letnega dopusta pravica delavca, se ta izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (1. odstavek 165. člena ZDR). Delavec lahko le en dan dopusta izrabi na dan, ki ga sam določi, a mora o tem predhodno (najkasneje 3 dni pred izrabo dopusta) obvestiti delodajalca (2. odstavek 165. člean ZDR).

Delodajalec mora v 30-dnevnem roku iz 5. odstavka 88. člena ZDR podati redno odpoved PZ iz krivdnega razloga. Rok ni zamujen, če je bila v okviru tega roka odpoved podana, vročitev odpovedi (delavcu oz. njegovem pooblaščencu) pa je bila opravljena po preteku tega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi ji bila dolžna toženca nerazdelno plačevati do pravnomočnosti te pravde mesečno nadomestilo plače v višini 1/2 plače, ki je znašala na dan izdaje te odredbe 144.353,26 SIT, kot jo je tožnica prejemala pred uvedbo postopka odpovedi in sicer do vsakega 3. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje začasne odredbe dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Ta začasna odredba naj bi po predlogu tožnice stopila v veljavo takoj in veljala do pravnomočnosti te pravde. Pritožba zoper to začasno odredbo pa naj ne bi zadržala izvršitve sklepa.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Tožnica se posebej sklicuje na določbo 5. tč. 1. odst. 273. čl. ZIZ kot pravno podlago za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnica je brez premoženja, potrdila o premoženjskem stanju pa ni mogla dvigniti na Upravni enoti Celje, ker ni imela delovne knjižice. Tožena stranka je zamudila 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj jo je pooblaščenec prejel 3 dni po izteku tega roka. Iz fotokopije obračunskih listov izhaja, da ima tožnica administrativno prepoved na prejemkih v znesku 34.000,00 SIT mesečno. Pri ugotavljanju verjetnosti se je sodišče prve stopnje v dvomu postavilo v korist tožene stranke, ki je itak močnejša stranka v tem postopku. Ta dvom bi sodišče lahko odvrnilo, če bi razpisalo narok za izdajo začasne odredbe. Pravica do letnega dopusta spada med glavne človekove pravice, kršitev te pravice pa je sankcionirana tudi po kazenskem zakonu. Zaključku, da je bila tožnica v spornem obdobju na letnem dopustu, pritrjuje tudi dejstvo, da je prejela za čas tega dopusta nadomestilo plače. Tožnica je svoj dopust prijavila, za ta dopust so vedeli vsi delavci pri toženi stranki, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z ustrezno obrazloženo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v dosedanjem postopku ni izkazala za verjetno, da njena nedenarna terjatev, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, obstoji oz. da ji bo ta terjatev zoper toženo stranko nastala. Iz navedb tožnice in listinske dokumentacije, ki jo je vložila v spis, zaenkrat ne izhaja, da bi ji tožena stranka nezakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je namreč razvidno, da je bila tožnica od 11.8.2005 dalje do 19.8.2005 dalje odsotna z dela, kljub temu da ji koriščenje letnega dopusta ni bilo odobreno, kot ji tudi ni bila odobrena kakšna druga oblika upravičene odsotnosti z dela. Neupravičena odsotnost z dela pa pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar lahko predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnica zaprosila za izrabo letnega dopusta za sporno obdobje, še ne pomeni, da ji je bil ta dopust dejansko tudi odobren po pristojni osebi tožene stranke.

Verjeten obstoj terjatve je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Če predlagatelj začasne odredbe te temeljne predpostavke ne izkaže, sodišče ne more izdati začasne odredbe ne glede na to, da sicer predlagatelj izkaže za verjeten obstoj enega od pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) oz. če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Če ni verjetno izkazano, da terjatev obstoji oz. da bo nastala, začasne odredbe ni mogoče izdati. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je sporni izostanek tožnice z dela nanašal na obdobje od 11.8.2005 do

19.8.2005, da je bil tožnici omogočen zagovor dne 31.8.2005, ki se je nadaljeval 6.9.2005 in da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 30.9.2005 (A 6). Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na dan, ko je delodajalec podal to odpoved in ne glede na dan, ko je ta odpoved vročena delavcu (oz. njegovemu pooblaščencu). Z ozirom na to je potrebno ugotoviti, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tako v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka kot tudi v okviru 6 mesečnega objektivnega roka, ki ju določa 5. odst. 88. čl. ZDR. Dejstvo, da je tožničin pooblaščenec prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku roka 30 dni od dneva zagovora, torej ne pomeni, da je tožena stranka zamudila rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Datum vročitve te odpovedi pa je bistvenega pomena pri ugotavljanju pravočasnosti vložitve tožbe. Po 3. odst. 204. čl. ZDR namreč lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnica svoje terjatve zaenkrat ni verjetno izkazala, so nebistvene za ta postopek pritožbene navedbe tožnice o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve verjetne izkazanosti terjatve razpisati narok za glavno obravnavo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da ji je tožena stranka za čas sporne odsotnosti izplačevala nadomestilo. Iz obračunskega lista za tožnico za avgust 2005 (A 5) namreč izhaja, da tožena stranka tožnici za avgust 2005 letnega dopusta ni niti evidentirala niti izplačala ustreznega nadomestila. Pravilna je sicer trditev tožnice, da je koriščenje letnega dopusta pravica delavca, vendar pa delavec te svoje pravice ne more izrabiti enostransko, neodvisno od volje in potreb delodajalca. 165. čl. ZDR namreč v

1. odst. določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje tako potrebe delovnega procesa kot tudi možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti.

Po 2. odst. citiranega člena ima delavec sicer pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer pa mora predhodno obvestiti delodajalca (najkasneje 3 dni pred izrabo). Delodajalec mu tega dne dopusta ne more odreči, razen v primeru, če bi to resneje ogrozilo delovni proces.

Ker nista bila podana niti uveljavljana pritožbena razloga niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, 366. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP).