Jedro

Vprašanje prenehanja koncesijske pogodbe z odkupom je urejeno s samo koncesijsko pogodbo, kar pomeni, da se ureja sporazumno, po volji pogodbneih strank, v primeru spora pa odloča sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občina Šentjernej je s 1. točko izreka izpodbijanega akta od družbe A., ki v Republiki Sloveniji posluje preko podružnice B. ter tožnika, odkupila koncesijo o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode na območju Občine Šentjernej po Koncesijski pogodbi za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda, št. pogodbe 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011. V 2. točki izreka izpodbijanega akta je navedla, da odkup koncesije iz prejšnje točke učinkuje z dnem sklepa župana Občine Šentjernej o prevzemu opravljanja javne službe, ki je predmet te koncesije, s strani novega izvajalca te javne službe, tj. C., d.o.o., ter da je do prevzema opravljanja te javne službe s strani navedenega javnega podjetja javno službo dolžan opravljati dosedanji koncesionar. Iz 3. točke izreka izpodbijanega akta izhaja, da z dnem začetka učinkovanja odkupa predmetne koncesije (prenehanja koncesijskega razmerja) stavbna pravica št. 9004/0 k.o. ..., ustanovljena na parc. št. 1553/2 k.o. ..., ter vse obligacijske in druge pravice koncesionarja, vezane na izvajanje koncesijskega razmerja, prenehajo. V 4. točki izreka izpodbijanega akta pa je navedeno, da posebni stroški v postopku niso nastali.

V obrazložitvi navaja, da je pogoj iz 31. členu koncesijske pogodbe za odkup koncesije izpolnila s tem, ko je v letu 2017 sprejela Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Šentjernej (Odlok), s katerim je v 6. členu določila nov način izvajanja predmetne gospodarske javne službe. Določila je namreč njeno izvajanje s strani javnega podjetja C., d.o.o., katerega 100 % lastnik je toženka. Takšno odločitev je Občinski svet Občine Šentjernej sprejel po preučitvi strokovne analize, ki jo je opravilo podjetje D. d.d., ki je izračunalo, da so cene, ki jih zaračunava koncesionar, v več pogledih občutno nad povprečjem v panogi. Koncesionar na dane ugotovitve kljub pozivu ni vsebinsko odgovoril. Priložil je le poročilo družbe E. d.o.o., ki pa ne predstavlja verodostojne revizije poslovanja koncesionarja. Izpostavlja, da je še dodatno pridobila mnenje Komunale ... d.o.o., ki prav tako izkazuje, da je aktualna lastna cena glede na ocene te družbe precej višja od prodajne, pri čemer tudi Komunala ... podaja oceno, da zaradi prenosa dejavnosti z obstoječega koncesionarja na občinsko javno podjetje predvideva bistven prihranek predvsem pri posredniških stroških. Poudarja, da si je ves čas prizadevala za sodelovanje s koncesionarjem v tem postopku ter uporabila pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in razpisala obravnavo, da bi koncesionarju omogočila celovito izjavo. V zvezi z vročanjem dokumentacije in vabila na obravnavo družbi A. navaja, da je bila vročitev le-tej opravljena po njeni podružnici skladno s 679. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zaključuje, da so izpolnjeni vsi pogoji za odkup predmetne koncesije, kot so bili določeni v 31. členu Koncesijske pogodbe.

2. Z aktom z dne 25. 3. 2019 je župan Občine Šentjernej zavrnil pritožbo koncesionarjev - družbe A. in tožnika zoper izpodbijani akt. 3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga predmetno tožbo. V tožbi navaja, da toženka sodelovanja v postopku ni omogočila drugemu koncesionarju družbi A., saj vročanje le-tej po podružnici napačno. Po mnenju tožnika namreč toženka o tej zadevi ne more odločiti parcialno. Hkrati izpostavlja, da se v postopku ni mogel argumentirano izjaviti, saj v spisu ni bilo ničesar, kar bi izkazovalo izpolnjenost pogojev za odkup koncesije. V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da bi morala toženka ugotoviti tudi odkupno ceno, saj gre za odkup, čeprav prisilni, zato je treba smiselno upoštevati tudi 435. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o prodajni pogodbi. Poleg tega je mogoče šele iz odkupne cene ugotoviti, ali bo z odkupom koncesije toženka dejavnost resnično izvajala učinkoviteje. Meni pa tudi, da glede na to, da je dejanski kupec koncesije družba C. d.o.o., v tem primeru niso izpolnjeni niti zakonski niti pogodbeni pogoji za odkup koncesije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Hkrati s tožbo tožnik predlaga, da sodišče z začasno odredbo do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega akta in začasno stanje uredi tako, da se gospodarska javna služba zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda izvaja na način, pod pogoji in v obsegu, kot je to določeno v Koncesijski pogodbi z dne 14. 9. 2011 in pripadajočih aneksih št. 1 z dne 27. 10. 2011, št. 2 z dne 19. 12. 2011 in št. 3 z dne 10. 3. 2013. Hkrati predlaga povrnitev stroškov postopka, povezanih z izdajo začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da mu bo v primeru neizdaje začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu in posledični odpravi ali spremembi izpodbijanega akta ponovna pridobitev in opravljanje koncesionirane dejavnosti praktično ne bo več mogoča. Izpostavlja, da javno službo zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda opravlja od leta 2011, ko je bila sklenjena Koncesijska pogodba in ko je kot izvajalec pristopil h Koncesijski pogodbi. V primeru realizacije izpodbijanega akta bo toženka, kljub upiranju tožnika, enostransko prevzela izvajanje javne službe. S tem tožniku grozi prenehanje (v smislu likvidacije). Tožnik je bil kot družba v lasti skupine A. na področju Slovenije namenjen prav izvajanju obravnavane koncesionirane dejavnosti, saj je to njegova edina dejavnost. S tem bo nedopustno poseženo v njegove ustavne pravice po 33. in 74. členu Ustave. Z izdajo začasne odredbe pa tudi ne bo prizadeta javna korist ali korist nasprotne stranke.

5. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je le-ta očitno nedopusten in neutemeljen, zato predlaga njegovo zavrženje oziroma zavrnitev s stroškovno posledico za tožnika. Poudarja, da je izpodbijani akt, ki sploh še ni bil realiziran, akt poslovanja. Tako da ne gre za upravno zadevo, temveč za spor v zvezi s predvideno realizacijo med strankama v Koncesijski pogodbi vnaprej dogovorjene opcije odkupa koncesije po 31. členu te pogodbe - torej gre za spor izključno civilnopravne narave. Sicer pa izdaja začasne odredbe niti ni možna, saj se odločbe s področja koncesij ne izvršujejo v upravnem postopku. Predlog za njeno izdajo je tudi preuranjen, ker je Koncesijska pogodba še vedno v veljavi. Dalje navaja, da je tožnik le eden od dveh koncesionarjev, ki skupaj izvajata predmetno koncesijo, kar bi terjalo njuno nujno enotno sosporništvo ter izpostavlja, da glede na to, da tožnik sam noče sprejeti ob realizaciji odkupne opcije hkratno ponujenih 1.814.720,91 EUR, ki predstavlja izračunani znesek dejanske škode v skladu z dogovorom po 31. členu Koncesijske pogodbe, se ob načelu volenti non fit iniuria ne more pritoževati, da mu bo nastala neka nepovrnjena škoda.

6. V odgovoru na tožbo pa toženka dodatno pojasnjuje svoje stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo. Izpostavlja, da se v tem postopku ugotavlja izključno obstoj pogodbenih razlogov oziroma pogojev za pogodbeni odkup koncesije po 31. členu Koncesijske pogodbe, ki ne more imeti značaja upravnega akta ali drugega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu. Poudarja pa tudi, da ne gre za prisilni, temveč za pogodbeno vnaprej dogovorjeni odkup.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2019 navaja, da v tem primeru ne gre za pogodbeni odkup koncesije, ampak za prisilnega, ki je enostranski oblastni akt občine in temelji na zakonski določbi 43. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Dodaja, da je toženka skladno z določbami ZUP oblikovala tudi svoji odločbi. Tako meni, da je Upravno sodišče pristojno za obravnavanje predmetne tožbe. Izpostavlja, da med strankama ni nobene pogodbe ali dogovora o odkupu koncesije. Goli prepis vsebine 43. člena ZGJS v 31. člen Koncesijske pogodbe pa še ne pomeni, da med strankama obstoji usklajena volja v zvezi s sestavinami odkupa. V Koncesijski pogodbi namreč niso konkretno in jasno opisani pogoji, način in obseg prisilnega odkupa koncesije, saj je to določeno v ZGJS, ne pa v pogodbi. Ne strinja se s stališčem o preuranjenosti tožbe. V primeru, da bi se akt že izvršil in prisilni odkup - odvzem realiziral, reševanje z začasno odredbo niti ne bi bilo več primerno, saj bi težko popravljiva škoda že nastala. V zvezi z ugovorom toženke o nesklepčnosti se sklicuje na prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in izpostavlja, da družba A. v postopku ni imela možnosti sodelovanja. Tako je toženka tista, ki je sama postopek, kljub pozivom po vključitvi druge stranke, vodila zgolj zoper tožnika. Zato tožniku ni preostalo drugega, kot da tožbo vloži skladno s 17. členom ZUS-1 kot tožnik posameznik.

8. Toženka in tožnik sta vložila še pripravljalni vlogi, v katerih odgovarjata na navedbe nasprotne stranke in vztrajata tožnik pri tožbi, toženka pa pri odgovorih na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe.

9. Tožba ni dovoljena.

10. Med strankama ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini Šentjernej. Sporno pa je, ali je izpodbijani akt - odločba Občinske uprave Občine Šentjernej z dne 3. 10. 2018 o odkupu koncesije o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode na območju Občine Šentjernej po Koncesijski pogodbi za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda št. 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011 od družbe A., ki v Republiki Sloveniji posluje preko podružnice B. ter tožnika upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

11. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 2. členu ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

12. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt izdan na podlagi 32. člena Koncesijskega akta za podelitev koncesije za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 7/2010; Koncesijski akt) ter v skladu z 31. členom Koncesijske pogodbe št. 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011 in 59. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 8/2017, 2/2018 in 6/2018) v zvezi s sklepom Občinskega sveta Občine Šentjernej z dne 5. 7. 2018. 13. V 32. členu Koncesijskega akta je določeno, da si koncedent pridržuje pravico predčasnega odkupa koncesije; pogoji odkupa pa se določijo s koncesijsko pogodbo. V Koncesijski pogodbi št. 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011 je odkup koncesije določen v 31. členu, ki v prvem odstavku določa, da če bi bilo koncesionirano gospodarsko javno službo možno bolj učinkovito opravljati na drug način, lahko koncedent uveljavi odkup koncesije; odkup koncesije pa je mogoč le kolikor predhodno Občina Šentjernej sprejme nov akt o načinu izvajanja predmetne gospodarske javne službe, v katerem določi, da se predmetna javna gospodarska služba ne opravlja več kot koncesionirana dejavnost. Skladno z drugim odstavkom te določbe Koncesijske pogodbe se odkup koncesije uveljavi v roku, ki ne sme presegati šest mesecev od sklepa Občinskega sveta Občine Šentjernej, da se predmetna javna gospodarska služba ne opravlja več kot koncesionirana dejavnost. Tretji odstavek pa določa, da je v okviru odkupa koncedent dolžan koncesionarju povrniti zgolj dejansko (navadno) škodo, ki bi nastala koncesionarju zaradi odkupa koncesije.

14. V skladu z 58. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Šentjernej (Odlok) z dnem uveljavitve tega Odloka preneha veljati Koncesijski akt, do prevzema izvajanja javne službe s strani novega izvajalca, C. d.o.o., se določbe Koncesijskega akta še vedno uporabljajo v delu, ki določajo način izvajanja javne službe s strani dosedanjega izvajalca. Prvi odstavek 59. člena tega Odloka pa v zvezi z ureditvijo nemotenega prenosa izvajanja javne službe s strani obstoječega koncesionarja na novega izvajalca določa, da morajo stranke upoštevati naslednje: - po uveljavitvi tega Odloka Občinski svet Občine Šentjernej sprejme poseben sklep, v skladu s katerim bo Občinska uprava Občine Šentjernej lahko izdala upravno odločbo o odkupu koncesije od koncesionarja, in o prenehanju stavbne pravice, ustanovljene na zemljišču parc. št. 1553/2 k.o. ..., ter obligacijskih in vseh drugih pravic, vezanih na izvajanje koncesijskega razmerja; - občina in koncesionar takoj aktivno in skupno pristopita k ugotavljanju odkupnega zneska zaradi odkupa koncesije, pri čemer občinski svet odločitev o plačilu sprejme po posebnem sklepu, v za to določenem postopku; - koncesionar je dolžan javnemu podjetju na njegov vsakokraten poziv v vsem (s takojšnjim prenosom vseh potrebnih pravic, dokumentacije, podajanju vseh relevantnih informacij in pojasnil v tej zvezi, itd.) omogočiti nemoten in celovit prevzem opravljanja javne službe.

15. Izpodbijani akt je torej koncedent (toženka) sprejel v skladu s citiranimi določbami Koncesijskega akta, Koncesijske pogodbe in Odloka. Zakonsko podlago za podelitev koncesije na področju gospodarskih javnih služb, za kar gre v obravnavani zadevi, pa predstavlja ZGJS, ki v prvem odstavku 32. člena določa, da se s koncesijskim aktom določi predmet in pogoje opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo. Skladno s to določbo je Občina Šentjernej izdala in v Uradnem vestniku Občine Šentjernej (št. 7/2010) objavila predmetni Koncesijski akt, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka. Ta Koncesijski akt, skladno z določbo drugega odstavka 36. člena ZGJS predstavlja podlago za izvedbo javnega razpisa za pridobitev koncesionarja za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini Šentjernej. Sodišče tako ugotavlja, da je koncedent (toženka) Javni razpis za podelitev predmetne koncesije št. JN6068/2010 objavil 9. 7. 2010 ter da je 7. 12. 2010 izdal upravno odločbo o izboru koncesionarja, ki je postala dokončna 14. 12. 2010, kar vse izhaja iz 1. člena Koncesijske pogodbe št. 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011. 16. Določba 39. člena ZGJS pa določa, da koncedent in koncesionar s koncesijsko pogodbo uredita medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe, med drugim skladno z 9. alinejo te določbe tudi prenehanje koncesijske pogodbe. V 41. členu ZGJS pa je določeno, da razmerje med koncedentom in koncesionarjem med drugim preneha z odkupom koncesije, urejenim v 43. členu ZGJS, ki v drugem odstavku določa, da je odkup koncesije možen samo, če je izrecno predviden v koncesijskem aktu ali v koncesijski pogodbi, s katero se določijo tudi način, obseg in pogoji odkupa.

17. Sodišče ugotavlja, da je možnost odkupa koncesije v obravnavanem primeru izrecno predvidena tako v Koncesijskem aktu kot v Koncesijski pogodbi, v kateri so po presoji sodišča (v 31. členu) tudi dovolj določno opredeljeni način, obseg in pogoji odkupa.

18. Glede na navedeno in ob upoštevanju citiranih določb ZGJS je vprašanje prenehanja koncesijske pogodbe z odkupom urejeno s samo koncesijsko pogodbo, kar pomeni, da se ureja sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloča sodišče splošne pristojnosti (40. člen ZGJS).1

19. Toženka je v obravnavanem primeru kot pogodbena stranka (koncedent) svojo voljo za odkup koncesije in s tem za prenehanje koncesijskega razmerja izrazila v obliki odločbe (izpodbijani akt) in na ta način sprejela odločitev glede prenehanja obstoječega pogodbenega (civilnega) razmerja. To pomeni, da gre pri izpodbijanem aktu za urejanje pogodbenega razmerja in s tem za akt poslovanja toženke, ne pa za odločanje v upravni zadevi v smislu 2. člena ZUP2, zato izpodbijani akt tudi ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre tako po mnenju sodišča za spor o tem, ali so izpolnjeni pogoji za pogodbeno (s Koncesijsko pogodbo in aneksi) dogovorjeni odkup koncesije.

20. Po presoji sodišča v tem primeru torej ne gre za prisilni odkup oziroma odvzem koncesije, kar zatrjuje tožnik v tožbi. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožnik citira določbo prvega odstavka 31. člena Koncesijske pogodbe, ki pa izrecno ureja odkup koncesije in ne prisilni odkup ali odvzem koncesije. Odvzem koncesije in pogoje zanj določa 44. člen ZGJS in 32. člen Koncesijske pogodbe, prisilni odkup pa je urejen z določbo tretjega odstavka 43. člena ZGJS, vendar tako iz izreka kot obrazložitve izpodbijanega akta po presoji sodišča povsem jasno izhaja, da se obravnavana zadeva nanaša na odkup koncesije skladno z 31. členom Koncesijske pogodbe, torej na pogodbeni odkup koncesije.

21. Glede na vse povedano na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je toženka pri izdaji izpodbijanega akta uporabila procesne določbe ZUP in tožniku omogočila vložitev pritožbe ter v aktu župana, s katerim je odločil o pritožbi tožnika zoper izpodbijani akt tudi navedla pravni pouk z možnostjo vložitve tožbe v upravnem sporu. S tem namreč narave samega akta ni mogoče spremeniti.

22. Ker pri izpodbijanem aktu ne gre za odločanje o upravni zadevi oziroma ne gre za upravni akt, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

23. Zato je bilo treba tožbo zavreči že na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

24. Ne nazadnje pa sodišče ugotavlja tudi, da iz predloženega spisa zadeve in Koncesijske pogodbe (priloga A4) izhaja, da koncesija z upravno odločbo o izboru koncesionarja z dne 7. 12. 2010 ni bila podeljena tožniku, temveč družbi A., ki je 14. 9. 2011 s koncedentom (toženko) tudi sklenil Koncesijsko pogodbo št. 01/2010-JZP. Tožnik je namreč, kot to sam navaja, h Koncesijski pogodbi št. 01/2010-JZP z dne 14. 9. 2011 kot koncesionar pristopil (šele) z aneksom. To pa pomeni, da mu z upravno odločbo o izboru koncesionarja koncesija za opravljanje javne gospodarske službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini Šentjernej sploh ni bila podeljena.

25. Tako sodišče zaključuje, da tožnik v svoji tožbi niti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj (upravno)pravna podlaga za njegovo opravljanje koncesije na območju Občine Šentjernej ne obstaja. Pri čemer sodišče ugotavlja, da tožnik sam v tožbi niti ne zatrjuje, da je bil z upravno odločbo o izboru koncesionarja z dne 7. 12. 2010 izbran za koncesionarja za opravljanje predmetne javne gospodarske službe na območju Občine Šentjernej, temveč navaja, da „kot aktualni koncesionar javne službe zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda, opravlja to dejavnost že od leta 2011, ko je bila sklenjena Koncesijska pogodba in ko je kot izvajalec pristopil h Koncesijski pogodbi“3. Iz povedanega pa sledi, da v tem upravnem sporu ne varuje lastnega pravnega položaja. Njegovega pogodbenega razmerja s koncedentom in družbo A. oziroma njegovega dejanskega opravljanja koncesije v Občini Šentjernej pa sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati.

26. To pa pomeni, da je treba tožbo zavreči tudi na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, skladno s katero sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

27. Zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk za tožbo je sodišče na isti podlagi zavrglo tudi z njo povezano zahtevo za izdajo začasne odredbe.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi: sklep VS RS I Up 657/2011 z dne 28. 3. 2012 in sklep Upravnega sodišča RS I U 1229/2011 z dne 8. 3. 2012. 2 Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. 3 Glej: zadnji odstavek na 10. strani tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.