Jedro

Sodišče je uporabilo exceptio illegalis glede 140. člena in 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki v nasprotju z 31. členom ZZVZZ v osnovo za nadomestilo vštevata le zavarovančevo povprečno mesečno plačo in nadomestila, ki so bila (dejansko) izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Navedeno pomeni, da se kot pravno podlago za določitev osnove za nadomestilo upošteva izključno prvi odstavek 31. člena ZZVZZ.

Do presoje, da se v osnovo vštevajo plače v določenem koledarskem letu, tudi če so bile izplačane kasneje, vodi pomenska odprta določba prvega odstavka 31. člena ZZVZZ "v koledarskem letu" ob uporabi sistemske razlage, ki tudi na področju drugih sistemov socialne varnosti omogoča pravilno upoštevanje naknadno izplačanih prejemkov iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se v točki I izreka v celoti na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2022 plačati razliko med pripadajočimi in že izplačanimi nadomestili plače v mesečni višini 599,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo: - za zneske za obdobje od januarja 2018 do aprila 2021 od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila; - za znesek za maj 2021 od 15. 6. 2021 do plačila; - za znesek za junij 2021 od 15. 7. 2021 do plačila; - za znesek za julij 2021 od 14. 8. 2021 do plačila; - za znesek za avgust 2021 od 15. 9. 2021 do plačila; - za znesek za september 2021 od 15. 10. 2021 do plačila; - za znesek za oktober 2021 od 16. 11. 2021 do plačila; - za znesek za november 2021 od 15. 12. 2021 do plačila; - za znesek za december 2021 od 15. 1. 2022 do plačila; - za znesek za januar 2022 od 16. 2. 2022 do plačila; - za znesek za februar 2022 od 15. 3. 2022 do plačila; - za znesek za marec 2022 od 15. 4. 2022 do plačila; - za znesek za april 2022 od 14. 5. 2022 do plačila, vse v roku 8 dni.

V presežku (zakonske zamudne obresti od zneska: za maj 2021 od 6. 6. 2021 do 14. 6. 2021; za junij 2021 od 6. 7. 2021 do 14. 7. 2021; za julij 2021 od 6. 8. 2021 do 13. 8. 2021; za avgust 2021 od 6. 9. 2021 do 14. 9. 2021; za september 2021 od 6. 10. 2021 do 14. 10. 2021; za oktober 2021 od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021; za november 2021 od 6. 12. 2021 do 14. 12. 2021; za december 2021 od 6. 1. 2022 do 14. 1. 2022; za januar 2022 od 6. 2. 2022 do 15. 2. 2022; za februar 2022 od 6. 3. 2022 do 14. 3. 2022; za marec 2022 od 6. 4. 2022 do 14. 4. 2022; za april 2022 od 6. 5. 2022 do 13. 5. 2022) se zahtevek zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 459,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2022 plača razliko med pripadajočimi in že izplačanimi mesečnimi nadomestili plače v višini 599,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (točka I izreka). Kar je zahtevala tožnica drugače (po višini opredeljene neto zneske), je zavrnilo (točka II izreka). V delu, v katerem je zahtevala obračun in odvod davkov ter prispevkov, je tožbo zavrglo (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.672,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki I in IV izreka sodbe) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je nadomestila plače obračunala, kot določajo prvi odstavek 31. člena ZZVZZ, 140. člen Pravil in Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil. Upoštevala je dejansko izplačane plače v letu 2016, ne pa poračuna, ki je bil tožnici izplačan 3. 2. 2017 za leto 2016. Za obdobje do 31. 12. 2018 je toženka tožnici izplačala razliko na podlagi pravnomočne sodbe sodišča (Psp 259/2019), za obdobje, ki je predmet tega spora, pa nima podlage za izplačilo višjih nadomestil plače, saj razlike ZZZS ne bi refundiral. Tudi iz mnenja Računskega sodišča RS izhaja, da mora kot delodajalec upoštevati odločbe ZZZS in Pravil. Ne more se sklicevati na exceptio illegalis. O nezakonitosti (neustavnosti) Pravil, ki bi veljala erga omnes, lahko odloči le Ustavno sodišče RS. Zahtevo za presojo ustavnosti lahko vloži sodišče. V nasprotnem primeru je kršeno načelo enakosti, saj vsi zavarovanci niso v enakem položaju. Že iz določbe ZZVZZ ("v koledarskem letu") izhaja, da se upoštevajo plače, ki so dejansko izplačane. Pravila to določbo le konkretizirajo. Poračun ni bil izplačan v koledarskem letu 2016, ampak v naslednjem koledarskem letu, takrat so bili od poračuna plačani prispevki. Enako velja na področju davkov; poračun se je štel v dohodninsko osnovo za leto 2017, v kateri je bil izplačan. Ureditev tožnici ni v škodo, če bi bolniški stalež nastopil v letu 2018, bi se upoštevale vse izplačane plače v koledarskem letu 2017, vključno s poračunom. Za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 je o višina nadomestil plače že pravnomočno odločeno; tožba tožnice zoper dokončno odločbo ZZZS je bila zavržena (sklep V Ps 709/2020). Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o obrestnem zahtevku. Ni upoštevalo, da je plačilni dan v javnem sektorju od junija 2021 spremenjen. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. 31. člen ZZVZZ ne določa, da bi bile osnova za nadomestila plače dejansko izplačane plače. Bistveno je, da so od plač plačani prispevki, kar so v tožničinem primeru bili. Toženka se neutemeljeno sklicuje na ureditev glede plačevanja dohodnine, saj je sistem socialne varnosti urejen drugače. Že po Ustavi RS je Republika Slovenija socialna država. Državljani imajo pravico do socialne varnosti. Poračun, ki je bil tožnici izplačan dne 3. 2. 2017, se je nanašal na del plače, do katere je bila upravičena za leto 2016. Tožnica je napredovala že konec leta 2015. Na podlagi odločbe Sodnega sveta RS ji je bila razlika v plači, ki se je nanašala na leto 2016, izplačana. Tožnica ne sme biti oškodovana, ker so postopki trajali tako dolgo, da je bilo izplačilo šele v letu 2017. Najmanj bi bila toženka za svoje ravnanje odškodninsko odgovorna. V zvezi z naknadnim izplačilom so bili podatki posredovani ZPIZ na obrazcu M4. Tožničino stališče, da so bistvene plače za določeno leto, ne plače, izplačane v določenem letu, je bilo že zavzeto v judikatu VDSS Pdp 515/2016. Da je bistveno le, da so bili prispevki plačani, pa potrjuje odločitev VSRS VIII Ips 46/2011. V tožničinem primeru je ZZZS z dokončno odločbo opredelil višino osnove 45.509,43 EUR, kar bi morala toženka upoštevati. Neutemeljeno odreka pravno veljavo sodbi VDSS Psp 259/2019, ki se nanaša na drugo obdobje. ZPIZ toženki ni mogel refundirati višjega zneska, kot ga je sama izplačala tožnici. Upošteval je podatke, ki jih je posredovala toženka. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen delno glede odločitve o utemeljenosti obrestnega zahtevka.

6. Tožnica je od 8. 5. 2017 v neprekinjenem bolniškem staležu. Za čas začasne nezmožnosti za delo je upravičena do nadomestil plače, pri čemer je z vidika osnove relevantno leto 2016 (koledarsko leto pred letom, v katerem je nastopila začasna nezmožnost za delo). Med pravdnima strankama je bilo sporno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali se v osnovo všteje poračun plače iz naslova napredovanj, ki se sicer nanaša na leto 2016, dejansko pa je bil izplačan v naslednjem koledarskem letu 2017. 7. 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ureja nadomestila plače. V tretjem odstavku tega člena ZDR-1 določa, da delodajalec v primeru daljše odsotnosti z dela izplača nadomestilo v breme zdravstvenega zavarovanja. Prvi odstavek 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.

8. Prvi odstavek 140. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadalj.; v nadaljevanju Pravila) določa, da je osnova za nadomestilo zavarovančeva povprečna mesečna plača in nadomestila, ki so bila izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Prvi odstavek 141. člena Pravil izrecno izvzema poračune plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila (4. alineja). Enako je določal Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/2004 in nadalj.; prvi odstavek 9. člena in 1. točka prvega odstavka 10. člena), ki je veljal do konca februarja 2020, in enako določa sedaj veljavni Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (Ur. l. RS, št. 12/2020; prvi odstavek 27. člena in 1. točka 28. člena).

9. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Psp 259/2019, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, saj se nanaša na ista dejanska in pravna vprašanja, izhajalo iz 125. člena Ustave RS (Ur. l. RS; št. 33/91 in nadalj.), po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, torej ne na podzakonske predpise. Če sodišče meni, da podzakonski predpis, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne uporabi. V citirani sodbi je sodišče uporabilo exceptio illegalis glede 140. člena Pravil in 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil, ki v nasprotju z 31. členom ZZVZZ v osnovo za nadomestilo vštevata le zavarovančevo povprečno mesečno plačo in nadomestila, ki so bila (dejansko) izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela (enako velja za relevantni določbi citiranih Pravilnikov). Navedeno pomeni, da se kot pravno podlago za določitev osnove za nadomestilo upošteva izključno prvi odstavek 31. člena ZZVZZ.

10. Ustavno sodišče RS (na primer odločba U-I-23/20) je ob ustavnosodnih presojah Pravil že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na prvi odstavek 51. člena Ustave RS izrecno pridržana zakonu. Sistem pravic in njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski predpis, kot so Pravila. Pravica do posameznih dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je temeljna pravica zavarovanih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravica do nadomestil plače med začasno zadržanostjo od dela se zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotavlja v obsegu, ki ga določa ZZVZZ (2. točka drugega odstavka 13. člena ZZVZZ). Tako je vprašljivo, ali bi Pravila brez izrecnega zakonskega pooblastila kot podzakonski predpis odmero nadomestil sploh lahko podrobneje urejala, nikakor pa je ne morejo omejevati.

11. Sodišče podzakonskega predpisa, ki je neustaven oziroma nezakonit, pri sojenju ne uporabi. Tako nima podlage, kot je sicer glede zakonov ali delov zakonov, za katera meni, da so protiustavna, da bi prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), za kar si neutemeljeno prizadeva toženka.

12. V sodbi Psp 259/2019 je pritožbeno sodišče prvi odstavek 31. člena ZZVZZ interpretiralo na način, da ta ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu (dejansko) izplačana. Štelo je, da dela zakonskega besedila "v koledarskem letu" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, za katerega se zavzema toženka. Razlogovalo je, da je bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe, in se postavilo na stališče, da je takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe prvega odstavka 31. člena ZZVZZ, zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna.

13. Pritožbeno sodišče sprejema stališče glede neustavnosti oziroma nezakonitosti določb Pravil (in Pravilnikov) iz povzetih razlogov ter razlago prvega odstavka 31. člena ZZVZZ v sodbi VDSS Psp 259/2019 in jima sledi. Dodaja le, da do presoje, da se v osnovo vštevajo plače v določenem koledarskem letu (za koledarsko leto; ki se nanašajo na koledarsko leto), tudi če so bile izplačane kasneje, vodi pomenska odprta določba prvega odstavka 31. člena ZZVZZ "v koledarskem letu" ob uporabi sistemske razlage, ki tudi na področju drugih sistemov socialne varnosti omogoča pravilno upoštevanje naknadno izplačanih prejemkov iz delovnega razmerja.

14. Že sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do s strani toženke izpostavljene primerjave s petim odstavkom 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.), ki v okviru predmeta obdavčitve določa, da je dohodek pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet, če ni s tem zakonom drugače določeno, oziroma da se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Če že, bi ureditev zdravstvenega zavarovanja primerjali z ureditvijo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pa omogoča spremembo višine osnov za nazaj; tako je bilo tudi v tožničinem primeru, ko je bila z obrazcem M4, ki se uporablja za sporočanje podatkov o osnovah, nadomestilih, plačanih prispevkih in obdobju zavarovanja za potrebe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, spremenjena osnova iz 38.623,72 EUR na 45.109,39 EUR.

15. Razen sodbe VDSS Psp 259/2019 sodne prakse, ki bi se nanašala na enaka dejanska in pravna vprašanja kot v tem sporu, ni, iz podobnih primerov pa je razbrati, da je za odločitev bistveno, ali in od kakšne osnove so bili prejemki plačani (sodba in sklep VSRS VIII Ips 46/2011, sodba in sklep VDSS Psp 426/2010, izdani v isti zadevi). Sodba VDSS Psp 515/2016 se nanaša na delavca (zavarovanca), ki mu je delodajalec del plače izplačal v gotovini, prispevke pa je plačal šele naknadno; zavzeto je bilo stališče, da se ta del plače upošteva pri osnovi (tudi dohodninski postopek je bil obnovljen).

16. V delovnem sporu je bilo v zvezi z nadomestili delavcu, ki je bil sicer upravičen do višje plače (razlike v plači) po t. i. dejanskem delu, v sodbi in sklepu VDSS Pdp 898/2018 zavzeto stališče, da se pri osnovi upošteva tudi ta naknadno pravnomočno prisojeni (in izplačani) del plače. Na podlagi tega stališča, sprejetega v delovnem sporu, bi bil tožničin zahtevek, sicer kot odškodnina, utemeljen. Če bi bile namreč razlike v plači izplačane v obdobju, na katerega so se nanašale, torej v letu 2016, ne bi bilo dvoma, da bi se vštele v osnovo in bi bila tožnica upravičena do višjih nadomestil, kot zatrjuje.

17. Iz določbe tretjega odstavka 137. člena ZDR-1, da v času daljše odsotnosti delodajalec izplača nadomestila plač v breme zdravstvenega zavarovanja, jasno izhaja, da je izplačevalec delodajalec (ne ZZZS). Enako določajo Pravila v drugem odstavku 229. člena, pri čemer po predložitvi zahtevka ZZZS delodajalcem izplačana nadomestila povrne, razen v primerih, določenih v petem odstavku 229. člena Pravil. Nadomestilo za čas začasne nezmožnosti je pravica (prejemek) tako iz delovnega razmerja kot iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri uveljavljanju katere so v smislu omenjenih predpisov udeležene tri stranke (delavec, delodajalec, ZZZS), razmerje med delodajalcem, ki od ZZZS zahteva povrnitev, pa nastane šele drugotno, potem ko nadomestila izplača. Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bilo o višini nadomestil plače za določen del spornega obdobja od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 že pravnomočno odločeno. S tem v zvezi se sklicuje na odločbo ZZZS št. ... z dne 24. 6. 2020, s katero je bilo o višini nadomestil, do katerih je upravičena tožnica, odločeno, potem ko so ji že bila izplačana, pri čemer je zavod izhajal iz dejstva, da je bila refundacija delodajalcu tožnice, torej toženki, v višini, kot jo je uveljavljala, upošteval pa je tudi s strani delodajalca sporočeno osnovo. Četudi tožnica zoper odločbo ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva in je bila njena tožba v socialnem sporu zavržena, to ne vpliva na utemeljenost zahtevka, ki ga je postavila v tem sporu.

18. Toženka v zvezi z obrestnim zahtevkom sodišču prve stopnje utemeljeno očitna delno zmotno uporabo materialnega prava. Z drugim odstavkom 2. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021; na podlagi 10. točke Dogovora o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugih prejemkih javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021, objavljenem v istem Uradnem listu RS) je prišlo do spremembe plačilnega dne za proračunske uporabnike, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFeRAC, na način, da je določen najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu (v okviru določbe drugega odstavka 22. člena Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju; Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadalj.; plača se izplača najpozneje petnajsti dan v tekočem mesecu za pretekli mesec). Upoštevaje navedeno spremembo plačilnega dne, ki velja za toženko, je tožničin obrestni zahtevek delno neutemeljen za obdobje od meseca maja 2021 dalje, ko plače in nadomestila niso bili več izplačani praviloma 5. dne v prihodnjem mesecu.

19. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo uspela v neznatnem delu (glede odločitve o delu obrestnega zahtevka), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, sama krije svoje stroške, tožnici pa je dolžna na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Tožnici je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) v okviru priglašenih stroškov priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 459,00 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.