Jedro

V primeru, da se ugotovi, da je ogroženo življenje obsojenca, zloraba prekinitve kazni zapora ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo obsojenčevega življenja. Kadar je torej ugotovljena zloraba prekinitve prestajanja kazni, je potrebno tehtanje med zlorabo prekinitve in zdravstvenim stanjem obsojenca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/661 s 17. 2. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil tožnikovo vlogo s 30. 10. 2020 z dopolnitvami s 4. 11. 2020, 1. 12. 2020, 14. 12. 2020 in 15. 2. 2021 za prekinitev prestajanja kazni zapora; z 2. točko izreka je razveljavil začasno odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana s 3. 11. 2020 ter odločil: da se je tožnik dolžan naslednji dan po vročitvi predmetne odločbe vrniti v Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana in nadaljevati prestajanje zaporne kazni (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi opisuje potek postopka, citira 1. točko prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in navaja, da je bilo tožniku v odločbi s 30. 9. 2020, s katero mu je bilo prekinjeno prestajanje kazni zapora, naloženo, da se mora na dan prekinitve, to je 5. 10. 2020, zglasiti v ambulanti Univerzitetne klinike T., kar naj bi tudi storil, kot to navaja v svoji vlogi s 30. 10. 2020. Iz odgovora Univerzitetne klinike T. pa izhaja, da se je prvič pri njih zglasil šele 14. 10. 2020, kar pomeni, da ni spoštoval navodil, ki so mu bila dana v odločbi drugostopenjskega organa o prekinitvi prestajanja kazni zapora. Nadalje je tožnik navedel, da se je po opravljenem testu ponovno zglasil v bolnišnici 12. 10. 2020 in bil hospitaliziran do 15. 10. 2020, termin operacije pa je bil določen za dan 24. 11. 2020. V vlogi je navajal, da je bil pred odpustom iz bolnišnice 15. 10. 2020 testiran za Covid-19, test pa je bil pozitiven. Tem navedbam nasprotuje vsebina odgovora Univerzitetne klinike T. s 16. 11. 2020, saj pri njih sploh ni bil hosipitaliziran, temveč se je zglasil le za en dan, to je 14. 10. 2020. Prav tako so navedli, da tožnik pri njih ni bil testiran za Covid-19. Glede na navedeno so bila med tožnikovimi navedbami v njegovi vlogi ter dokumentacijo bolnišnice ugotovljena očitna neskladja, pri čemer organ ugotavlja, da držijo tožnikove navedbe v delu, da se je dejansko zglasil na kliniki in da je imel za dan 24. 11. 2020 predvideno aniografijo, v preostalih navedbah pa je tožnik le skušal prikazati okoliščine, ki so preprečevale izvedbo operativnega posega, zaradi česar mu je bila odobrena prekinitev prestajanja kazni zapora. V Univerzitetni kliniki T. so v odgovoru izpostavili tudi vprašanje pristnosti dokumenta s 14. 10. 2020 s podpisom dr. A. A. in navedli, da v njihovem sistemu ne vodijo elektronskega sporočila B. B. s 27. 10. 2020, katerega vsebina se niti ne ujema s podatki, ki se nanašajo na tožnikovo obravnavo pri njih.

3. Ker je tožnik navedbe Univerzitetne klinike T. pojasnjeval kot posledico neažuriranega vodenja celotne bolnišnične dokumentacije zaradi trenutnih epidemioloških razmer ter predložil novo zdravstveno dokumentacijo, je organ Univerzitetne klinike T. ponovno pozval k posredovanju podatkov, s katerimi bi lahko ugotovil dejansko stanje. Navedbe Univerzitetne klinike T. in tožnika so si bile namreč nasprotujoče. Pojasnjuje, da je bila k odgovoru zaprošena Univerzitetna klinika T., vendar je odgovor pripravila C. C., m.b.H., kar je po mnenju organa pripisati preusmeritvi zaprosila s strani Univerzitetne klinike T. na C. C., m.b.H. V odgovoru je bilo pojasnjeno, da dokument z 10. 12. 2020, ki ga je predložil tožnik k svojemu odgovoru s 14. 12. 2020, ni bil izdan v Kliniki za nevrokirurgijo, pri čemer je, kot navaja organ, logičen zaključek, da so za to trditev naredili poizvedbo pri navedeni kliniki. Kot je že Univerzitetna klinika T. navajala v prejšnjem odgovoru, pa je tudi v odgovoru z 21. 1. 2021 izpostavljeno, da podpis dr. A. A. na zdravstveni dokumentaciji ni pristen. Poudarja, da sta bili zaprosili poslani na naslov Univerzitetne klinike T., ki je bil preverjen na spletni strani klinike. Zato ne dvomi, da je odgovore pripravila za to pristojna institucija, ki z zaprošenimi podatki razpolaga.

4. Zaključuje, da ni dvoma, da se je tožnik zglasil v Univerzitetni kliniki T., vendar pa je s predloženo dokumentacijo izkazoval očitno drugačno stanje glede njegovega zdravljenja, kot je sicer bilo. S predloženim dokumentom, za katerega v odgovoru C. C., m.b.H. navaja, da ni bil izdan v Kliniki za nevrokirurgijo, je tožnik po mnenju organa poskušal prikazati, da prvotno predložena dokumentacija, katere izdaja je bila zanikana v odgovoru Univerzitetne klinike T. s 16. 11. 2020, obstaja, le zavedena ni bila. Tako ocenjuje, da je s tem tožnik ustvaril vtis okoliščin, na podlagi katerih bi bila prekinitev prestajanja zaporne kazni še naprej utemeljena, s čimer je organ zavajal ter s tem zlorabil institut prekinitve prestajanja kazni zapora.

5. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pri njem iz objektivnih razlogov, to je zaradi trenutne epidemiološke situacije Covid-19 še ni prišlo do operativnih posegov. V zvezi z očitkom, da naj se izvid s 14. 10. 2020, ki ga je podpisal dr. A. A., ne bi ujemal z dokumentacijo Univerzitetne klinike T., navaja, da je že tekom upravnega postopka izrecno poudaril, da je bil upravnemu organu navedeni izvid posredovan celo z originalno ovojnico, v kateri je navedeni izvid prejel domov, z vtisnjenim pečatom avstrijske pošte, po katerem bi bilo mogoče predmetno pošiljko slediti in nedvomno ugotoviti njen izvor in verodostojnost, vendar nobeden izmed upravnih organov tega ni preveril. 7. Prepričan je, da tudi po zaključku upravnih organov obeh stopenj, glede na izkazano zdravstveno stanje ni nobenega dvoma, da potrebuje najprej takojšen operativni poseg možganske anevrizme, nato pa zdravljenje drugih bolezni. Nepreverjen in nedokazan očitek, da naj bi zavajal s posredovanjem neverodostojne dokumentacije, ki naj je ne bi izdala Univerzitetna klinika T., pa niti v dejanskem niti materialnem smislu ne more predstavljati zlorabe instituta prekinitve prestajanja kazni zapora.

8. Navaja, da ga nikdar ni zdravil dr. D. D. ali dr. E. E. ter da je Nevrokirurška klinika Univerzitetne klinike T. strokovno in organizacijsko samostojna in neodvisna od C. C., m.b.H., zato je za pravilne poizvedbe in resnično dejansko stanje verodostojne poizvedbe mogoče opraviti le pri dr. F. F. iz Univerzitetne klinike T. 9. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje potek zdravljenja. S tem v zvezi navaja, da ne drži, da naj se ne bi držal napotkov odločbe s 30. 9. 2020 in naj bi se v Univerzitetni kliniki T. pojavil šele 14. 10. 2020. Odgovarja tudi na očitke zlorabe prekinitve kazni. Ker mu je bilo naloženo, da mora zavodu dostaviti vsa potrdila o svojem zdravstvenem stanju in vseh zdravstvenih pregledih, je posredoval tudi vse zdravstvene izvide, ki jih v tožbi konkretno navaja. Izpostavlja, da iz izvida izrecno izhaja, da je njegovega zdravnika prof. dr. A. A. klicala tudi nevrologinja dr. G. G. in da ji je dr. A. A. pojasnil, da so njegov operativni poseg zaradi Covid-19 situacije prestavili na prvi teden v decembru 2020. Nadalje navaja, da je zavod že predhodno obvestil, da je bil za 9. 12. 2020 naročen na sprejem v Univerzitetni kliniki T. in se je takrat tam tudi zglasil ter čakal na sprejem, nakar mu je bil zaradi razmer Covid-19 določen nov termin sprejema, to je 22. 12. 2020. Dr. F. F. je ravno v izogib nejasnostim 10. 12. 2020 izdal dopis oziroma potrdilo, iz katerega jasno izhaja, da je bilo po pregledu elektronske baze ugotovljeno, da bolnišnično osebje tožnika 12. 10. 2020 ni zavedlo v elektronski podatkovni bazi, kar predstavlja napako osebja v trenutni situaciji preobremenjenosti bolnice. 10. 12. 2020 je bila nato še enkrat pregledana tožnikova dokumentacija, ki se nahaja v bolnišnici in je bilo ugotovljeno, da na dan sestave dopisa ZPKZ Ljubljana 16. 11. 2020 izvid dr. A. A. ni bil vnesen v elektronsko podatkovno bazo. V zvezi z elektronsko dokumentacijo in elektronskim sporočilom B. B. navaja, da je že v upravnem postopku razložil, kot mu je bilo pojasnjeno, da gre za elektronska sporočila operativne narave, ki se ne skenirajo in ne vnašajo v elektronsko podatkovno bazo bolnišnice.

10. Glede svojega zdravstvenega stanja navaja, da se mu je možganska anevrizma v času prestajanja zaporne kazni povečala iz 6 na 7 mm in tako zanj predstavlja še večjo neposredno življenjsko nevarnost. Poleg tega je zanj življenjsko ogrožujoče tudi stanje v zvezi s srčno zaklopko. Dalje navaja, da je v vlogi s 14. 12. 2020 predlagal ponovno postavitev Posebne zdravniške komisije, čemur organ iz nepojasnjenih razlogov ni sledil. Poudarja tudi, da je organu posredoval odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s 1. 12. 2020, s katero je bilo ugodeno njegovi vlogi za odobritev pregleda, preiskave in zdravljenja v Univerzitetni kliniki T. ter mnenje konzilija Bolnišnice Z. o upravičenosti zavarovane osebe do pregleda, preiskav in zdravljenja v tujini. Tako so po tožnikovem prepričanju zmotni in in brez dokazne podlage zaključki organa, da naj ne bi bilo izkazano, da se zaradi anevrizme ne bi mogel zdraviti v Sloveniji.

11. Izpodbijana odločba se ni opredelila niti do njegovega dokaznega predloga glede avtentičnosti dopisa dr. F. F. z 10. 12. 2020, saj bi se lahko tožnikova navzočnost na kliniki in nenazadnje tudi izdaja navedenega dopisa potrdila tudi s posnetki videonadzornih kamer, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se je tega dne nahajal na navedeni kliniki. Ker njegovi dokazni predlogi niso bili izvedeni niti ni bilo pojasnjeno zakaj ne, je izpodbijana odločba poleg zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega tožniku z opustitvijo dokaznih predlogov ni bila dana možnost kontradiktorne udeležbe v postopku (pravica do izjave).

12. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje tudi, zakaj je bil preusmerjen v ..., kjer je bil v času od 16. do 23. 2. 2021 že hospitaliziran v S. in prejel zdravila kot predpripravo za operativni poseg. Na kliniki bi se moral ponovno zglasiti 12. 3. 2021, da bi se zdravljenje nadaljevalo, vendar je bila že pred tem izdana izpodbijana odločba.

13. Poudarja, da nikakor ne drži, da bi kakorkoli zlorabljal prekinitev kazni. Izpodbijana odločba je po njegovem prepričanju ne le nepravilna ter neživljenjska, temveč zanj celo življenjsko ogrožujoča. Navaja tudi, da se res ni vrnil na prestajanje kazni, vendar je bil nato prijet doma in pripeljan v ZPKZ Ljubljana, kjer se nahaja. V nobenem primeru se ga ne sme kaznovati s preprečitvijo zanj življenjsko pomembnega zdravljenja.

14. Sodišču tako predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Hkrati s tožbo je predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

16. Toženka je podala odgovor na tožbo, v katerem poudarja, da odločitev v obravnavani zadevi ne temelji na varnostnem zadržku, ampak na petem odstavku 82. člena ZIKS-1, to je na zlorabi prekinitve prestajanja kazni zapora. Izpostavlja tudi okoliščine tožnikovega prijetja 26. 3. 2021, ko je bil s strani policije lociran na naslovu v ...

17. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi s 27. 5. 2021 še izpostavil, da je zavodska zdravnica mag. H. H., ki ga največ obravnava, v zdravniškem potrdilu s 26. 4. 2021 zavzela jasno stališče, da mu je nemudoma treba prekiniti izvrševanje zaporne kazni, ker mu v zavodu ni mogoče zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe, saj je zaradi hudega zdravstvenega stanja življenjsko ogrožen. V nadaljevanju vloge opisuje, da so mu bili v maju 2021 večkrat onemogočeni zdravniški pregledi, kar glede na njegovo življenjsko ogrožujoče zdravstveno stanje ni sprejemljivo. Njegovo življenje in zdravje je torej potencialno ogroženo tako zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, kot tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja, to je dostopnosti zdravljenja in pravočasnega prejemanja zdravil v zavodu. Vse navedeno je posledica nadaljnjega izvrševanja kazni zapora in ignoriranja njegovega zdravstvenega stanja ter potrebnega zdravljenja. Vztraja pri tožbi in podaja tudi dokazni predlog, naj sodišče zasliši mag. H. H. 18. Toženka v vlogi z 31. 5. 2021 glede potrdila o razlogih za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora s 26. 4. 2021 navaja, da ta še ne izkazuje utemeljenosti prekinitve prestajanja kazni zapora, kot to meni tožnik. Poudarja, da mu ne odreka zdravstvene obravnave, saj mu je bila kazen zapora v preteklosti že večkrat prekinjena ravno v ta namen, vendar tožnik potrebnega zdravljenja ni opravil. Odgovarja tudi na tožnikove navedbe v vlogi s 27. 5. 2021 in sodišču predlaga, naj vpogleda v njegov zdravstveni karton ter ostalo zdravstveno dokumentacijo ter tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ugovarja tudi plačilu stroškov postopka, ki naj jih tožnik nosi sam.

**Odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe**

19. Sodišče je s sklepom I U 566/2021-9 z 21. 4. 2021 tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 103/2021 z 19. 5. 2021 tožnikovi pritožbi ugodilo in navedeni sklep razveljavilo ter odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe vrnilo naslovnemu sodišču v novo sojenje.

**Dokazni sklep**

20. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 2. 6. 2021 vpogledalo vse listine upravnega spisa zadeve ter listine, predložene v sodni spis in so bile izdane do dneva izdaje izpodbijane odločbe (torej do 17. 2. 2021), to so priloge: A16 - sodba in sklep Upravnega sodišča RS I U 556/2020 s 7. 7. 2020; A17 - odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/575 s 14. 9. 2020; A18 - odločba Generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-115/2006/598 s 30. 9. 2020; A19 - začasna odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/623 s 3. 11. 2020; A20 - dopis Univerzitetne klinike T. tožniku s 14. 10. 2020; A21 - izvid Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, Centra za medicinsko mikrobiologijo, Oddelka za medicinsko mikrobiologijo ... s 7. 10. 2020 o negativnem PCR testu tožnika; A22 - potrdilo ZZZS s 5. 10. 2020; A23 - potrdilo o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti s 5. 10. 2020; A24 - vloga za odobritev načrtovanega zdravljenja, pregleda ali preiskave v tujini s 5. 10. 2020; A25 - izvid Kirurške klinike, Kliničnega oddelka za urologijo, Urološke ambulante s 6. 5. 2020; A26 - Obvestilo za ambulantno pripravo na operacijo s 30. 6. 2020, izdano s strani Kirurške klinike, Kliničnega oddelka za urologijo; A27 - Izvid Internistične kardiološke ordinacije I. I., dr. med. z 22. 10. 2020; A28 - zdravniško potrdilo o razlogih za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora z 22. 10. 2020; A29 - Ambulantni spiecialistični izvid zasebne internistične kardiološke ambulante J. J., dr. med. z 2. 11. 2020; A30 - Ambulantni izvid družbe K., d. o. o., Ljubljana z 25. 11. 2020; A31 - dopis Univerzitetne klinike T. z 10. 12. 2020; A32 - prevod dopisa Univerzitetne klinike T. z 10. 12. 2020; A33 - zapis zdravniškega mnenja družbe L., d. o. o. - Internistično-kardiološka ordinacija ... z 7. 12. 2020; A34 - izvid ultrazvočne preiskave M. M., dr. med., specialista radiologije z 11. 12. 2020, A35 - odločba ZZZS št. 18033-376/2020/13 LJ s 1. 12. 2020; A36 - Mnenje konzilija o upravičenosti zavarovane osebe do pregleda / preiskave / zdravljenja v tujini z 19. 11. 2020; A37 - dopis konzilija Bolnišnice Z. za endovaskularne posege z 11. 5. 2020; A38 - Mnenje konzilija Bolnišnice Z. o upravičenosti zavarovane osebe do pregleda / preiskave / zdravljenja v tujini s 15. 11. 2018; A39 - dopis Univerzitetne klinike T. z 2. 2. 2021 s prevodom; A40 - dopis Klinike ... s 4. 2. 2021 z elektronskim sporočilom s 1. 2. 2021 in prevodom; A43 - sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 72/2020 z 19. 6. 2020. 21. Vpogled v ostale dokazne listine, ki so nastale po dnevu izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe (torej od 18. 2. 2021 dalje), je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 28. in 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

22. Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Ker to presojo lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji tega akta. Tako tudi izrecno določa citirani 52. člen ZUS-1. 23. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikove dokazne predloge za opravo poizvedb pri dr. H. H. glede njegovega zdravstvenega stanja in njeno zaslišanje ter toženkin dokazni predlog za vpogled v tožnikov zdravstveni karton in ostalo zdravstveno dokumentacijo, in sicer vse iz razloga, ker njihova izvedba ni potrebna za odločitev sodišča v tej zadevi. Podrobneje bo sodišče zavrnitev teh dokaznih predlogov pojasnilo v nadaljevanju.

**K I. točki izreka**

24. Tožba je utemeljena.

25. Med strankama je sporna zavrnitev tožnikove vloge s 30. 10. 2020 z dopolnitvami s 4. 11. 2020, 1. 12. 2020, 14. 12. 2020 in 15. 2. 2021 za prekinitev prestajanja kazni zapora ter razveljavitev začasne odločbe direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/623 s 3. 11. 2020 (priloga A19), s katero je organ tožniku dovolil prekinitev prestajanja kazni za čas od 6. 11. 2020 dalje do odločitve o glavni stvari, t.j. do dokončnosti odločbe o prekinitvi prestajanja kazni.

26. Tožnik zaključku organov obeh stopenj v tožbi oporeka in zatrjuje, da so bile v postopku zagrešene bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabljen ZIKS-1 in dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno.

27. Po določbi 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe. Odločba o prekinitvi se izda za čas trajanja razloga iz prvega odstavka tega člena; čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni; v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti zavodu novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju razlogov iz te točke, ki mora biti izdano na obrazcu, določenem v tretjem odstavku 24. člena tega zakona in vsebovati navedbo, da se izdaja za namen vložitve prošnje za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, in opis razlogov, ki narekujejo nujnost prekinitve prestajanja kazni zaradi zdravljenja (četrti odstavek te določbe ZIKS-1). Kot je sodišče pojasnilo že v sodni odločbi I U 556/2020 s 7. 7. 2020 (priloga A16)1 v primeru, ko se ugotovi potreba po hospitalizaciji v Republiki Sloveniji, prošnje na ta inštitut prekinitve kazni ni možno opreti oziroma na njeni podlagi odločiti, ker se bolnišnično zdravljenje v Sloveniji izvaja v okviru javne zdravstvene službe tudi tekom prestajanja kazni. Vendar pa v obravnavanem primeru tožnik zahteva prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi hospitalizacije in zdravljenja oziroma operativnega posega zaradi možganske anevrizme v Univerzitetni kliniki T. oziroma v Nevrokirurški ambulanti U. klinike, ... v ... ter zaradi onemogočene ustrezne zdravstvene oskrbe v ZPKZ Ljubljana. Zato je navedena določba primerna pravna podlaga za odločitev.

28. Peti odstavek 82. člena ZIKS-1, na katerega je organ oprl izpodbijano odločbo, pa med drugim določa, da direktor zavoda obsojenca, kolikor zlorabi prekinitev kazni, takoj pokliče na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena.

29. Nosilni razlog organa za sprejem izpodbijane odločitve je, da je tožnik zlorabil prekinitev kazni zapora, pri čemer se organ do tožnikovih navedb in predloženih dokaznih listin v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, ni (obširneje) opredeljeval in ni tehtal v postopku ugotovljene zlorabe prekinitve kazni zapora (takšnemu zaključku organa sicer tožnik ves čas postopka argumentirano ugovarja) in tožnikovega zdravja oziroma ohranitve življenja. Sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. V primeru, da se ugotovi, da je ogroženo življenje obsojenca, zloraba prekinitve kazni zapora ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo obsojenčevega življenja. Kadar je torej ugotovljena zloraba prekinitve prestajanja kazni, je potrebno tehtanje med zlorabo prekinitve in zdravstvenim stanjem obsojenca2. 30. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej pravno relevantno, ali so bili v času izdaje izpodbijane odločbe podani razlogi po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 za prekinitev kazni zapora tožniku, kar tožnik ves čas zatrjuje in s številnimi listinami tudi dokazuje, ter ali je tožnik prekinitev kazni zapora, ki mu je bila odobrena z začasno odločbo s 3. 11. 2020, zlorabil. 31. Sodišče ugotavlja, da je organ izpodbijano odločbo oprl zgolj na citirani peti odstavek 82. člena ZIKS-1, kar je utemeljil s svojim zaključkom, da je obsojenec (tožnik) organu predložil dokazila, ki se ne skladajo z dejanskim stanjem njegove zdravstvene obravnave v Univerzitetni kliniki T. ter s tem poskušal ustvariti vtis, da še vedno obstojijo okoliščine, ki utemeljujejo nadaljnjo prekinitev prestajanja zaporne kazni ter da je organ po presoji odgovorov Univerzitetne klinike T. in C. C., m.b.H., ob upoštevanju tožnikovih navedb, ugotovil, da dejansko stanje ni tako, kot ga je skušal prikazati tožnik, s čimer je zlorabil institut prekinitve prestajanja zaporne kazni. Organ torej v izpodbijani odločbi sploh ni presojal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za prekinitev kazni zapora po prej citirani 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 ter posledično tudi ni opravil potrebnega tehtanja ugotovljene zlorabe prekinitve in tožnikovega zdravstvenega stanja. To pomeni, da materialnega prava ni pravilno uporabil, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

32. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje tudi do tožbenega ugovora bistvene kršitve določb postopka, v zvezi s katerim tožnik v upravnem sporu navaja, da organ ni izvedel dokaznih predlogov, ki jih je podal tekom predmetnega upravnega postopka v zvezi z njegovim zatrjevanim življenjsko ogrožujočim zdravstvenim stanjem in v zvezi z vprašanjem zlorabe prekinitve kazni zapora, niti v izpodbijani oziroma pritožbeni odločbi ni pojasnil, zakaj ne, s čimer je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, hkrati pa je bila kršena njegova pravica do izjave.

33. V zvezi z očitkom organa v izpodbijani odločbi3, da naj se izvid s 14. 10. 2020 (podpisani dr. A. A.) ne bi ujemal z dokumentacijo Univerzitetne klinike T., tožnik navaja, da je tekom upravnega postopka izrecno poudarjal, da je organu ta izvid posredoval z originalno ovojnico, v kateri je sam ta izvid prejel domov ter da je bil na ovojnici odtisnjen pečat avstrijske pošte, po katerem bi bilo mogoče predmetno pošiljko slediti, in sicer z navedbo "PRIORITY 53000 FPF 8070062 000004343", česar upravni organ ni preveril. Toženka v odgovoru na tožbo tem tožbenim trditvam ne nasprotuje. Poleg tega navedene tožnikove trditve izhajajo iz upravnega spisa zadeve4. Sodišče ugotavlja, da organa obeh stopenj v svojih odločbah na te navedbe, podane v upravnem postopku, nista odgovorila in tudi nista pojasnila, zakaj tega dokaza, s katerim tožnik dokazuje verodostojnost pošiljke in njen izvor, nista izvedla.

34. Dalje tožnik v tožbi poudarja, da je že tekom upravnega postopka podal soglasje, da organ pri Univerzitetni kliniki T. preveri vse okoliščine njegovega zdravljenja v tej ustanovi. Tudi tej tožbeni trditvi toženka v odgovoru na tožbo ne nasprotuje. Po presoji sodišča bi takšno soglasje lahko kazalo na to, da tožnik ničesar ne skriva oziroma prikriva. Do te navedbe oziroma podanega soglasja se organa obeh stopenj nista opredelila.

35. Prav tako iz izpodbijane in pritožbene odločbe ni jasno razvidno, da je Univerzitetna klinika T. organizacijsko povezana s C. C., m.b.H. Tožnik namreč ves čas postopka takšnemu zaključku upravnih organov obeh stopenj argumentirano ugovarja5 in zatrjuje, da je Univerzitetna klinika T. strokovno in organizacijsko samostojna in neodvisna od C. C., m.b.H. S tem v zvezi je v vlogi s 15. 2. 2021 tudi predlagal, naj se poizvedbe naslavljajo neposredno na predstojnika Nevrokirurške klinike Univerzitetne klinike T. Glede teh tožnikovih navedb je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj navedel, da je bila za odgovor zaprošena Univerzitetna klinika T., vendar pa je odgovor pripravila C. C., m.b.H., kar je verjetno pripisati preusmeritvi zaprosila in da ne dvomi, da je odgovor pripravila za to pristojna institucija6. Vendar pa takšnega zaključka ni pojasnil. 36. Tožnik je tekom upravnega postopka tudi natančno opisal potek svojega zdravljenja v Univerzitetni kliniki T. od oktobra 2020 dalje ter predložil zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja njegovo izjemno resno zdravstveno stanje. Organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil do natančnih tožnikovih navedb v zvezi s potekom zdravljenja, niti do dejstva, da je bila v spornem obdobju tako v Sloveniji kot v Republiki Avstriji razglašena epidemija nalezljive bolezni Covid-19, kar je po tožnikovih navedbah in predloženih dokazih odločilno vplivalo na dejstvo, da operacija v tem času ni bila izvedena. Drugostopenjski organ je v pritožbeni odločbi s tem v zvezi zgolj navedel, da so tožnikove navedbe kontradiktorne, saj je organu prve stopnje predložil potrdilo, da je bil pozitiven na koronaviros (dopis s 15. 10. 2020) in je torej virus že prebolel7. Ni pa se opredel do splošne situacije v zvezi s pandemijo Covid-19 kot take, ki bi po presoji sodišča mogla vplivati na neizvedbo tožnikove predvidene operacije.

37. Prav tako se ni opredelil do podatka na izvidu s 25. 11. 20208, da je tožnikovega zdravnika prof. dr. A. A. klicala tudi nevrologinja dr. G. G. in da ji je ta pojasnil, da so tožnikov operativni poseg zaradi Covid-19 situacije prestavili na prvi teden v decembru 2020. Izpodbijana odločba s tem v zvezi nima nobenih razlogov.

38. Organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil niti do odločbe ZZZS št. 18033-376/2020/13 LJ s 1. 12. 2020 (priloga A35), ki jo je tožnik organu prav tako predložil v upravnem postopku9, in iz katere izhaja, da se tožniku, kot zavarovani osebi, odobri pregled, preiskave in zdravljenje v ..., ...

39. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je v svoji vlogi s 14. 12. 2020 v primeru spornosti njegovega zdravstvenega stanja in zdravljenja organu predlagal (ponovno) postavitev Posebne zdravniške komisije, do česar se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil in ni navedel, zakaj takšnemu tožnikovemu predlogu ni sledil. Sodišče ugotavlja, da je pritožbeni organ s tem v zvezi v drugostopenjski odločbi zavrnil tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo treba k podaji mnenja ponovno pozvati Posebno zdravniško komisijo, s pojasnilom, da je jasno, da je pri tožniku najprej treba sanirati stanje možganske anevrizme in izpostavil, da niti iz mnenja Posebne zdravniške komisije z 31. 8. 2020, niti iz mnenja Konzilija Bolnišnice B. za endovaskularne posege, Nevrološko – nevrokirurško – nevroradiološkega konzilija z 11. 5. 2020 nikjer ne izhaja, da se operativni poseg možganske anevrizme ne bi mogel opraviti v Sloveniji10. 40. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba s tem, ko organ v njej ni odgovoril na predstavljene navedbe tožnika, ki jih je podal tekom upravnega postopka v zvezi vprašanjem podanosti zlorabe prekinitve kazni zapora in v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ter se tudi ni opredelil do vseh, za odločitev bistvenih dokazov, ki jih je tožnik s tem v zvezi predlagal v upravnem postopku, ter tudi ni zahteval mnenja Posebne zdravniške komisije o tem, ali je tožniku v zaporu zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, bistveno pomanjkljiva. Iz nje namreč po presoji sodišča ni konkretizirano odgovorjeno na tožnikove navedbe, podane v upravnem postopku in na njegove dokazne predloge, ki jih je za dokazovanje svojih trditev prav tako podal tekom tega upravnega postopka. Teh pomanjkljivosti pa ni odpravil niti organ druge stopnje v pritožbeni odločbi, čeprav je tožnik nanje v pritožbi izrecno opozoril. Zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

41. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral dati tožniku možnost izjave ter po vsebini presoditi vse njegove ugovore in dokazne predloge tako v zvezi z vprašanjem zlorabe prekinitve prestajanja kazni zapora kot v zvezi z vprašanjem ustrezne zdravstvene oskrbe ter po tako izvedenem postopku o zadevi ponovno odločiti in svojo odločitev tudi argumentirano obrazložiti.

42. Ob tem sodišče izrecno pojasnjuje, da je z odpravo izpodbijane odločbe (ponovno) veljavna začasna odločba direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/623 s 3. 11. 2020 o dovolitvi prekinitve prestajanja kazni zapora tožniku, in sicer do dokončnosti odločbe o glavni stvari, ki bo izdana v predmetnem ponovljenem postopku.

43. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, ni presojalo po vsebini, saj glede na prej navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe za odločitev sodišča niso pravno relevantne. Zato tudi ni izvedlo s strani tožnika in toženke predlaganih dokazov, ki se vsi nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje (zaslišanje dr. H. H., vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnika in poizvedbe pri dr. H. H. v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem), bo pa moral organ v ponovljenem postopku presoditi tudi vse navedene listine in po potrebi izvesti tudi zaslišanje predlagane zdravnice oziroma ponovno postaviti Posebno zdravniško komisijo, kar je tožnik v svoji vlogi s 14. 12. 2020 že predlagal, ki naj med drugim pojasni, ali se tožnikovo zdravje, ob odsotnosti predvidenega operativnega posega v tujini, lahko nepopravljivo poslabša ter tudi, ali so mu v zavodu za prestajanje kazni zapora zagotovljene vse potrebe zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil, itd.).

**K II. točki izreka**

44. Skladno z 32. členom ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek te določbe). Iz navedenih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek te določbe).

45. Temeljni pogoj za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe je torej obstoj upravnega spora. Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pa pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z njeno izdajo (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi. Iz tega sledi, da tožnik za začasno odredbo, ki je kot rečeno časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe, nima več pravnega interesa. Zato je sodišče zahtevo za njeno izdajo zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-111, saj ni izpolnjen temeljni zakonski pogoj za njeno obravnavanje.

46. Na tem mestu sodišče v pojasnitev pravnega pouka dodaja, da je samostojna, posebna pritožba, ki jo določa šesti odstavek 32. člena ZUS-1, predvidena le zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko presojena12. **K III. točki izreka**

47. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečani za 10 % po 4. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov13. Tožnik je namreč na poziv sodišča vložil tudi obrazloženo pripravljalno vlogo.

48. Skupaj torej znesek tožniku priznanih stroškov znaša 423,50 EUR, povečan za 22% DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Toženka je dolžna priznane stroške v skupni višini 516,67 EUR tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti.

1 Glej: točka 8 obrazložitve. 2 Smiselno primerljivo tudi: Upravno sodišče RS v sodni odločbi I U 556/2020 s 7. 7. 2020, točka 13 obrazložitve. 3 Glej: tretji odstavek na 4. strani obrazložitve. 4 Glej: tožnikova vloga s 30. 10. 2020, naslovljena na direktorja ZPKZ Ljubljana s prilogami. 5 Na primer: v tožnikovi vlogi s 15. 2. 2021 (2. stran). 6 Glej: zadnji odstavek na 6. strani izpodbijane odločbe. 7 Glej: 4. odstavek na 14. strani pritožbene odločbe. 8 Glej: Ambulantni izvid X., d. o. o., podpisana prof. dr. G. G., ki se nahaja v upravnem spisu zadeve in v sodnem spisu - priloga A30. 9 In sicer k vlogi s 14. 12. 2020. 10 Glej: zadnji odstavek na 14. strani in prvi odstavek na 15. strani obrazložitve pritožbene odločbe. 11 Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 12 Glej: sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 166/2019 z 9. 10. 2019. 13 Po 4. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami.