Jedro

Kršitelj navaja, da dejansko prebiva na obeh naslovih, to je tako na naslovu Ž., kot na naslovu G. (gre za objekta, ki sta po kršiteljevih navedbah 50 m oddaljena drug od drugega, česar pritožba ne izpodbija), očita pa se mu prekršek iz 1. točke 25. člena ZPPreb. Če je prekrškovni organ morda menil, da bi moral imeti kršitelj na enem od naslovov prijavljeno začasno prebivališče (čeprav gre za objekta, ki sta le malo oddaljena drug od drugega in namen začasnega bivališča), bi moral v takšnih primerih zadeve presojati tudi glede na določbo 6.a člena ZP-1 in ugotoviti, ali morda ne gre za prekršek neznatnega pomena.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve z dne 29.9.2010 tako, da je postopek zoper storilca M.V. na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je storil prekršek. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve vložil pritožbo zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 in ZPPreb, torej iz razloga po 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi ter spremeni sodbo okrajnega sodišča tako, da vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav prekrškovni organ v uvodu pritožbe navaja, da pritožbo zoper izpodbijano sodbo vlaga iz pritožbenega razloga po 2. točki 154. člena ZP-1, je iz vsebine pritožbe razvidno, da dejansko pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga 3. točke 154. člena ZP-1, to je, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa pritožba ni dovoljena (tretji odstavek 66. člena ZP-1).

Pritožnik navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo okrajnega sodišča, da se ni opredelil do kršiteljevih navedb, da živi tako na Ž. kot na G. ulici, vendar nadaljnja obrazložitev pritožbe takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje le pritrjuje. Kršitelj navaja, da dejansko prebiva na obeh naslovih, to je tako na naslovu Ž., kot na naslovu G. (gre za objekta, ki sta po kršiteljevih navedbah 50 m oddaljena drug od drugega, česar pritožba ne izpodbija), očita pa se mu prekršek iz 1. točke 25. člena ZPPreb, ki ga stori fizična oseba, ki v predpisanem roku ne prijavi stalnega prebivališča ali spremembe naslova stanovanja ali ne odjavi stalnega prebivališča (prvi, tretji in peti odstavek 6. člena tega zakona). Ne drži, da se je prekrškovni organ opredelil do storilčevih navedb, da živi na obeh naslovih, saj v zvezi s takšno kršiteljevo navedbo zgolj citira določbo prvega odstavka 6. člena ZPPreb, ki pa o primeru, kot je storilčev, ne pove ničesar, prav tako ni razvidno, na podlagi katerih konkretnih dokazov je prekrškovni organ ugotovil, da storilec že od 28.9.2008 ne živi na naslovu Ž. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi prekrškovni organ, če je morda menil, da pa bi moral imeti kršitelj na enem od naslovov prijavljeno začasno prebivališče (čeprav gre za objekta, ki sta le malo oddaljena drug od drugega in namen začasnega bivališča), v takšnih primerih zadeve presojati tudi glede na določbo 6.a člena ZP-1 in ugotoviti, ali morda ne gre za prekršek neznatnega pomena.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da je odločilna dejstva sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrnilo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.