3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 423/2003 z dne 6. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 707/2003 z dne 19. 4. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2195/2000-IV z dne 7. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za dodelitev mladoletne hčere njemu v vzgojo, varstvo in oskrbo, ker je ugotovilo, da to ne bi bilo v otrokovo korist. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, Vrhovno sodišče pa revizijo zoper sodbo Višjega sodišča. Tako Višje kot Vrhovno sodišče sta se strinjali z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da premestitev otroka iz okolja, kjer živi v stabilni družini, kjer se dobro počuti in je vključen v okolje, ne bi bila v njegovo korist. Pritožniku so vsa sodišča tudi pojasnila, da postopek predodelitve otroka ni namenjen temu, da bi z njim pritožnik dosegel uresničitev dogovorjenih stikov s hčerko.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedene sodne odločbe in zatrjuje, da so mu bile z njimi kršene pravice iz 14., 15., 22., 23. in 54. člena Ustave, njegovi hčerki pa pravica iz 56. člena Ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z odločitvami sodišč in zatrjuje, da so sodišča z njimi dala pravno varstvo samovolji otrokove matere, ki mu preprečuje stike z otrokom. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je odločalo zgolj na temelju svojega vtisa o vsebini tožbe in ne na podlagi tega, kar je v njej navedeno. To je po mnenju pritožnika razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v kateri naj bi bilo navedeno, da je pritožnik vložil tožbo iz sebičnih razlogov, na kar kaže njegov zahtevek za oddajo otroka v rejo, če ne bo dodeljen njemu. Višjemu in Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da sta to zmoto sodišča prve stopnje zaznali, pa nista storili nič. Sodiščem pritožnik očita tudi to, da niso hotela odločiti o določitvi stikov med njim in hčerko, ter da niso sledila njegovemu predlogu, naj od otrokove matere zahtevajo dopustitev stikov.

B.

3.Iz navedb v ustavni pritožbi je razvidno, da pritožnik napačno razume pravno naravo in pomen ustavne pritožbe.

Ustavna pritožba ni še ena priložnost za preizkus pravilnosti odločitev sodišč, ki so odločala v pravdnem postopku. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnik sicer zatrjuje kršitev številnih ustavnih pravic, vendar zatrjevanih kršitev z ničimer ne izkaže. Iz njegove ustavne pritožbe izhaja predvsem nestrinjanje z odločitvami sodišč ter z ravnanjem otrokove matere. Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti ravnanja pravdnih strank, ampak presoja le ustavnoskladnost izpodbijanih sodnih odločb.

Zgolj to, da sodišče ni sledilo pritožnikovim navedbam in zahtevkom ter da ni odločilo v njegovo korist, pa ne pomeni, da je kršilo njegove ustavne pravice.

4.Neutemeljen je pritožnikov očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje in s tem kršitvi njegove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta očitek pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni seznanilo z vsebino tožbenega zahtevka, kar naj bi se kazalo v tem, da je pri odločanju upoštevalo njegov zahtevek, da se otroka zaupa rejniški družini, ki pa ga v resnici ni bilo. Pritožnikovemu zatrjevanju, da je bilo sodišče pristransko, pa ni mogoče pritrditi. Iz razlogovanja sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res izhaja, kot da je pritožnik s tožbo zahteval tudi, da se otroka zaupa rejniški družini (iz pravdnega spisa pa je razvidno, da pritožnik oddaje otroka v rejniško družino ni zahteval s tožbenim zahtevkom, temveč je predlagal izdajo začasne odredbe s tako vsebino), vendar je treba upoštevati, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči v izreku ne pa v razlogih svoje odločbe. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče odločilo zgolj o zahtevku za dodelitev otroka pritožniku in ne o zahtevku za zaupanje rejniški družini. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi svoje odločbe dejstvo, da je pritožnik predlagal zaupanje otroka rejniški družini, če ne bo dodeljen njemu, tudi na podlagi mnenja izvedenca ocenilo kot ravnanje, ki ni v otrokovo korist, vendar ta ugotovitev ne pomeni podlage (razloga) za izpodbijano odločitev sodišča. Pri odločanju o tem, pri katerem od staršev naj otrok živi, je sodišče prve stopnje pridobilo mnenji dveh izvedencev, celovito pretehtalo življenjsko situacijo, značilnosti in zmožnosti obeh staršev ter potrebe otroka, svojo odločitev, ki temelji predvsem na ugotovitvi, da premestitev otroka iz okolja, na katerega je navajen, v katerem je zanj dobro poskrbljeno in se v njem dobro počuti, ne bi bila v njegovo korist, pa je obširno in argumentirano ter prepričljivo obrazložilo. Vse navedeno sta pritožniku, ki je očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje uveljavljal že v pritožbi in reviziji, v obrazložitvah svojih sodb pojasnili tudi že Višje in Vrhovno sodišče.

5.Glede očitka sodišču, da ni odločilo o stikih med njim in otrokom, je treba pritožniku pojasniti, da je bil za odločanje o stikih v primerih, kakšen je obravnavani, v času odločanja o tej zadevi pristojen Center za socialno delo.

6.Pritožnik zatrjuje tudi, da je bila z izpodbijanimi sodbami njegovi hčerki kršena pravica iz 56. člena Ustave. Ker pavšalnega očitka o tej kršitvi pritožnik z ničimer ne pojasni in ne izkaže, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Zatrjevana kršitev otrokove ustavne pravice tudi ne izhaja iz vsebine izpodbijanih sodnih odločb. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali pritožnik v postopku s to ustavno pritožbo sploh lahko uveljavlja kršitev otrokovih ustavnih pravic ter ali bi bilo otroku v tem postopku morebiti treba postaviti posebnega zastopnika.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger