Jedro

Osebam, ki jih je umrli preživljal, gre odškodnina v višini dejanskega pričakovanega preživljanja, ne pa preživljanja v skladu s potrebami preživljanca in zmožnostmi preživljalca.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in tožene stranke glede glavne stvari se zavrneta in se v odločitvi o glavni stvari potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke glede stroškov postopka se ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 677,73 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka prvi tožnici plačati 5.340,43 EUR, drugi tožnici pa 750,81 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku sodbe točno navedenih mesečnih obrokov, in sicer v času od 1.11.1998 do 31.12.2006 od vsakega petega dne v mesecu dalje do prenehanja obveznosti ter jima povrniti 1.902,99 EUR pravdnih stroškov s pripadki; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožujta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge.

Tožeča stranka predlaga sodišču druge stopnje, da sodbo v oprostilnem delu tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ta del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je prvo sodišče neutemeljeno in nezakonito zavrnilo odškodninski zahtevek tožnic za čas od septembra 2003 dalje, ker tožena stranka ni z ničemer dokazala, izpodbijana sodba pa tudi ne navaja nobenih upoštevnih dokazov in razlogov za trditev, da pok. V. R. pri starosti 72 let ne bi mogel opravljati del na kmetiji tako kot v času smrti in s tem pridobivati dohodek in bi verjetno predal kmetijo. Opozarja, da morajo biti dejstva, na katera sodišče opre sodbo, nedvomno dokazana, ne pa samo navedena. Dokazno breme za trditev, da bi pokojni z dopolnitvijo starosti 72 let nenadoma postal nezmožen za kmečka dela, je na toženi stranki. Tožena stranka pa je podala le pavšalne trditve, ki jih ni dokazala. V resnici bi pokojni na kmetiji delal in pridobival dohodke celo življenje, verjetno bi bili ti še večji kot pred smrtjo, saj bi kmetijo moderniziral, pridelke pa bi zlahka prodajal. Ni res, da je prva tožnica predala kmetijo mladim. Tudi ta ugotovitev je brez dokazov. Z ničemer tudi ni dokazano in v sodbi utemeljeno, da bi šel V. R. v pokoj pri starosti 69 let. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da od maja 2003 dalje ne bi več delal na kmetiji, nato pa, da bi šel v pokoj, ker je doma obdeloval kmetijo, si je prišlo v nasprotje. Nobenega razloga ni glede na delavnost V. R., da ne bi delal tudi še po izpolnitvi pogojev za pokoj. Glede na poklic tesarja bi lahko zaslužil celo več kot pri E. L. Sodišče ni pravilno odločilo, ker pri višini pokojnikovega dohodka ni upoštevalo dodatka za malico, saj je tudi to del delavčevega dohodka. Tudi ni res, da bi sodišče upoštevalo podatke E. L. o pričakovanem dohodku pokojnika, saj mednje ni štelo regresa za letni dopust in poračunov plač. V zvezi z dohodki, ki bi jih pokojni dosegal s tesarjenjem, pa so bili predlagani tudi drugi dokazi, ne zgolj zaslišanje strank, kot navaja prvostopenjsko sodišče. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, tožeča stranka niti ni mogla izkazati obsega teh del in višine dohodka. Pravno zmotno in nezakonito je zmanjšanje odškodnine drugi tožnici za znesek prejete štipendije, ker ni dokazano, da bi pokojni oče zaradi štipendije hčerki namenjal manj svojih dohodkov. Štipendija v nobenem primeru ne more biti v korist, v razbremenitev odškodninsko odgovorne zavarovalnice in nima nobene zveze s tem, koliko bi pokojni dajal tožnicama za preživljanje. Česa drugega tožena stranka ni z ničemer dokazala, niti tega ni poskušala. Sicer pa tožena stranka o štipendiji sploh ni podala nobenih navedb. Razen tega bi moralo sodišče upoštevati štipendijo za vsak mesec in za vsa leta v dejanski, konkretni višini, ne pa za ves čas odbijati znesek v višini 20.000,00 SIT. Sodišču očita dvoličnost, češ da uporablja neenaka merila pri presojanju navedb, ocenjevanju dokaznega bremena in upoštevanju predlaganih dokazov. Ker meni, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov, saj bi moralo te sodišče naložiti toženi stranki.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Ne strinja se s presojo sodišča, da je ves dohodek, pridobljen od kmetije, ustvaril pok. V. R. Meni, da je takšna presoja v nasprotju z izvedenimi dokazi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je prezrlo pričanje prve tožnice, ki najbolj ve kaj in koliko je na kmetiji delala, in sodbo oprlo na pričanje njenih hčerk. Dejansko je prva tožnica na kmetiji delala veliko, čeprav je skrbela za gospodinjstvo in štiri otroke. Opravila je najmanj polovico dela na kmetiji. Tako je presodilo tudi višje sodišče s sodbo II Cp 3503/2008 v postopku, ki je tekel med istimi strankami za enak zahtevek, vendar za drugo obdobje. Tudi v tem postopku bi moralo sodišče upoštevati, da je bil dohodek V. R. od kmetije pol manjši, kot ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, po drugi strani pa je bil dohodek prve tožnice za toliko večji. Izračun pokaže, da ob upoštevanju tega ne prva ne druga tožnica nista bili prikrajšani in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Pa tudi, če bi bila sodba pravilna takšna kot je, je prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo napačen procent uspeha strank v postopku, ker ga je računalo ločeno po temelju in po višini.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa ni upošteven, ker je vložen po izteku 15 dnevnega roka za odgovor.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena zgolj glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe iz razlogov, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, ter v okviru v pritožbah uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pri odločitvi o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo – 194. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa tudi kršitve procesnih pravil ni zagrešilo, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, logične in izkustveno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: O pritožbi tožeče stranke: Prav ima sicer tožeča stranka, da morata stranki glede na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) v pravdnem postopku zatrjevati pravno relevantna dejstva in jih, da uspeta z njimi, tekom postopka tudi dokazati. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati pravila o dokaznem bremenu. Ta izhajajo iz materialnega prava in jih je prvo sodišče pravilno uporabilo. Dokazno breme za dejstva, ki pogojujejo obstoj in višino vtoževane škode zaradi izgubljenega preživljanja po 194. členu ZOR, je na tožeči stranki. Dokazana pa morajo biti dejstva, da jih lahko sodišče vzame kot podlago svoje odločbe, s tako stopnjo, da je izključen vsak razumen dvom; da v resničnost ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Pri zahtevkih za dosojo odškodninske rente, kot je obravnavani, pa dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih, koliko bi pokojnik, če ne bi umrl, prispeval k preživljanju tožnikov. Taka predvidevanja lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka, da jih je imel pokojni, in splošno znana dejstva. Slednja je potrebno, da jih lahko sodišče upošteva, zgolj zatrjevati, dokazovati pa ne (5. odstavek 214. člena ZPP). Prav tako ni potrebno dokazovati nespornih in priznanih dejstev, pa tudi tistih ne, ki jih stranki niti smiselno nista prerekali (pravila iz 214. člena ZPP). Vse to je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče upoštevalo, prav tako pa tudi eno osnovnih načel odškodninskega prava, da odškodnina ne sme biti višja od oškodovančevega prikrajšanja, ki je za tovrstne zahtevke (izguba preživljanja zaradi smrti) izraženo v 2. odstavku 194. člena ZOR. Skladno z navedenim določilom se znesek te odškodnine odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil še živ. Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank in dokaznega bremena, predvidelo koliko bi pokojni zaslužil in nato namenil tožnicama za njuno preživljanje.

Da V. R. pri 72 letih ne bi več preživljal tožnic z dohodki od svojega dela na kmetiji, je tožena stranka, glede na predhodno opisana merila za dokazovanje, dokazala z zadostno stopnjo. Mejo 72 let je sodišče določilo glede na trditveno podlago: da ne bi več s temi dohodki preživljal tožnic že prej, ni nihče zatrjeval: da bi pri 72 letih kmetijo že predal naslednikom, pa je zatrjevala tožena stranka (list. št. 57 spisa) in glede na dokazno oceno prvega sodišča, kateri pritožbeno pritrjuje, to tudi dokazala. Da je prva tožnica delo na kmetiji opustila, izhaja iz izpovedb njenih hčera. Sicer pa tožeča stranka temu, s strani tožene stranke zatrjevanemu dejstvu, tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjala.

Ker prvo sodišče tudi še za obdobje po 8.9.2002, ko bi pokojni izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pri razsoji upoštevalo pričakovane plače pokojnika, za razsojo ni relevantno, kdaj bi prenehal hoditi v službo. Zato sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z upokojitvijo V. R. Ob obrazloženem zaključek prvega sodišča o olajšanju pri delu na kmetiji zaradi upokojitve za odločitev ni relevanten, zaradi česar tudi ni podana smiselno uveljavljanja absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (nasprotje v razlogih sodbe).

Odločitev prvega sodišča, ko ni upoštevalo izplačil za malico, regresa za letni dopust in poračunov plač kot del dohodka pokojnega, s katerim bi preživljal tožnici, je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Ob dejstvu, da dohodki pokojnika niso bili ravno najnižji, ni življenjsko logično, da bi tovrstne prihodke porabljal za preživljanje svojih bližnjih. Tožena stranka je ugovore v tej smeri smiselno podala, tožeča stranka, na kateri je breme dokazovanja višine, pa nasprotnega ni dokazala. Upoštevati pa je potrebno tudi že citirano in obrazloženo pravilo iz 2. odstavka 194. člena ZOR. Če pa stranki nekaj po materialnem pravu ne gre, sodišče ne stori očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka, če podatkov v zvezi s tem pri odločitvi ne upošteva, pa četudi so razvidni iz podatkov spisa.

Sodišče je dolžno izvesti le substancirane dokazne predloge. Takih pa tožeča stranka v zvezi z dokazovanjem dohodka pokojnika s tesarjenjem ni podala. Nikjer v spisu, vključno s pritožbo, ni obrazloženo, katere priče naj bi izpovedale karkoli v zvezi s tesarjenjem pokojnika, kakšen izvedenec in kaj naj bi v zvezi s tem ugotavljal, in v nobeni listini, ki jih je v dokaz predložila tožeča stranka, se ne omenja tesarskih del. Torej tudi procesna kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (da stranki ni bila dana možnost izjavljanja oziroma dokazovanja) ni podana.

Tožena stranka je ugovarjala, da je pri dosoji višine odškodnine v tem primeru potrebno upoštevati tudi vse dohodke tožnic, pri čemer je izrecno navedla morebitno štipendijo druge tožnice (gl. prvo pripravljalno vlogo tožene stranke na list. št. 57 spisa) in so nasprotne pritožbene trditve protispisne. Tožeča stranka pa tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s štipendijo druge tožnice ni podala nobenih navedb. Zato je prvostopenjsko sodišče, glede na že obrazloženo o dokaznem bremenu in pravilni uporabi materialnega prava, ravnalo pravilno, ko je pri razsoji upoštevalo višino štipendije, ki jo je po lastnih izjavah prejemala druga tožnica.

O pritožbi tožene stranke: Ni utemeljen očitek prvemu sodišču, da je pri razsoji prezrlo izpovedbo prve tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi v delu, ko je ugotavljalo prispevek prve tožnice pri pričakovanem dohodku od kmetije, naredilo 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno, ki je oprta na izkustveno logična merila. Pravilna je dejanska ugotovitev, da je prva tožnica sicer pomagala možu pri delu na kmetiji, v pretežni meri pa je skrbela za štiri otroke in gospodinjstvo. Ta skrb je sicer upoštevna pri ugotavljanju premoženjskih razmerij med zakoncema, dejanskega zaslužka, ki bi ga bilo moč uporabiti za preživljanje (kupovanje dobrin) pa ne prinaša. Logično je, da je morala prva tožnica tudi po smrti moža večino časa namenjati otrokom in gospodinjstvu, zato ni mogla sama tako obdelovati kmetije, da bi pridobivala upoštevne dohodke od nje, kar je ves čas tudi vsaj smiselno zatrjevala. Dohodek od kmetije je torej pridobival pokojni in bi ga ob pričakovanem teku stvari pridobival še naprej. Osebam, ki jih je umrli preživljal, gre odškodnina v višini dejanskega pričakovanega preživljanja, ne pa preživljanja v skladu s potrebami preživljanca in zmožnostmi preživljalca.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi obeh pravdnih strank glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeni in v odločitvi o dosoji odškodnine v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede stroškovne odločitve. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (gl. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/2005). V tej pravdi pa temelj odškodninske obveznosti tožene stranke sploh ni bil sporen. Zato je pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank potrebno upoštevati zgolj zahtevano in dosojeno višino odškodnine in je uspeh tožeče stranke 25 %, tožene stranke pa 75%. Same odmere pravdnih stroškov prvostopenjskega sodišča pritožbi ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče kot potrebne pravdne stroške pravdnih strank upoštevalo s strani prvega sodišča priznane stroške postopka, to je 4.483,70 EUR stroškov tožeče stranke in 2.398,20 EUR stroškov tožene stranke. Glede na procent uspeha v pravdi bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 1.120,92 EUR stroškov postopka, tožeča stranka toženi stranki pa 1.898,65 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih pravdnih stroškov se izkaže, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 677,73 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov določilo 15-dnevni rok. Če tožeča stranka v postavljenem roku stroškov postopka ne bo plačala, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in bo od tedaj dalje dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov (378. člen OZ). Podlaga za spremembo sodbe v stroškovnem delu je 3. točka 365. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnici nosita stroške pritožbenega postopka sami: tožeča stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu in ji posebni stroški v zvezi s tem delom niso nastali. Stroški za odgovor na pritožbo pa tožeči stranki ne gredo, ker je bila podana prepozno (155. člen ZPP).