Jedro

Čeprav se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, je pri presoji, ali gre za že razsojeno stvar, treba upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

S sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 139/95-23 z dne 6.7.1999, potrjeno s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1314/99-2 z dne 26.4.2001, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se je nanašal na razrešitev tožnika s funkcije direktorja in da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu plačati nadomestilo osebnega dohodka in zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 9.3.1994 dalje. Zavržena pa je bila tožba v delu, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 8.3.1994. Sodišči sta ugotovili, da so obstajali razlogi za predčasno razrešitev tožnika z mesta direktorja, del tožbe z zahtevkom, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, pa naj bi bil prepozen, oziroma ker tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal pri delodajalcu, ni bila podana procesna predpostavka za sodno varstvo. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 187/2001 z dne 11.6.2002 revizijo zoper sodbo zavrnilo, reviziji zoper sklep pa ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da sodišče meritorno odloči o sklepu delodajalca tudi v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 8.3.1994, tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) pa je zavrglo glede reintegracije in denarnih zahtevkov. Zavrženje je utemeljilo s tem, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno v prejšnjem postopku, kjer je tudi revizijsko sodišče revizijo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika (zoper sklep) in tožene stranke (zoper sodbo) zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tudi glede zavrženja tožbe.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima sklep o zavrženju pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravnomočnost se nanaša na razrešitev in posledice razrešitve, ne pa na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in posledice te nezakonitosti. O tem zahtevku ni sodišče nikoli odločalo. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, in predstavlja revizijski razlog po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje pa sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali revizijske sodbe opr. št. III Ips 10/98, ki predstavlja sodno prakso kot vir materialnega prava.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožnik sicer vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo in sklep v celoti, glede na navedbe v reviziji, revizijski predlog in tudi pravni interes, pa jo je mogoče šteti le kot revizijo zoper sklep.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Sporno razmerje je nastalo v letu 1994 z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja M. d.o.o. in prenehanjem delovnega razmerja.

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep o razrešitvi neposredno na sodišče, ki pa jo je s sklepom opr. št. Pd 451/94-12 z dne 27.3.1995 kot zahtevo za varstvo pravic odstopilo "v pristojno reševanje toženi stranki". Že v tem postopku je tožnik navajal, da za prenehanje delovnega razmerja ni bilo ne dejanske ne pravne podlage, reintegracijski zahtevek pa je izrecno postavil kot zahtevek za "razporeditev" na funkcijo direktorja (pripravljalna vloga z dne 15.3.1995).

Potem, ko je tožena stranka tako odstopljeno zahtevo za varstvo pravic zavrnila kot neutemeljeno, je tožnik ponovno vložil tožbo (zadeva Pd 139/95), s katero je smiselno uveljavljal enake zahtevke (pripravljalna vloga z dne 28.4.1998) - reintegracijski zahtevek kot zahtevek za "poziv nazaj na delo, ki ga je do sedaj opravljal". V tem postopku pa je sodišče zahtevek tožnika "razdelilo" na zahtevek zoper sklep o razrešitvi in na zahtevek zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, in ugotovilo, da se tožnik zoper prenehanje delovnega razmerja sploh ni pritožil, tožbeni zahtevek zoper sklep o razrešitvi - vključno z "reintegracijskim" zahtevkom za poziv nazaj na delo - pa je zavrnilo. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 187/2001 z dne 11.6.2002 potrdilo pravnomočno odločitev v delu, ki se nanaša na razrešitev. Ugotovilo pa je, da je tožena stranka z dokončnim sklepom meritorno odločila tudi o prenehanju delovnega razmerja tožnika in ker je ta vložil pravočasno tožbo, bi moralo sodišče tudi v tem delu meritorno odločiti.

V novem postopku je sodišče prve stopnje sicer meritorno odločilo o prenehanju delovnega razmerja, reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke pa je zavrglo z obrazložitvijo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno v prejšnjem postopku.

Vendar ima revizija prav, da ne gre za zahtevek o katerem bi že bilo pravnomočno razsojeno. Pravnomočen postane izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev oziroma razlogi sodbe. Iz izreka je razvidno (oziroma bi moralo biti razvidno) o katerem in kakšnem tožbenem zahtevku je bilo odločeno. Toda predmet in obseg spora se lahko ugotovi le ob upoštevanju tudi dejanskega stanja in razlogov sodbe. Zato izreka ne moremo obravnavati ločeno od razlogov, iz katerih je razvidno, zakaj je bilo tako odločeno o tožbenem zahtevku. Izrek pomeni le končni sklep sodišča o tem, kakšna je na podlagi konkretnega dejanskega stanja in relevantnih pravnih pravil konkretna pravna posledica.

Čeprav se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, je pri presoji, ali gre za že razsojeno stvar, treba upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago.

"Reintegracijski" zahtevek, ki je bil pravnomočno zavrnjen, je zahtevek za vrnitev nazaj na mesto direktorja, ki je bil utemeljeno zavrnjen že zato, ker bila razrešitev tožnika pravilna in zakonita. Razrešitev sama pa ni pomenila tudi prenehanja delovnega razmerja in šele v obravnavanem postopku je sodišče odločilo tudi, da za prenehanje delovnega razmerja tudi ni bilo zakonite podlage. O drugih posledicah take odločitve, zlasti tudi o reintegracijskem zahtevku in denarnih zahtevkih, ki izhajajo iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ne pa iz razrešitve z mesta direktorja), pa do sedaj še ni bilo odločeno.

Reviziji zoper sklep je revizijsko sodišče zato ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s prvim odstavkom 384. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo meritorno odločiti o tožbenem zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijo in denarne zahtevke.