Jedro

Samovoljna odstranitev in prevara, kar je navedeno v opisu dejanja (v izreku obnovljene sodbe), ne konkretizira nobene izmed inkriminacij, navedenih v prvem odstavku 15. člena UVS o vojaških kaznivih dejanjih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obsojeni I. P., rojen ..., državljan FLRJ, Slovenec, čevljar, iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e, da je leta 1945 storil kaznivo dejanje prevare - samovoljne odstranitve s čemer naj bi storil kaznivo dejanje po 15. členu Uredbe o vojaških sodiščih.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. S sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni

I.

P. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 15. členu Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944 (v nadaljevanju UVS). Na podlagi istega določila UVS mu je bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju enega leta. V izrečeno kazen je bil vštet pripor od 18. 10. 1945 do nastopa kazni odvzema prostosti s prisilnim delom.

2. Sodba Vojaškega sodišča v Mariboru št. Sod 1139/45 je bila obnovljena s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru I Kr 14648/2014 z dne 5. 5. 2015 na podlagi razpoložljivih podatkov. Iz prilog v spisu A11 in A12 je razvidno, da je bilo gradivo Vojaškega sodišča v Mariboru v zvezi z obsodbo I. P. uničeno po preteku zakonsko določenega roka, kar je z noto številka 5/17596-2/2009 z dne 15. 1. 2010 sporočilo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Srbije, Ambasadi Republike Slovenije v Beogradu potem, ko je pridobilo obvestilo Ministrstva za obrambo Republike Srbije.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti državni tožilec citira vsebino 15. člena UVS, kaj sodi med kazniva dejanja vojaških oseb. Določba 15. člena UVS vsebuje dejanja, ki presegajo okvir disciplinskih prestopkov, med naštetimi znaki kaznivega dejanja, pa ni ravnanj, ki jih vsebuje sodba, to je očitek obsojencu kot sta prevara in samovoljna odstranitev. Sodišče je kršilo materialni zakon, saj obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, in gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenega I. P. oprosti obtožbe, ker je sodišče na način določen v 1. točki 372. člena ZKP kršilo določbo 15. člena UVS.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 15. člena UVS sodijo med kazniva dejanja vojaških oseb, ki zaradi svoje teže in narave presegajo okvir disciplinskih postopkov poleg ostalega: neizvajanje ali malomarno opravljanje vojaške službe, zaradi česar nastane večja škoda za celoto; neizpolnitev ukaza; pasivni odpor, ki slabi vojaško silo; zapustitev stražarske dolžnosti; dezerterstvo iz narodne vojske; namerno uničenje borbene sposobnosti lastne ali drugega; kvarjenje ali odtujevanje vojaške opreme in orožja; oviranje notranje preskrbe, transporta, poljskih in ostalih del namenjenih za vojsko in ljudstvo; zloraba dolžnosti; lažno poročanje; kršitev varovanja vojaške tajnosti; malomarno zdravljenje bolnih in ranjencev; širjenje sovražne propagande; rušenje notranje enotnosti in borbenega razpoloženja med vojaki; surovo ravnanje z ljudstvom. Glede na opis dejanja v obnovljeni sodbi, ki je povzet na podlagi razpoložljivega gradiva (točka 8 sklepa I Kr 14648/2014), je bil obsojeni I. P. spoznan za krivega kaznivega dejanja samovoljna odstranitev in prevara po 15. členu UVS. Samovoljna odstranitev in prevara, kar je navedeno v opisu dejanja v izreku obnovljene sodbe, tako kot navaja državni tožilec, ne konkretizira nobene izmed inkriminacij navedenih v prvem odstavku 15. člena UVS o vojaških kaznivih dejanjih. Zato dejanje, opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje.

6. Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega I. P. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

7. Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče ni opredelilo do nadaljnjih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvah materialnega in procesnega zakona (da bi moralo sodišče pri sojenju uporabiti Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je bil milejši predpis in je veljal v času storitve dejanja in da naj bi bila sodba izrečena le ustno ter da obsojencu ni bila omogočena pritožba zoper sodbo).

8. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo obtožbe, zato je na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca proračun.