Jedro

Iz listin v upravnih spisih je sodišče ugotovilo, da drugi tožnik ni bil stranka v postopku, v tožbi pa tega niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu. Pri izdaji novega upravnega akta, s katerim mora v ponovljenem postopku rešiti upravno stvar, je organ vezan na pravna mnenja sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Slednje pomeni, da mora pri izdaji novega upravnega akta v tistem delu, zaradi katerega je sodišče prvotno odločbo odpravilo, ravnati tako, kot mu je naročilo sodišče.

Izrek

1. Tožba druge tožeče stranke se zavrže. 2. Tožbi prve tožeče stranke se ugodi in se 2. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 16. 7. 2001, odpravi. 3. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izpodbijanem delu (2. točka izreka izpodbijane odločbe) odločila, da se pritožba prve tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 30. 11. 1998, kot neutemeljena zavrne. Z utemeljitvijo v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je ugotovitev prvostopnega organa, ki temelji na zemljiško katastrskih podatkih in na podatkih iz akta o podržavljenju, da sta bili parc. št. 69/6 in št. 69/7, obe k. o. B v času podržavljenja njivi 2, točna, je tožena stranka zavrnila pritožbeni ugovor, da bi bilo treba odškodnino za navedeni zemljišči določiti kot za zemljišči, ki bi se ju dalo brez večjih stroškov opremiti v smislu 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetji oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Po mnenju tožene stranke bi morala (pri)tožnica v postopku dokazati, da sta bili navedeni parceli glede na njuno, iz listin in podatkov nedvoumno ugotovljeno dejansko rabo v času podržavljenja (kot njivi), predvideni za zidavo v načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje. Ustavno sodišče RS je namreč v svoji odločbi, št. U- I42/93 z dne 15.12. 1994 (Ur. list RS št. 3/95), zavzelo stališče, da so bila kmetijska in gozdna zemljišča ne glede na pravno podlago podržavljenja nacionalizirana kot kmetijska in gozdna, če v načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje, ni bila spremenjena. V obravnavanem primeru, ko je bilo podržavljenje izvedeno na podlagi Zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je bila namembnost predmetnih zemljišč spremenjena s predpisom. Ker predmetni parceli nista bili podržavljeni kot stavbni zemljišči, je pritožba neutemeljena.

V tožbi, ki ji poleg drugih prilog kot sestavni del tožbe prilagata tudi tožbo sedaj prve tožeče stranke z dne 23. 7. 1999 zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 5. 1997 in dopolnitev pritožbe z dne 3. 8. 2000 zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 117 /99 z dne 21. 6. 2000, tožeči stranki izpodbijata 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Zatrjujeta, da je tožena stranka z navedeno odločitvijo že drugič odločila o pritožbi prve tožnice. Zavrnitev tožničine pritožbe je že bila obravnavana v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS in pred Vrhovnim sodiščem RS, zoper odločitev slednjega pa je vložena ustavna pritožba pred Ustavnim sodiščem RS. Dvakratno odločanje o istem pravnem sredstvu pa po nobenem predpisu ni dovoljeno. Ponovna zavrnitev enkrat že zavrnjene pritožbe ustvarja nemogočo pravno situacijo, saj mora tožnica ponovno sprožiti zoper to odločbo vsa pravna sredstva, čeprav je jasno, da je glede na že zavzeta stališča sodišč v prejšnjem postopku po vsebini njena pritožba neutemeljena in da v ponovljenih postopkih zato ne more uspeti. Vnaprej jasna odločitev pa ne predstavlja nobenega pravnega varstva. Ne glede na to pa tožeči stranki iz previdnosti, za primer, da bi sodišče v tem upravnem sporu odločilo, da je bila ponovna zavrnitev tožničine pritožbe vendarle v skladu s pravnim redom, v celoti vztrajata in se sklicujeta na tožbene trditve iz tožbe z dne 23. 7. 1999, na trditve iz dopolnitve pritožbe z dne 3. 8. 2000. Za ta primer z navedbami v tožbi in s sklicevanjem na navedbe v tožbi z dne 23. 7. 1999 tožeči stranki s to tožbo uveljavljata napačen izračun odškodnine za parc. 69/6 in 69/7. Obe nepremičnini ležita in sta tudi ob podržavljenju bili v neposredni bližini komunalno opremljenih zemljišč, obe zemljišči bi se dalo brez večjih stroškov opremiti v smislu 11. člena Navodila. To jasno izhaja iz pismenih izjav prič, ki jih je organ sicer poslal v odgovor zavezancu, pri odločanju pa niso bile upoštevane, niti niso bili navedeni razlogi, zakaj niso bile upoštevane. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do nobenih navedb pritožbe. Tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Da sta bili sporni zemljišči že pred podržavljenjem stavbni zemljišči, izhaja tudi iz listin, ki so v upravnih spisih. Zemljiškoknjižni podatki iz leta 1934 oz 1935 potrjujejo dejstvo, da sta bili navedeni zemljišči "skladišče, partifikat, stavba itd). To dejstvo pri odločanju ni bilo upoštevano. Ob pravilnem vrednotenju predmetnih parcel bi morala znašati odškodnina za navedeni nepremičnini skupaj 63. 014, 78 DEM in ne le 8.266, 06 DEM. Glede na navedeno tožeči stranki predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, da bo pritožbi tožeče stranke proti prvostopni odločbi ugodeno, odškodnina za navedeni nepremičnini pa zvišana za 54.748, 72 DEM, in toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Podredno pa predlagata, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v izpodbijanem delu v ponovno obravnavo ter odloči o povrnitvi stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD) na tožbo ni odgovorila K 1. točki Sodišče je tožbo drugega tožnika zavrglo. Iz listin v upravnih spisih je ugotovilo, da drugi tožnik ni bil stranka v postopku, v tožbi pa tega niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Ker izpodbijana odločba torej očitno ne posega v njegove pravice ali v njegovo neposredno na zakon oprto pravno korist, je sodišče njegovo tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

K 2. točki Tožba prve tožnice je utemeljena.

Iz listin in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku in v izvrševanju pravnomočne sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1171/ 99-9 z dne 21. 6. 2000. Z navedeno sodbo in sklepom je Upravno sodišče RS po združitvi zadev U 1171/99 in U 1231/99 v eno zadevo (1. točka izreka sodbe), v 2. točki odločilo, da se tožba zdaj prve tožeče stranke zavrne, v 3. točki izreka pa tožbi SOD ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 25.5. 1997 (pravilno 1999), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sodbo, opr. št. I Up 867/2000 z dne 9. 5. 2001, je Vrhovno sodišče RS pritožbo zdaj prve tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS zavrnilo in potrdilo v pritožbi izpodbijano 2. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS. Iz navedenega izhaja, da je sodba Upravnega sodišča v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka postala pravnomočna 9. 5. 2001, v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka pa z dnem izteka pritožbenega roka za stranke, ki jim je bila sodba in sklep Upravnega sodišča, U 1171/99-9 z dne 21. 6. 2000, vročena. V 3. točki sodbe in sklepa je Upravno sodišče RS v celoti odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z odpravo izpodbijane odločbe je sodišče odpravilo nezakonito pravno stanje v delu, ki ga je s tožbo izpodbijal SOD.

Po 2. odstavku 60. člena ZUS se zadeva, ki jo sodišče potem, ko tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil odpravljeni akt izdan. V primeru kot je obravnavani, ko je tožena stranka odločala kot pritožbeni organ, bi to pomenilo, da je treba v ponovljenem postopku odločiti o pritožbi oziroma o vseh vloženih pritožbah, če jih je bilo vloženih več. Tako je ravnala tožena stranka v obravnavani zadevi, kar pa je glede na okoliščine tega primera po presoji sodišča napačno. Pri izdaji novega upravnega akta, s katerim mora v ponovljenem postopku rešiti upravno stvar, je organ vezan na pravna mnenja sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Slednje pomeni, da mora pri izdaji novega upravnega akta v tistem delu, zaradi katerega je sodišče prvotno odločbo odpravilo, ravnati tako, kot mu je naročilo sodišče. V ostalem delu pa je stvar presoje organa, ali bo (pri)tožniku oziroma (pri)tožnikom ustvarila novo pravno stanje. V obravnavani zadevi tožena stranka ni imela podlage za to, da bi o pritožbi prve tožnice ponovno odločala. O njeni pritožbi je bilo že pravnomočno odločeno (s sodbo Vrhovnega sodišča RS). Upravno sodišče RS je namreč s sodbo in sklepom odločalo o vsaki tožbi posebej in je tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da je ugotovilo, da je izpodbijana odločba v delu, ki jo je takrat izpodbijala zdaj prva tožeča stranka, zakonita in da so razlogi, ki jih je za zavrnitev pritožbe navedla tožena stranka, pravilni. To je v sodbi ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS, zaradi česar je postala odločitev tožene stranke v tem delu pravnomočna. Na odločitev ter na stališča in razloge, ki sta jih sodišči navedli kot razloge za zavrnitev tožbe oziroma pritožbe zoper sodbo, je tožena stranka vezana, zato ni bilo imela podlage za ponovno odločanje o pritožbi. Z navedeno 3. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče posebej odločilo o tožbi SOD in le v delu, ki ga je izpodbijal SOD in iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče. V ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS bi zato morala tožena stranka ponovno odločiti le o pritožbi SOD.

Ker je sodišče ugotovilo, da odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi prve tožnice ni pravilna in zakonita in je na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo.

K 3. točki Sodišče je odločitev o zavrnitvi stroškov postopka sprejelo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi krije vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta. Ker je sodišče v obravnavani zadevi odločalo le o zakonitosti upravnega akta, je zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.