Jedro

Skladnost izpodbijane odločitve s prostorskim aktom glede odmikov v obravnavani zadevi ni odločilna, ker se po ugotovitvi upravnega organa z rekonstrukcijo objekta njegova lega ne bo spremenila in s tem tudi ne oddaljenost od sosednjih zemljišč. Ugotovitvi, da je bil obstoječi stanovanjski objekt zgrajen pred 31. 12. 1966, in da se zato šteje za zakonito zgrajeni objekt, pa tožniki ne nasprotujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je A.A. in B.A. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) kot investitorjema izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske stavbe, ki je manj zahteven objekt na zemljiščih s parc. št. 226/1 in 227 k. o. ..., pod v izreku te odločbe navedenimi pogoji. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve med drugim navaja, da je bil tožnikom v postopku priznan položaj stranke na podlagi 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1) kot solastnikom zemljišč parc. št. 226/2 in 226/3. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila stanovanjska hiša s prizidano garažo zgrajena pred 31. 12. 1966 in da so bila zaradi nevarnosti sesutja ostrešja že izvedena nekatera dela (odstranitev ostrešja in slabih zidov) v skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZGO-1. Upravni organ je ugotovil, da so pomožni prostori h garaži dozidani po letu 1967, vendar niso predmet gradbenega dovoljenja. Glede nestrinjanja tožnikov s povišanjem hiše je upravni organ pojasnil, da gre za rekonstrukcijo hiše in da se bo njena prostornina povečala za manj kot 10 %, zato soglasje lastnikov sosednjega zemljišča ni potrebno. Navaja še, da bo sleme objekta tudi po rekonstrukciji nižje od objektov na zemljiščih, ki so v lasti tožnikov in da obravnavani objekt ne bo povzročal senc na sosednjih objektih. Zagotovljena naj bi bila tudi varnost pred požarom, ker na južni strani objekta, ki meji na navedeni zemljišči, ne bo oken, obloge napuščev bodo ognjevarne, nosilni zidovi pa zaščiteni z ognjevarnimi ometi.

Drugostopenjski upravni organ je navedeno gradbeno dovoljenje odpravil v delu, ki se nanaša na izvedbo nove kovinske konstrukcije terase s podaljšanjem terase, na novo ograjo na terasi in novo zunanje stopnišče na teraso, v preostalem delu pa je pritožbo tožnikov zavrnil. Po ugotovitvi tega organa je gradbeno dovoljenje pravilno in zakonito v delu, s katerim je dovoljena rekonstrukcija stanovanjske hiše na navedenih parcelah, tlorisnih dimenzij 6,10 m x 14,85 m, z izzidkom na vzhodni strani, dimenzij 0,55m x 5,5 m. Kot neizkazane je zavrnil trditve tožnikov, da gre za novogradnjo in za spremembo namembnosti. Poleg tega je ugotovil, da teh trditev v postopku pred organom prve stopnje niso navajali. Organ druge stopnje navaja še, da tudi navedb prvega tožnika, da objekt povečuje prostornino za več kot 10 % in njegovih opozoril o neskladnosti objekta s projektno dokumentacijo, ni mogel upoštevati, ker so bile vložene po poteku pritožbenega roka in da za te trditve tudi ni predložil dokazov. Navaja, da so tožniki v postopku na prvi stopnji izražali le nestrinjanje s predvidenim zvišanjem obstoječe stanovanjske stavbe, ne da bi pojasnili, na katero njihovo pravico ali pravno korist naj bi to vplivalo.

Tožniki s tožbo v upravnem sporu izpodbijajo dokončni del gradbenega dovoljenja iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagajo, naj izpodbijani del gradbenega dovoljenja odpravi in zahtevo za njegovo izdajo zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani del gradbenega dovoljenja odpravi oziroma razveljavi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži obveznost povračila stroškov postopka tožnikom.

V tožbi navajajo, da je bila C.C. kršena pravica do udeležbe v postopku. Nepravilna naj bi bila ugotovitev, da gre za rekonstrukcijo legalnega objekta, in da se bo prostornina povečala za manj kot 10 %. Toženka naj bi nepravilno ugotovila, da so objekti, katerih vogal je od zemljišča D.D. oddaljen le 39 cm, pomožni in da niso predmet tega postopka. Za tako ugotovitev naj upravni organ ne bi navedel razlogov, dejansko pa naj bi bili ti objekti del stanovanjske hiše z garažo. Menijo, da ni sprejemljiva gradnja na objektu, dokler niso odpravljene nelegalnosti. Šlo naj bi za dozidavo in nadzidavo objekta, ki pomeni gradnjo novega objekta s spremenjeno namembnostjo iz enostanovanjske v večstanovanjsko stavbo in ki bistveno povečuje vplive na okolje. Objekt naj ne bi izpolnjeval pogojev minimalne komunalne oskrbe. PGD naj ne bi vseboval pravilnega posnetka dejanskega stanja, projektna dokumentacija naj bi bila tudi sicer pomanjkljiva, ker ne vsebuje posnetka višinskih kot objekta pred rekonstrukcijo in ker niso predstavljeni odmiki najbolj izpostavljenih delov objekta. Zatrjujejo, da so odmiki manjši od predpisanih, kot dokaz pa prilagajo fotografije, ki jih v upravnem postopku niso mogli predložiti, ker je bila gradnja oziroma rekonstrukcija izvedena po zaključku postopka na prvi stopnji. Fotografije iz časa pred rekonstrukcijo naj bi izkazovale, da je bil kolenčni zid nad teraso bistveno nižji kot to navaja projektna dokumentacija. To naj bi dokazovalo, da posnetek stanja v projektu ni bil pravilen, da objekt ni povišan le za 80 cm in da je bila streha na objektu drugačnega naklona. Prostornina objekta naj bi se povečala za več kot 10 %, česar pa ni bilo mogoče dokazovati, ker sta investitorja ostrešje in nadstropje že prej porušila. Menijo, da sporni objekt bistveno vpliva na požarno varnost sosednjih parcel in objektov, saj je skupaj z garažo postavljen „praktično“ na mejo parcele št. 228 k. o. ... Ker temelji na nepravilnem posnetku dejanskega stanja, naj bi bila napačna vsa projektna dokumentacija.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeti stranki se v odgovoru na tožbo sklicujeta na aeroposnetek, na katerem je garaža slikana skupaj s hišo pred letom 1967, in navajata, da čakata še na gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo garaže. Prilagata kopijo dogovora med njima in tožniki glede del na hiši ter navajata, da tožniki nikoli niso navedli, kakšno škodo jim povzroča njun objekt. Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je gradbeno dovoljenje v delu, s katerim je dokončno odločeno o rekonstrukciji stanovanjske stavbe. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje v delu, v katerem je potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, so tožniki sodelovali v postopku kot stranski udeleženci. Zato sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb. Zato sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na pravno varovan položaj tožnikov. To pa so vsi tožbeni ugovori razen tistih, ki se nanašajo na odmike od njihovih zemljišč.

Tožniki namreč višini načrtovanega objekta ne morejo ugovarjati, če ta v njihov pravni položaj ne posega, tožniki pa takega posega ne zatrjujejo. Enako velja za ustreznost volumna načrtovanega objekta. Prav tako tožniki odločbe o izdanem gradbenem dovoljenju ne morejo izpodbijati, ker naj bi bile tretji osebi kršene procesne pravice in ker naj bi bil objekt preblizu mej zemljišč, ki niso v njihovi lasti. Tožniki sicer navajajo, da se z rekonstrukcijo položaji najbolj izpostavljenih delov objekta spreminjajo in se približujejo južni meji (tj. k meji njihovih zemljišč) in da soglasje za manjše odmike od predpisanih niso dali, vendar teh navedb sodišče ne more upoštevati, ker tožniki odmikom v postopku izdaje izpodbijanega akta niso nasprotovali. Trditev, da to lahko dokazujejo šele s fotografijami, nastalimi po rekonstrukciji, na dopustnost navajanja tega dejstva ne vpliva. Skladnost izpodbijane odločitve s prostorskim aktom glede odmikov pa v obravnavani zadevi ni odločilna, ker se po ugotovitvi upravnega organa z rekonstrukcijo objekta njegova lega ne bo spremenila in s tem tudi ne oddaljenost od sosednjih zemljišč (II. 4. točka izreka). Ugotovitvi, da je bil obstoječi stanovanjski objekt zgrajen pred 31. 12. 1966, in da se zato šteje za zakonito zgrajeni objekt, pa tožniki ne nasprotujejo. Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da vprašanje dejanske izvedbe rekonstrukcije stanovanjskega objekta, ki naj bi povzročila manjše odmike, ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, kot je to pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ.

Preostali ugovori tožnikov se po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje, in se v ničemer ne nanašajo na pravne koristi tožnikov, oziroma jih je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ dolžan preveriti v javnem interesu. Enako velja glede tožbenih navedb o pomanjkljivosti projektne dokumentacije.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo tožniki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožniki uveljavljajo (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).