Jedro

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na toženkine revizijske navedbe (ki jih je mogoče strniti le v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženko (oziroma tožnico po nasprotni tožbi - v nadaljevanju toženka) zavezalo, da mora tožniku (oziroma tožencu po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožnik) plačati 16.570 DEM z obrestmi, kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, za vloge na vpogled za DEM, in sicer od zneska 10.000 DEM od 1.4.1993 do 31.3.1994 in od zneska 2.870 DEM od 1.5.1993 do 30.4.1994, ter 5 % mesečne obresti od zneska 3.700 DEM od 1.7.1993 do plačila, od zneska 10.000 DEM od 1.4.1994 do plačila in od zneska 2.870 DEM od 1.5.1994 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ugotovilo je, da ne obstaja toženkina (pobotna) terjatev v višini 457.650 SIT ter je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženka zahtevala, da ji mora tožnik plačati 802.350 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Toženko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 539.100 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da toženka ni dokazala, da bi izpolnila svoj dolg iz posojilne pogodbe, ter da ni upnica terjatve, ki jo uveljavlja v pobot in z nasprotno tožbo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja sicer, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka, vendar graja zgolj dokazno oceno sodišča prve stopnje ter predlaga dokaz z zaslišanjem priče (ki jo je odkrila šele po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča) in dokaz z izvedencem grafologom (ki naj bi podal mnenje o pristnosti podpisov pri posameznih plačilnih postavkah). Toženka v reviziji zatrjuje, da je še pred dospelostjo vrnila 11.495,12 DEM, kar bi moralo sodišče ugotoviti na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo. Ta znesek bi bilo treba zato odšteti od celotnega zneska posojila. Ker sodišče tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Razen tega je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, saj je verjelo tožniku, čeprav je svoje trditve spreminjal. Ko mu je sodišče pokazalo zvezek z vpisanimi zneski in njegovimi podpisi, je najprej nezanesljivo izjavljal, da je morda res kaj prejel, da pa se ne spominja, ob koncu postopka pred sodiščem prve stopnje pa je vztrajno zanikal, da bi mu od posojenega zneska denarja toženka karkoli vrnila. Sodišče ni upoštevalo zapisov v toženkinem zvezku niti njene izpovedbe. Prezrlo je tudi 4. točko posojilne pogodbe, ki določa, da v primeru, če bi posojilojemalka vrnila posojilo pred roki, se pogodbeno določene obresti poračunajo. Ker pa je toženka pred rokom vrnila ne le 3.700 DEM, marveč znatno več, bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava vrnjene zneske odšteti od zneska posojila. Ker sodišče tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Razen tega tudi ni dovolj upoštevalo izpovedbe njenega moža D. Z. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Toženka z revizijo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki je prestala preizkus pred pritožbenim sodiščem) in predlaga nov dokaz (zaslišanje priče, ki jo je odkrila šele po prejemu izpodbijane sodbe). Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na toženkine revizijske navedbe (ki jih je mogoče strniti le v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Glede na to, da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).