Jedro

Pogoj za ex lege pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ v danem primeru ni izpolnjen. Res je šlo za kmetijsko zemljišče, na dan uveljavitve ZSKZ je šlo za družbeno lastnino, ki je ležala na območju občine, a na dan 6. 4. 1941 ni bila v lasti občine. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je lastnica nepremičnine parc. št. 557/3 k. o. X, ID ..., in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Med pravdnima strankama ni spora o tem, kje se nahaja vodovod, in to od leta 1970. Tožena stranka je predlagala tudi izvedenca. Da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, ne velja za celotno površino nepremičnine. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke napačno postavljen. Tožena stranka bi lahko z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice uspela samo na delih sporne nepremičnine, po kateri poteka vodovod. Potrdilo o namenski rabi ni neizpodbojno dejstvo. Tožena stranka je predlagala izvedenca. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Gre za cca. 12 metrov poteka vodovoda na južnem delu parcele. Iz potrdila o namenski rabi izhaja, da je v pretežnem delu kmetijsko zemljišče. Vodovod poteka le po manjšem delu nepremičnine. Sodišče pa sodi, kot da je potrdilo o namenski rabi edini dokaz. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da se je sporna nepremičnina lastninila po določbah ZGJS ob dejstvu, da je vodovod lastnina tožene stranke. Lastništvo vodovoda še ne pomeni, da je tožena stranka postala lastnica nepremičnine, po kateri vodovodno omrežje poteka, saj je nasprotovala. Sodišče pa ni ugotovilo dejanskega stanja za ta del nepremičnine. Sodišče zavrne tudi trditev tožene stranke, da je pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 15/2019 zavzelo stališče v situaciji, ko se je na podlagi neustreznega zakona o lastninjenju v zemljiško knjigo kot lastnik kmetijskega zemljišča vpisala tožena stranka, da je priposestvovanje apriori izključeno. Vendar tožena stranka opozarja, da ni ista zadeva. Tožena stranka je navedla, da je v zemljiško knjigo njena lastninska pravica vpisana na podlagi pravic uporabe in sicer na podlagi menjalne pogodbe v zvezi z darilno pogodbo, vse iz leta 1958. Tega tožeča stranka ni prerekala. ZGJS v prehodnih določbah v 76. členu določa, da postane z dnem uveljavitve zakona to lastnina republike, občine oziroma mesta, in sicer infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja, ki so v skladu s predpisi namenjene izvajanju dejavnosti iz 68. in 72. člena zakona, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz sredstev samoprispevka ali povračila. Prepisuje določbo 68. člena ZGJS. Zakon o komunalnih dejavnostih iz leta 1982, ki je veljal ob uveljavitvi ZGJS, pa je v 3. členu določal, da se za komunalne dejavnosti šteje tudi oskrba naselij z vodo. Občinska skupščina določi komunalno dejavnost in taka dejavnost je namenjena oziroma je pogoj za življenje in delo občanov. To so dejavnosti posebnega družbenega pomena. Na podlagi ZGJS pa je nepremičnina postala last MOL. Tožena stranka je vodovod tudi vzdrževala ves čas od 1970 dalje. To ni bilo sporno. Sodišče bi tako moralo najprej ugotoviti dejansko stanje in nato ponovno odločiti po ZGJS.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 16.b člen ZSKZ. Iz drugega in četrtega odstavka 16.b člena je razvidno, da je možen neodplačni prenos lastninske pravice na občino, na območju katere nepremičnina leži, ko gre za javni interes, tudi v primeru infrastrukturnih objektov, vendar mora biti za to sklenjena pogodba in ne gre za _ex lege_ pridobitev lastninske pravice. Pogodba o neodplačnem prenosu se sklene za obdobje, ki ne sme biti krajše od 30 let. Za _ex lege_ pridobitev lastninske pravice po ZSKZ pa morajo po 14. členu biti podani štirje pogoji, ki jih sodišče pravilno opredeli v 8. točki obrazložitve: da gre za kmetijsko zemljišče, da je bilo ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini, da leži na območju občine in da je bila 6. 4. 1941 v lasti občine1. Le v tem primeru bi lahko tožena stranka uspela z ugovorom, da je ona postala lastnica. Tako pa je tožeča stranka dokazala, da je po 14. členu ZSKZ z dnem uveljavitve zakona (11. 3. 1993) sporna parcela postala last tožeče stranke.

6. Na podlagi potrdila o namenski rabi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepremičnina bila na dan 6. 4. 1941 kmetijsko zemljišče in ni bila v lasti občine, temveč je bila v lasti fizičnih oseb. Tako je tožeča stranka dokazala tudi iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, da je bila sporna parcela prenesena v splošno ljudsko premoženje v upravljanju Občine Bežigrad 24. 10. 1958 na podlagi menjalne pogodbe v zvezi z darilno pogodbo 27. 2. 1958 in je bila nato prenesena v upravljanje Občine Ljubljana – Šiška. Do razdružitve lastnine občine je bila nepremičnina vpisana kot družbena lastnina, 8. 6. 2016 pa se je vpisala MOL na podlagi dogovora o delitvi premoženja med MOL in drugimi občinami. To pomeni, da tožena stranka ni izkazala, da so podani vsi štirje pogoji, da bi lahko _ex lege_ pridobila lastninsko pravico. Možno pa je, da se bo s tožečo stranko dogovorila na podlagi pogodbe drugače. Tudi drugi presečni datum po 16.a členu ZSKZ, to je 20. 7. 2004, ni izkazan oziroma ni šlo za zemljišče, ki bi bilo nezazidano stavbno zemljišče. 7. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je bil 14. člen ZSKZ preizkušan tudi pred Ustavnim sodiščem z odločbo U-I-78/93 in da je Ustavno sodišče odločilo, da ni neskladja z Ustavo.

8. Glavni ugovor tožene stranke je bil, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi 76. člena ZGJS, ki je olastninil infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja in sredstva, ki so v skladu s prepisi namenjena izvajanju dejavnosti iz 68. in 72. člena zakona. Vendar gre za vkopani vodovod v dolžini 12 metrov in torej ne gre za objekt, napravo oziroma sredstvo iz 76. člena ZGJS2. Med drugim je v odločbi II Ips 211/2017 Vrhovno sodišče zapisalo, kar povzema tudi sodišče prve stopnje, da je zakonodajalec pri lastninjenju kmetijskih zemljišč upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva RS, zato je lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini uredil drugače kot lastninjenje ostalih zemljišč. Sodišče prve stopnje tudi ugotovi, da ta parcela ni bila olastninjena po drugih predpisih o lastninjenju zemljišč in zato glede na svojo rabo zapade pod ZSKZ.

9. Pritožba predvsem meni, da bi sodišče prve stopnje moralo oddeliti del parcele, to je 12 metrov vodovoda, določiti novo parcelno številko in v tem obsegu zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje iz zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige ugotovilo, da je že na dan 6. 4. 1941 to zemljišče bilo kmetijsko zemljišče in ni bilo v lasti občine, ampak je bilo v lasti fizične osebe. Pri tem pritožba zmotno meni, da potrdilo o namenski rabi (priloga A5), ni merodajno, ampak bi sodišče moralo o tem postaviti izvedenca urbanista oziroma geometra. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je iz priloge A5, kar je potrdilo Mestne uprave tožene stranke, Oddelka za urejanje prostora, jasno, da je parcela 557/3 po namenski rabi kmetijsko zemljišče. ZSKZ govori o „kmetijskih zemljiščih“ in ne o posameznih delih posameznega zemljišča oziroma delu posamezne parcele. Če bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico na vseh nepremičninah oziroma parcelah, kjer je vkopan vodovod, bi ta logika privedla do rešitve, da bi postala lastnica ogromnega števila parcel. Tožena stranka mora ločiti pojem „objekta infrastrukture“ in dejstva, da je vodovod vkopan v zemljišče. Za ta namen poznamo služnosti oziroma se bo lahko tožena stranka s tožečo stranko dogovorila za drugačno rabo dela parcele, če za to obstajajo pogoji in bo o tem sklenila pogodbo.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem urbanistične stroke in geodetske stroke, saj materialnopravno izhodišče tožene stranke ni bilo pravilno in zato tudi ti dokazi niso bili potrebni. Zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor priposestvovanja. Priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče po ZTLR. _Ex lege_ pa se je nepremičnina olastninila z dnem uveljavitve ZSKZ, to je 11. 3. 1993. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo razloge Vrhovnega sodišča iz odločbe II Ips 15/2019 (primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče je v odločbi pravilno opozorilo, da možnost pridobitve kmetijskih zemljišč, ki so bila v družbeni lastnini, s priposestvovanjem ni bila možna. V zadevi II Ips 15/2019 pa je celo prišlo do zmotnega vpisa, pa še v teh primerih je Vrhovno sodišče menilo, da dobra vera v primeru pravne zmote, ne more imeti posledic, ki peljejo do priposestvovanja. Dejstvo, ki ga zatrjuje tožena stranka, da je leta 1970 vkopala vodovodno napeljavo 12 metrov, ne spremeni dopustnosti priposestvovanja družbene lastnine. Tožena stranka ne trdi, da bi sporne parcele obdelovala kot kmetijska zemljišča oziroma da bi bila na dan 6. 4. 1941 lastnica sporne parcele.

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Enako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 211/2017. 2 Primerjaj razloge odločbe II Ips 211/2017.