Jedro

Ni pravne podlage za odločanje o plačilu zamudnih obresti od preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin v upravnem postopku z upravno odločbo, ker CZ tega ne ureja kot upravno stvar in tudi po svoji naravi to ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V ponovnem postopku je carinarnica z odločbo z dne 14.7.1993 odločila, da se tožeči stranki kot carinskemu zavezancu vrne carina in druge uvozne davščine plačane v znesku 1.883,00 SIT po odločbi z dne 26.6.1990, za blago ocarinjeno po UCD z dne 27.3.1990. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožbo tožeče stranke. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeči stranki oziroma njenemu pravnemu predniku bilo z odločbo z dne 26.6.1990 naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin v znesku 1.883,00 SIT, ki so bile plačane 8.1.1991. Ker je tožeča stranka v upravnem sporu s tožbo uspela, je bila odpravljena odločba prve stopnje z dne 26.6.1990, s katero ji je bilo naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Ker je tožeči stranki bilo neutemeljeno naloženo plačilo uvoznih dajatev, je organ prve stopnje pravilno odločil o vračilu plačanih uvoznih dajatev v nominalnem znesku, "zamudne obresti pa niso predmet upravnega postopka." Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Odločanje o odškodninskih zahtevkih, v tem primeru o zamudnih obrestih, res ni stvar upravnega postopka. Ker pa je o vrnitvi neupravičeno plačanih uvoznih dajatev odločal upravni organ, bi ta moral odločati tudi o plačilu zakonitih obresti za čas plačila uvoznih dajatev do vrnitve tako plačanega zneska. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in ji prisodi uveljavljane zamudne obresti, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici z odločbo Carinarnice z dne 26.6.1990 bilo neutemeljeno naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin v znesku 1.883,00 SIT, ki so bile tudi plačane. V skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90) pa je carinarnica dolžna izdati odločbo o povračilu carine in drugih uvoznih davščin, ki jih je obračunala v znesku, ki je večji od predpisanega. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da carinski zakon ureja kot upravno stvar samo odločanje o povračilu preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin, o čemer je bilo odločeno, in ne tudi o plačilu zakonitih zamudnih obrestih od tako plačanega zneska. Z zakonom torej odločanje o zamudnih obrestih od preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin, ni urejeno kot upravna stvar in to tudi po svoji naravi ni, kar ugotavlja tudi tožeča stranka. Zato tudi po presoji sodišča, v CZ ni pravne podlage za odločanje o plačilu zamudnih obresti v upravnem postopku z upravno odločbo. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava tako ni utemeljen. Sodišče je zato neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe CZ in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.