Jedro

Ker toženec ni dokončal izobraževanja v roku, dogovorjenem v pogodbi o izobraževanju, v spornem času pa je izkoristil 28 dni študijskega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plače za študijski dopust utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 2.281,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje do plačila v roku 15 dni, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 26. 2. 2010 do 31. 3. 2012 je zavrnilo (točka I izreka), da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške izvršilnega postopka na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. VL 51557/2013 z dne 11. 4. 2013 v višini 37,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka) in v istem roku povrniti stroške postopka v višini 285,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je pravilnik, na podlagi katerega je razsojalo, začel veljati šele 24. 5. 2006, kar je po podpisu druge pogodbe iz leta 2006, zaradi tega je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo, da ne bi bilo možno podaljšanje pogodbe o izobraževanju za več kot dve leti. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ustno podaljšanje pogodbe ni bilo mogoče, saj to ugotovitev negira pogodba iz leta 2004, iz katere izhaja, da je tožena stranka tožniku omogočila izobraževanje od leta 2003. Ker je potrdilo, da je toženec diplomiral dne 24. 4. 2013, bilo posredovano v kadrovsko službo, je evidentno, da sta stranki sklenili dogovor glede podaljšanja zaključka šolanja. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, saj so dejstva v sodbi nejasna in sama s seboj v nasprotju. V točki 9 namreč navaja, da se v skladu s 5. členom vseh treh sklenjenih pogodb o izobraževanju obveznosti in pravice zaposlenega, ki je napoten na izobraževanje, uredijo s pogodbo o izobraževanju, ter da se pogodba lahko spremeni le s sklenitvijo nove pogodbe ali aneksom, ne pa ustno, to pa v točki 5 pogodbe ne piše. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo 24. člen ZJU, ki se v navedenem primeru ne more uporabiti, saj gre za pogodbeno razmerje. Pravdni stranki sta se ustno dogovorili ne le o podaljšanju pogodbe, temveč tudi o dejstvu, da tožeča stranka od toženca ne bo terjala plačila izrabljenega študijskega dopusta, če bo toženec diplomiral do konca aprila 2013. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zastaranju terjatve. Dejstvo je, da je toženec študijski dopust koristil zgolj po prvi pogodbi o izobraževanju, po kasnejših pogodbah pa dopusta ni koristil. Zaradi tega je terjatev zastarala, saj bi tožbo morala tožnica vložiti najkasneje leta 2011. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru toženca, da terjatev ni zapadla. Dejstvo je, da gre pri pogodbah o izobraževanju za samostojne pogodbe, saj je čas izobraževanja v vsaki pogodbi določen posebej in samostojno, čeprav je v prvem členu druge in tretje pogodbe ugotovitev, da je toženec predhodno že imel sklenjeno pogodbo o izobraževanju. V 6. členu pogodbe iz leta 2007 je določilo, da je delavec lahko oproščen plačila stroškov izobraževanja po tej pogodbi, če je izobraževanje prekinil iz zdravstvenih ali drugih opravičenih razlogov. Toženec je imel dne 12. 12. 2003 hudo prometno nesrečo, v kateri je utrpel hude telesne poškodbe, posledice pa so se vlekle v leto 2007, o čemer je tožnik predložil ustrezno dokumentacijo in uveljavljal oprostitev po 6. členu pogodbe. Toženec pa podaja pritožbo tudi zoper tek zakonskih zamudnih obresti. Čeprav je bila tožnica seznanjena s toženčevim stalnim prebivališčem, mu je izvršbo vročala na napačen naslov, zaradi česar ta ni imel možnosti podati ugovora zoper sklep o izvršbi, ki je tako postal pravnomočen in mu je bil znesek 1.100,00 EUR odtegnjen z bančnega računa, s tem zneskom pa je tožnica 20 mesecev razpolagala, zato ji za obdobje od 23. 5. 2013 do 7. 1. 2013 ne pripadajo zakonske zamudne obresti od tega zneska, saj bi bila sicer neupravičeno obogatena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa povrne stroške pritožbenega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. V točki 9 obrazložitve, za katero toženec navaja, da so v njej navedena dejstva sama s sabo v nasprotju, je sodišče prve stopnje sicer zagrešilo lapsus, ko je namesto pravilno „pogodba o izobraževanju“ zapisalo „pogodba o zaposlitvi“, vendar je jasno, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se pogodba o izobraževanju ne da ustno podaljšati, ampak se lahko spremeni le s sklenitvijo nove oziroma s sklenitvijo aneksa k obstoječi. Sodišče prve stopnje je razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da pogodba o izobraževanju s tožnikom ni bila ustno podaljšana, pojasnilo tako v tej, kot tudi v točki 10 obrazložitve sodbe.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je toženec s tožnico stranko dne 6. 9. 2004 sklenil pogodbo o izobraževanju ob delu na Fakulteti A. (A2) od oktobra 2003 do aprila 2006, s katero se je tožnica zavezala, da bo tožencu med drugim odobrila študijski dopust, za katerega mu bo izplačala nadomestilo v višini 100 % plače (2. člen pogodbe), toženec pa bo obveznosti opravil do aprila 2006 (3. člena pogodbe); - da toženec obveznosti po tej pogodbi ni izpolnil in je podal prošnjo za podaljšanje roka za dokončanje študija, ki ji je tožnica ugodila in z njim dne 19. 5. 2006 sklenila pogodbo o izobraževanju (A3), s katero je bilo to podaljšano do aprila 2007 (1. in 2. člena pogodbe); - da toženec tudi po tej pogodbi študija ni dokončal in na njegovo ponovno prošnjo za podaljšanje pogodbe o izobraževanju sta stranki dne 14. 6. 2007 sklenili novo pogodbo o izobraževanju (A4), s katero je bilo izobraževanje podaljšano do aprila 2008 (1. in 2. člen pogodbe); - da toženec tudi v aprilu 2008 študija ni dokončal in je podal ponovno prošnjo za podaljšanje izobraževanja iz razloga, ker je imel v letu 2003 prometno nesrečo in je zaradi posledic nekaj časa pavziral, da pa že dela diplomsko nalogo (A5); - da tožnica tej prošnji ni ugodila, saj mu je bila pogodba o izobraževanju podaljšana že za dve leti, kar je po pravilniku največ možno, poleg tega pa je prošnjo za podaljšanje oddal prepozno, o čemer ga je tožnica obvestila z dopisom z dne 26. 5. 2008 (A6); - da je toženec izobraževanje na Univerzi v B., fakulteti A. končal 24. 4. 2013; - da toženec tako ni dokončal izobraževanja v roku dogovorjenem v pogodbi o izobraževanju z dne 14. 6. 2007 t. j. do aprila 2008; - da je tožnik v času od oktobra 2003 do aprila 2008 izkoristil 28 dni študijskega dopusta, stroški bruto nadomestila pa so znašali 2.431,74 EUR; - da je tožbeni zahtevek za povrnitev nadomestila plače za študijski dopust v višini 2.281,74 EUR utemeljen, glede na določbo 5. alineje 4. člena pogodbe o izobraževanju iz leta 2007; - da je bil toženec pozvan, da stroške poravna najkasneje od 31. 3. 2012, zato je v zamudi od 1. 4. 2012 dalje in mu od tega datuma pripadajo zakonske zamudne obresti.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v Pravilniku o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za obrambo z dne 16. 5. 2006 v 6. členu določeno, da se pogodba o izobraževanju lahko podaljša za eno največ dve leti v primeru, če obstajajo utemeljeni razlogi, vlogo za podaljšanje pogodbe z ustreznimi dokazili pa mora zaposleni vložiti vsaj 30 dni pred potekom odpovednega roka. Pogodba o izobraževanju z dne 14. 6. 2007 je bila vsekakor sklenjena v skladu z navedenim pravilnikom, tako da so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo določila tega pravilnika, neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec zadnjo prošnjo za podaljšanje pogodbe o izobraževanju, ki jo je tožnica prejela 5. 5. 2008, vložil prepozno, saj bi jo moral vložiti vsaj 30 dni pred potekom roka dogovorjenega s pogodbo o izobraževanju z dne 14. 6. 2007 t. j. april 2008. 9. Odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja, ki ga je podal toženec, ni utemeljen, obrazložena v točki 12 obrazložitve sodbe, je pravilna. Ker skladno z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal ob vložitvi tožbe dne 26. 3. 2013, terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih, vtoževana terjatev ni zastarala. Toženec bi moral izobraževanje zaključiti do 30. 4. 2008, zato bi tožnica lahko od njega zahtevala vrnitev nadomestila plače za čas študijskega dopusta od 1. 5. 2008 dalje. Tožba je vložena 26. 3. 2013, kar je znotraj petletnega zastaralnega roka. Ob tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je toženec študijski dopust koristil po prvi pogodbi o izobraževanju. Vse tri pogodbe se nanašajo na isto tožnikovo izobraževanje, druga pogodba se sklicuje na prvo in tretja na predhodni pogodbi, zato ni pomembno na podlagi katere je tožnik koristil študijski dopust, ampak le to, da ga je v času izobraževanja, ki ga ni zaključil v dogovorjenem roku, koristil. 10. Ker je tožnica tožencu za dve leti podaljšala trajanje izobraževanja, je pritožbeno sklicevanje na možnost podaljšanja pogodbe iz leta 2007 zaradi nesreče, ki jo je toženec utrpel decembra 2003, neutemeljeno. V pravilniku je določena možnost podaljšanja za dve leti in to možnost je tožnica tožniku že dala, pa je ni izkoristil, ni pa mu bila dolžna pogodbe o izobraževanju podaljšati še enkrat. Določba 6. člena pravilnika daje tožnici le možnost podaljšanja, ne nalaga pa ji dolžnosti, da mora zaposlenemu pogodbo o izobraževanju podaljšati. Glede na to, da je pogodbo tožniku podaljšala že za dve leti, je tudi po stališču pritožbenega sodišča od tožnice nerealno pričakovati, da bi mu jo podaljšala do aprila 2013. 11. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožeči stranki ne pripadajo zakonske zamudne obresti od zneska 1.100,00 EUR, ki je bil tožniku na podlagi sklepa o izvršbi odtegnjen z njegovega bančnega računa, saj je tožnica s tem zneskom razpolagala 20 mesecev, so pritožbena novota, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo 337. člena ZPP ni presojalo.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa svoje stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.