Jedro

Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU ne dajeta podlage za kaznovalno odškodnino. ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR‑1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sedaj na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020 dalje do plačila.

II.Kar zahteva tožeča stranka več (plačilo zneska v višini 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020 dalje do plačila), se zavrne.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 2.111,29 EUR."

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pritožbene stroške v znesku 37,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za plačilo zneska 40.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 2.628,42 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo medsebojne povezanosti vseh dejanj, s čimer je iz opredelitve trpinčenja neutemeljeno izpustilo lastnost sistematičnosti. Ker je nepravilno dokazno ocenilo izpovedi prič A. A. in B. B., je trpinčenje prepoznalo le v tistih dejanjih, ki sama po sebi predstavljajo trpinčenje, ne pa tudi v tistih, ki so storjena v kontekstu, ki izkazuje trpinčenje. Sodišče prve stopnje tako ni prepoznalo še drugih dejanj trpinčenja (zavračanja zaposlitve za nedoločen čas in polni delovni čas, pripisovanja zaslug za tožničino delo, razreševanja s projektov, diskriminacije v zvezi s službenimi potmi, neprimerne komunikacije na sestanku dne 6. 9. 2018, onemogočanja napredovanja, navideznega iskanja kandidatov za zaposlitev za pomoč tožnici, izločitve iz družabnega življenja), zato je obseg trpinčenja ugotovljen zmotno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo zgolj trajanje težav, ne pa tudi njihove oblike, intenzitete in okoliščin izvajanja trpinčenja. Odmerjena odškodnina ne odvrača toženke od ponovnih kršitev in je odmerjena v prenizkem znesku. Ni pojasnjeno, zakaj je zadeva Pdp 457/2020 primerljiva zadeva za določitev odškodnine. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničine zasebne težave niso bile posledica trpinčenja na delovnem mestu. Zmotni sta tudi ugotovitvi, da je bilo le 70 % škode posledica trpinčenja na delovnem mestu ter da je tožnica sama prispevala k nastanku škode. Očita še, da sodbe v več delih zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka pa se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, prav tako zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, saj umik tožnice s projekta C. ni bil izveden z namenom trpinčenja, temveč je toženka zgolj organizirala delovni proces. Trdi tudi, da tožnica pri projektu v vsebinskem smislu ni nikoli sodelovala. Nasprotuje ugotovitvi, da so očitana ravnanja sistematična in medsebojno povezana, zato jih ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. Trdi, da sodišče prve stopnje naklepa trpinčenja ni utemeljilo, iz malomarnosti pa ga ni mogoče storiti. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da disciplinski postopek ni bil zaključen z namenom trpinčenja, saj je bil uveden zaradi lažjih kršitev delovnih obveznosti, s čimer je direktor toženke skušal doseči prenehanje kršitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zahteva B. B. po obveščanju o službenih izhodih predstavljala trpinčenje tožnice, saj je ta to zahtevala tudi od drugih zaposlenih, poleg tega je bila zahteva utemeljena, ker je pri tožnici zaznala večje število službenih izhodov. Prav tako trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je direktor sestanka dne 5. 4. 2018 in 6. 9. 2018 sklical s kratkim rokom za pripravo z namenom trpinčenja tožnice, saj ju je sklical, ker projektna pisarna ni razpolagala z zadostnimi kadrovskimi in finančnimi podatki, za sestanka pa posebna priprava ni bila potrebna. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo grajanje tožničinega dela na projektu D. podano z namenom trpinčenja, saj so bile vse kritike podane objektivno in nepristransko. Tudi dejstvo, da je bila tožničina ocena dela za leto 2017 nezakonita, za oceno dela za leto 2018 pa sta stranki sklenili sodno poravnavo, ne daje zadostne podlage, da je prišlo do trpinčenja. Prav tako zadostne podlage ne daje dejstvo, da je bila tožničina izredna odpoved podana nezakonito. Meni, da zaključek sodišča prve stopnje, da je B. B. žalila in obrekovala tožnico, ni podprt z dokazi in je neprepričljiv. Nasprotuje tudi višini odškodnine. Navaja, da bi pri odškodnini moral biti odločilen kriterij intenziteta, ne pa dolžina časovnega obdobja, zato je odškodnina odmerjena previsoko, saj obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo Pdp 457/2020. Meni, da je večji del škode posledica tožničine družinske situacije ter njene konfliktnosti. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo z očitkom o manjkajočih razlogih o odločilnih dejstvih oziroma pomanjkljivi obrazložitvi uveljavljata pritožbi obeh strank. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8.Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) trpinčenje predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz te opredelitve torej izhaja, da trpinčenje predstavljajo le tista ravnanja, ki so bodisi ponavljajoča bodisi sistematična, pri čemer se ta ravnanja presojajo skupaj, kot celota. Enkratno ravnanje po zakonski opredelitvi ne predstavlja trpinčenja. Navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v obdobju od sredine leta 2017 do avgusta 2020 podvržena sistematičnemu in stopnjevanemu, graje vrednemu, negativnemu in žaljivemu ravnanju, ki je bilo usmerjeno proti njej s strani direktorja A. A. in B. B., ki je bila tožnici neposredno nadrejena. Takšno ravnanje se je zlasti odrazilo v umiku tožnice s projekta, podajanju neutemeljenih očitkov (glede števila službenih izhodov, o katerih naj tožnica ne bi poročala, ter neutemeljenosti prijave projekta na zadnji dan), nedokončanem disciplinskem postopku, neutemeljenem grajanju tožnice na projektu D., postavljanju nerazumno kratkih rokov v zvezi s tem projektom, žaljenju in obrekovanju tožnice, v pristranskih ocenah tožničinega dela za leti 2017 in 2018, pri tem se je trpinčenje stopnjevalo vse do nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10.Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnega ravnanja toženke ustrezno izhajalo iz okoliščin vsakega samostojnega dogodka oziroma ravnanja in nato skupne presoje le-teh kot celote. Pritožbeno sodišče se strinja, da iz navedenih samostojnih ravnanj, ki so si medsebojno različna, a jih je mogoče povezati (stopnjevanje neutemeljenih očitkov zoper tožnico, uvedba disciplinskega postopka, pristranski oceni tožničinega dela, kar vse je rezultiralo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), in so graje vredna, očitno negativna ter usmerjena zoper tožnico, izhaja vzorec ravnanja, ki je sistematičen in kot tak izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Pri presoji trpinčenja torej ni nujno, da so ravnanja enaka ali istovrstna.

11.V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi trpinčenja se odloča o odškodninski odgovornosti delodajalca, ne pa povzročiteljev (direktorja oziroma B. B.). Pri tem pa za presojo ni bistveno, ali sta povzročitelja pri tem ravnala z namenom trpinčenja oziroma naklepno ali iz hude malomarnosti

, kot v pritožbi zmotno meni toženka. Zadostuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitvijo trpinčenja na delovnem mestu kot ga določa 7. člen ZDR-1. Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, namreč pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (v skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje tudi drug delavec delodajalca), odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zato tudi niso bistvene pritožbene navedbe toženke, da naj direktor toženke ne bi bil seznanjen z vsemi obravnavanimi dogodki oziroma ravnanji, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot trpinčenje.

12.Ni bistveno v toženkini pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je direktor angažiral zunanjega svetovalca za odpravljanje konfliktov med zaposlenimi. Navedeno namreč v ničemer ne omaja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica na delovnem mestu trpinčena. Poleg tega iz toženkinih navedb in listinskih dokazov izhaja, da je bil zunanji svetovalec angažiran zaradi konflikta med tožnico in njenim možem E. E., ne pa med tožnico in povzročiteljema trpinčenja, zato je za presojo očitno neupošteven.

13.Ne drži pritožbena navedba toženke, da je B. B. z umikom tožnice iz projekta C. zgolj organizirala delovni proces. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica umaknjena iz projekta C., ko ji je B. B. sporočila, da koordinacija znotraj mineralnih surovin ni več potrebna, nato pa je koordinacijo ponudila najprej F. F., nato pa G. G., ki je koordinacijo tudi prevzela. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da izločitev tožnice iz projekta ni bila utemeljena, saj posebna koordinacija projekta niti ni bila nepotrebna niti ni tožnica neustrezno koordinirala ta del projekta. Da je bila koordinacija potrebna, kaže dejstvo, da je B. B. projekt ponudila in dodelila G. G., ki je prevzela tožničino vlogo pri projektu. Poleg tega iz pravilne in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve sodbe izhaja, da tožnica ni neustrezno koordinirala projekta, kot sta trdila B. B. in direktor. Ker torej ni bilo nobenega razumnega razloga za tožničino izločitev iz projekta, je toženka s takšno neutemeljeno reorganizacijo delovnega procesa tožnici karierno škodovala. Tožnici je bil onemogočen strokovni razvoj (širjenje poznanstev in poglabljanje znanja), zlasti zato, ker je bila tedaj še na začetku kariere in ker je bila določena za koordinacijo znotraj njenega strokovnega področja (mineralne surovine), pri čemer niti ni bistveno, v kateri fazi je bil projekt. Dejstvo, da je tožnica kasneje sodelovala pri projektu D., ki se je začel izvajati približno eno leto po umiku iz projekta C. (tj. 1. 6. 2018), v ničemer ne vpliva na graje vredno ravnanje toženke.

14.Zmotna je pritožbena navedba toženke, da je bil disciplinski postopek zoper tožnico uveden utemeljeno, zaradi lažjih kršitev delovnih obveznosti, in da ni nič narobe s tem, da se disciplinski postopek formalno ni zaključil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je direktor dne 30. 3. 2018 zoper tožnico uvedel disciplinski postopek, pri čemer pa ni izvedel nobenih nadaljnjih aktivnosti v skladu s Pravilnikom o disciplinski in odškodninski odgovornosti; v dopisu z dne 11. 9. 2018 pa se je skliceval na predhodno uveden disciplinski postopek in da tožnici ponuja še eno možnost, sicer ga bo primoran nadaljevati. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bil resničen namen uvedbe disciplinskega postopka v tem, da se tožnico prestraši in pusti v negotovosti, saj očitki (neopravičeno odhajanje z dela v času obvezne prisotnosti brez dovoljenja odgovorne osebe, neprimeren odnos do sodelavcev in oviranje sodelavcev pri delu) niso bili nikoli raziskani. Ker direktor po uvedbi postopka ni postopal v skladu z navedenim Pravilnikom (ni izvedel nadaljnjih aktivnosti, da bi tožnici omogočil, da na očitke odgovori), niti ni tožnice obvestil o ustavitvi disciplinskega postopka, je z uvedbo in kasnejšim sklicevanjem nanj zlorabil disciplinski postopek, kar predstavlja graje vredno ravnanje.

15.Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe toženke glede očitka o obveščanju o službenih izhodih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. B. poročanje o službenih izhodih pričakovala s strani tožnice zaradi njenega neustaljenega vedenja. Pravilno je ugotovilo, da očitki B. B. o neustaljenem vedenju tožnice niso utemeljeni, saj so se očitki o neobičajno velikem številu službenih izhodov izkazali za neresnične. Tožnica je imela namreč v aprilu 2017 le tri službene izhode in ne 17, kot ji jih je očitala nadrejena B. B., pri čemer jo je tožnica o dveh izhodih tudi pravilno obvestila. Četudi je B. B. res izpovedala, kar navaja pritožba, da so jo morali tudi ostali zaposleni obveščati o službenih izhodih, pa to ne spremeni dejstva, da je slednja tožnici neutemeljeno očitala kar 17 službenih izhodov, o katerih je (z izjemo dveh) naj ne bi obvestila.

16.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je nedopustno, da je toženka sestanka dne 5. 4. 2018 in 6. 9. 2018 sklicala s tako kratkim rokom. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je direktor tožnici dne 3. 4. 2018 naložil, da na sestanku dne 5. 4. 2028 predstavi osnovno finančno in kadrovsko zasnovo projekta D., ter da ji je dne 5. 9. 2018 naložil, da na sestanku dne 6. 9. 2018 tako za projekt D. in H. predstavi detajlno pojasnilo finančne in kadrovske strukture. Direktor tožnici torej ni naročil zgolj, da na sestankih predstavi osnovno finančno in kadrovsko strukturo projekta D., kot navaja pritožba, temveč tudi detajlno finančno in kadrovsko strukturo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila zahteva direktorja po izvedbi predstavitve navedenega projekta v nerazumno kratkem roku neupravičena. Kljub temu, da je imela tožnica premalo časa in je bila preobremenjena z drugim delom (nujnimi popravki na projektu D.), je direktor brez utemeljenega razloga vztrajal na nerazumno kratkem roku. Poleg tega je bil že sam razlog za sklic sestankov neutemeljen, saj so se navedbe direktorja, da je sestanka sklical zaradi pozivov vodje projektne pisarne, na podlagi izpovedi vodje projektne pisarne priče I. I. in E. E. izkazale za neresnične. Posledično je bila tožnica na sestanku kritizirana, s strani direktorja je prejela dopis, v katerem ji je grozil z nadaljevanjem že omenjenega disciplinskega postopka. Ker je bila direktorjeva zahteva za predstavitev navedene detajlne strukture projekta v nerazumno kratkem roku neupravičena, s čimer je tožnico preobremenil, kar je vodilo do konflikta, je sodišče prve stopnje navedeno ravnanje toženke pravilno štelo kot nedopustno.

17.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje toženke, da so bile vse kritike tožničinega dela na projektu D. podane utemeljeno. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na prepričljivi dokazni oceni, da je bilo grajanje direktorja in B. B. tožničinega vodenja projekta D. neutemeljeno, saj iz izpovedi prič I. I. in E. E., ki ju potrjuje tudi poročilo o projektu D., izhaja, da je bil projekt voden brez pomanjkljivosti, še več, da je bil voden vzorno. Da je bilo grajanje neutemeljeno, izhaja tudi iz dejstva, da v novi oceni dela za leto 2018 ni bilo nobenih očitkov v zvezi s tožničinim delom na projektu D., ravno obratno, njeno delo je bilo ocenjeno v skladu s pričakovanji. Ker je bilo grajanje tožničinega dela na projektu D. neutemeljeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za nedopustno ravnanje.

18.Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje nedopustno ravnanje ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da sta bili oceni tožničine delovne uspešnosti za leti 2017 in 2018 nezakoniti. Sodišče prve stopnje se je pri presoji oprlo na pravnomočno sodbo v zadevi, v kateri je sodišče ugotovilo, da B. B. za podano oceno za leto 2017 ni imela nobene objektivne podlage. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. B. tožnico ocenila pristransko in neobjektivno, tako pravilno izhaja iz prej navedene pravnomočne sodbe, pri čemer je pomemben pokazatelj takšnega ocenjevanja tudi očitno neutemeljen očitek glede ravni tožničinega znanja slovenskega jezika. Prav tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tudi prvotna ocena dela za leto 2018 podana neobjektivno, temelji na tem, da je B. B. v oceni podala neresničen očitek glede udeležbe na sestankih, na katere tožnica naj ne bi bila vabljena, da je B. B. tožnici ponovno očitala neustrezno raven pričakovane komunikacije ter da v novi - kasnejši oceni dela za leto 2018, ki jo je podal direktor, ni več teh negativnih očitkov. B. B. leta 2018, po s tem v zvezi sklenjeni sodni poravnavi, in leta 2019 tožnice ni več ocenjevala, saj je direktor spoznal, da ni objektivna pri njenem ocenjevanju. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da sta bili nezakoniti oceni dela za leto 2017 in 2018 podani pristransko in neobjektivno, kar predstavlja nedopustno ravnanje.

19.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila nedopustna tudi tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila upravičena sankcija toženke, saj tožničina kršitev ni bila hujše narave in je obstajala možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Da je izredna odpoved nezakonita, je bilo tudi že pravnomočno odločeno v sodnem postopku, ki je tekel s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da direktor in B. B. tožnice očitno nista marala in sta izkoristila njeno napako (ker ni sporočila, da se na delo še ne bo vrnila zaradi predvidene nadaljnje bolniške odsotnosti), da sta jo lahko odstranila iz delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve prišlo na podlagi prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene skladnih izpovedi tožnice, E. E., I. I. in dejstva, da direktor od vseh zaposlenih le tožnice ni povabil na druženje za njegov rojstni dan, ter nenazadnje tudi glede na že predhodne ugotovitve glede nedopustnih ravnanj v razmerju do tožnice. Ker se je sodišče prve stopnje oprlo na pravnomočno sodbo, s katero je bilo razsojeno, da je izredna odpoved nezakonita, ter pri tem upoštevalo kontekst podaje odpovedi (da sta bila direktor in B. B. negativno nastrojena do tožnice), je pravilno zaključilo, da je tudi v tem primeru šlo za nedopustno ravnanje.

20.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je B. B. žalila in obrekovala tožnico, neprepričljiv. Sodišče prve stopnje je do zaključka, da je B. B. tožničinemu partnerju E. E. izjavila, da ga je tožnica prevarala s sodelavcem na ekskurziji, prišlo na podlagi skladnih izpovedb tožnice in E. E. ter pri tem življenjsko logično in prepričljivo obrazložilo, da ni verjeti, da bi si priča izmislila o dejstvu, da jo partner vara, zgolj zaradi uspeha v pravdi.

21.Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vsa že obrazložena ravnanja skupaj predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, niso odločilne tožničine pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za ugotovitev, da predstavljajo trpinčenje tudi ostala ravnanja, ki jih izpostavlja v pritožbi in v katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov trpinčenja. Ker so bila tudi ta ravnanja iz obdobja, v katerem je sodišče prve stopnje že ugotovilo trpinčenje, tudi morebitna drugačna presoja teh ravnanj na trajanje in obstoj protipravnosti ter s tem na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne vpliva. Zato pritožbeno sodišče teh tožničinih pritožbenih navedb ni podrobneje presojalo, saj tudi njihova morebitna utemeljenost ne bi v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Višina odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu namreč ni odvisna od posameznih dogodkov trpinčenja, pač pa od oblike, intenzivnosti in trajanja škode, ki jo je utrpel delavec, kot to izhaja iz 8. člena ZDR-1 in 179. člena OZ in kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

22.Ni utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da mora biti ta take višine, da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU ne dajeta podlage za kaznovalno odškodnino, za kar se zavzema tožnica. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 14/2021, v kateri je to navedlo, da ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR‑1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Premoženjsko stanje delodajalca, ki ga izpostavlja tožnica v pritožbi, tako ni kriterij za odmero odškodnine zaradi trpinčenja, katere namen je še vedno predvsem satisfakcija. Tudi sicer pa z izpodbijano sodbo odmerjeni znesek odškodnine ni tak, da toženke ne bi odvračal od ponovnih kršitev.

23.Ob upoštevanju tožničine izpovedi in sodne izvedenke psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se tožničine psihične zdravstvene težave pojavile v začetku leta 2018 in so se odražale v različni intenziteti, najizrazitejše pa so bile ob odpovedi delovnega razmerja, avgusta in septembra 2020, ko je bila prehodno tudi resno samomorilno ogrožena, hudo tesnobna, depresivno razpoložena, brez volje in energije, z mislimi na samomor, doživljala je tudi eksistenčni strah. Psihično stabilizacijo in osnovno funkcioniranje je tožnica dosegla s pomočjo povečane medikamentacije, psihoterapevtske obravnave in podpore moža. Stanja brez simptomov ni dosegla vse do vrnitve na delovno mesto približno junija 2023. Zaradi poslabšanja psihičnega stanja je bila večkrat v bolniškem staležu, kumulativno približno šest mesecev.

24.Zato so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo le trajanje tožničinih težav. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevalo tako trajanje, kot tudi opisano intenziteto in obliko nepremoženjske škode. Pravilno je presodilo, da bi bila v obravnavanem primeru, če bi vsa škoda izvirala iz trpinčenja na delovnem mestu, pravična in primerna odškodnina 10.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo škodo. Višja (za kar se v pritožbi zavzema tožnica) ali nižja (za kar se v pritožbi zavzema toženka) odškodnina bi bila v nasprotju z merili iz 8. člena ZDR-1 in 179. člena OZ ter podobnimi primeri iz sodne prakse.

25.Pri odmeri odškodnine se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na zadevo VDSS Pdp 457/2020. Tako kot v obravnavani zadevi tožnica je tudi v primerljivi zadevi tožnik zaradi trpinčenja na delovnem mestu utrpel anksiozno depresivno motnjo. V primerljivi zadevi je tožnik psihične zdravstvene težave trpel štiri leta in pol (tožnica v tej zadevi pa pet let in pol), pri čemer je sodišče v primerljivi zadevi ugotovilo, da bi bila, če bi vsa škoda izvirala iz trpinčenja na delovnem mestu, primerna odškodnina v višini 8.000,00 EUR. Zadevi sta torej po obsegu nastale škode primerljivi, način trpinčenja, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica, pa za odmero odškodnine ni upošteven. Ker gre za primerljivo zadevo, pri čemer je sodišče stopnje v obravnavanem primeru upoštevalo daljše trajanje tožničinih zdravstvenih težav, je sklicevanje utemeljeno.

26.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je večji del tožnici nastale škode v vzročni zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, kar pa ne velja za škodo, ki je v istem obdobju nastala tožnici zaradi konfliktne družinske situacije in izgube obeh staršev. Navedeno je skladno z izvedenskim mnenjem, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so bile njene težave v odnosu z možem posledica trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke, ki je strokovnjak na svojem področju, pravilno zaključilo, da je bila konfliktna družinska situacija izključno posledica dinamike med tožnico in njenim možem, in ne posledica dogajanja na delovnem mestu. To jasno izhaja iz izvedenskega mnenja, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je k nastanku škode pomembno vplivala tudi smrt njenih staršev. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da je za vsakega posameznika smrt staršev pomemben psihološki moment, pri čemer je tožnica v kratkem času izgubila kar oba starša.

27.Kot rečeno, je tožnica trpinčenje trpela tri leta, škodo pet let in pol, pri čemer je bila njena škoda najintenzivnejša prav v času prejete (nezakonite) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej zaradi ravnanja toženke; medtem ko se družinska konfliktna situacija ni pojavljala celotno obravnavano obdobje, pač pa od leta 2018 in se je uredila do začetka leta 2020, pri čemer je imela tožnica kasneje s partnerjeve strani celo čustveno podporo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je večji del tožničine škode, to je 70 % (oziroma 7.000,00 EUR), posledica trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno zavzemanje strank za višji (tožnica) oziroma nižji (toženka) delež je tako neutemeljeno.

28.Tožnica pa v pritožbi utemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je soprispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je do zmotnega zaključka prišlo na podlagi izpovedi izvedenke, da tožnica težko vidi, da je do določene situacije, lahko tudi konfliktne, prišlo zaradi interakcije, v kateri je tudi sama imela svoj delež, pri čemer pa je spregledalo, da za nobeno izmed ravnanj, pri katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo elemente trpinčenja, ni ugotovilo, da ga je tožnica izzvala s katerim koli nedovoljenim ali neprimernim ravnanjem. Zgolj zato, ker se tožnica ne razume z nekaterimi zaposlenimi, pa ni mogoče zaključiti, da je tudi sama prispevala k škodi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ni upoštevalo s strani sodišča prve stopnje upoštevanega 30 % soprispevka tožnice k nastali škodi. Po spremembi izpodbijane sodbe višina prisojene odškodnine znaša 7.000,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

29.Glede na delni uspeh tožnice v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožničin uspeh v sporu sedaj znaša 16 % (7.000,00 EUR od vtoževanih 45.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške postopka v zvezi z odvetniškim zastopanjem v znesku 4.893,97 EUR, česar pritožbi ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Glede na 16 % uspeh je tožnica sedaj upravičena do stroškov v znesku 783,04 EUR, pri čemer je k navedenemu znesku treba prišteti še stroške v višini 1.682,53 EUR, ki se ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu in jih toženka v skladu z 38. členom ZDSS-1 krije v celoti. Skupaj priznani stroški tožnice tako sedaj znašajo 2.465,57 EUR. Ker s strani sodišča prve stopnje priznani stroški toženke znašajo 5.448,64 EUR, česar pritožbi ne izpodbijata, ji ob upoštevanju uspeha (84 %) pripadajo stroški v višini 4.576,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 2.111,29 EUR.

30.Ker v preostalem niso podani pritožbeni razlogi, ki jih v pritožbah uveljavljata stranki, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31.Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka glede na njen pritožbeni uspeh (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo 1.000 točk za pritožbo, materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 746,64 EUR. Ker je s pritožbo uspela v višini 5 %, ji je toženka dolžna povrniti stroške v znesku 37,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

32.Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnice, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS VIII Ips 85/2019, točka 16 obrazložitve.

2Prim. sodbo VSRS VIII Ips 38/2019 in sklep VSRS VIII Ips 85/2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 179 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 38

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.