Jedro

Preizkusna doba določena v okviru pogojne obsodbe predstavlja predvsem odraz prognoze sodišča prve stopnje o bodočem pozitivnem vedenju obtoženca. Ta prognoza pa se nanaša na prognozo verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ob večji stopnji verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja torej, če gre za slabšo prognozo, bo tako preizkusna doba daljša, seveda ob pravilno ugotovljenih in presojenih okoliščinah, ki opravičujejo izrek pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega J. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določi daljšo preizkusno dobo. Pritožba ni utemeljena. Preizkusna doba določena v okviru pogojne obsodbe predstavlja predvsem odraz prognoze sodišča prve stopnje o bodočem pozitivnem vedenju obtoženca. Ta prognoza pa se nanaša na prognozo verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ob večji stopnji verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja torej, če gre za slabšo prognozo, bo tako preizkusna doba daljša, seveda ob pravilno ugotovljenih in presojenih okoliščinah, ki opravičujejo izrek pogojne obsodbe. Pritožnica pa v pritožbi dejstev, pomembnih za presojo, ali naj bo preizkusna doba krajša ali daljša ne izpodbija. Sama zagrožena kazen za določeno kaznivo dejanja, kar izpostavlja pritožnica, ko navaja, da je za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let, ne predstavlja okoliščine, ki izpodbija glede na namen določitve trajanja preizkusne dobe v sodbi sodišča prve stopnje določeno najkrajšo preizkusno dobo. Tudi obtoženčevo kasnejše ravnanje po storitvi kaznivega dejanja, ko oškodovanca v bolnici ni obiskal ter da oškodovancu ni prostovoljno izplačal odškodnine za poškodbo, ki mu jo je prizadejal ampak je oškodovanec moral začeti izvršilni postopek, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo obtoženčevega bodočega vedenja v smeri ponovitve kaznivih dejanj. Prav tako do drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje ne more pripeljati le abstraktno sklicevanje pritožnice na težo kaznivega dejanja, ko pritožnica navaja, da bi morala priti pri določitvi preizkusne dobe bolj do izraza tudi teža kaznivega dejanja, pri čemer pa te pritožbene navedbe pritožnica ne konkretizira. Razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.