Jedro

Pravno relevantni vzrok za škodni dogodek je v ravnanju tožnika samega in ne v lastnosti nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, kar sicer vlak oziroma delovanje vlaka je. Nastanku škode bi se bilo z minimalnim skrbnim ravnanjem oškodovanca mogoče zanesljivo izogniti, do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik ravnal tako, kot se pričakuje od vsakega minimalno skrbnega človeka, saj je splošno znano, da je hoja po tirih in v neposredni bližini tirov smrtno nevarna in tudi prepovedana.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 300.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2008 dalje do plačila ter v roku 15 dni, in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 65,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče samo ugotavlja, da so zaslišane priče potrdile, da je veliko ljudi hodilo po tirih in čez tire, tudi tožnik je izpovedal, da preko tega prehoda hodi veliko ljudi, da je tudi priča S. P., strojevodja lokomotive, ki je povozila tožnika, izpovedal, da po poti, kjer je hodil tožnik, hodijo tudi drugi ljudje, tako je izpovedala tudi priča J. J. Iz izpovedbe prič nedvomno izhaja, da je bil tožnik oškodovan pri prehajanju nezavarovanega „divjega prehoda“ čez železniško progo. Zanj so pristojne osebe na železnici vedele, vendar niso storile ničesar, da bi to preprečile. Kraj nesreče se nahaja v neposredni bližini glavne železniške postaje v L., kjer je promet povečan in bi morali postaviti opozorilne znake in fizične ovire (ograje), da nepooblaščene osebe ne bi prosto prečkale progo oz. uvesti tak sistem, ki bi onemogočal nezaposlenim uporabo tega „divjega“ prehoda. Ker se je nesreča pripetila v železniškem prometu, zavarovanka tožene stranke (železnica) odgovarja za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (tako tudi sodba II Ips 601/99). Poleg tega bi zavarovanec tožene stranke lahko nesrečo preprečil tako, da bi na lokomotivo namestil vzvratna ogledala, saj bi tako strojevodja imel pogled kaj se za lokomotivo nahaja in bi jo, glede na to, da je vozil 15 km/h, lahko še pravočasno ustavil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tožnika je dne 18.2.2008, ko je hodil ob progi, trčila lokomotiva in ga huje poškodovala. Tožnik je izpovedal, da je tega dne hodil ob progi, 20 cm do 1 m od tirnic, že kakšnih 800 m do 1 km in da ga je vlak zadel, ko se je z eno nogo že obrnil proti tirnici, da bi prečkal progo oziroma da se je pred poskusom prečkanja proge obrnil nazaj in takrat zagledal lokomotivo, od strahu poskočil, takrat pa ga je zadelo. Strojevodja lokomotive je tožnika na razdalji približno 30 m videl in ga opozoril z zvočnim signalom, na razdalji 15 m pa ga, zaradi dolžine lokomotive (vozil je vzvratno), ni mogel več videti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, čemur pritožba ne ugovarja, da je imel tožnik v enem ušesu slušalko, preko katere je poslušal prenosni radio. Do nesreče je prišlo približno 20 m pred železniškim nadvozom na ..., kar je 300-500 m od glavne železniške postaje.

5. Nesreča se torej ni zgodila na železniški postaji niti na uradnem prehodu čez progo niti na divjem prehodu (saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila na tem mestu utečena pot čez tire), ampak tedaj, ko je tožnik hodil ob progi (ki jo je uporabil kot svojo pot), pri čemer je do nesreče prišlo na mestu, kjer je veliko tirnic (glej 4. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

6. Glede na opisane dejanske ugotovitve je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravno relevantni vzrok za škodni dogodek v ravnanju tožnika samega in ne v lastnosti nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, kar sicer vlak oziroma delovanje vlaka je. Nastanku škode bi se bilo z minimalnim skrbnim ravnanjem oškodovanca mogoče zanesljivo izogniti, do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik ravnal tako, kot se pričakuje od vsakega minimalno skrbnega človeka, saj je splošno znano, da je hoja po tirih in v neposredni bližini tirov smrtno nevarna in tudi prepovedana (1). Ni torej mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, zato ni vzpostavljena domnevna vzročnosti po 149. členu OZ. Hkrati pa je izpolnjen tudi dejanski stan iz drugega odstavka 153. člena OZ. Škoda je nastala zaradi dejanja samega oškodovanca, čemur se zavarovanka tožene stranke z ravnanjem, ki je skladno z normalnimi standardi železniškega prometa, ni mogla izogniti. Zavarovanki tožene stranke pa tudi ni mogoče očitati, da bi morala v konkretnem trenutku, na konkretnem mestu pričakovati človeka tako blizu železniški progi (2).

7. V konkretnem primeru tudi ni krivdne odgovornosti železnice (prvi odstavek 131. člena OZ). Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni pozitivnopravnega pravila, ki bi železnici nalagalo, naj po celotni dolžini trase postavlja znake o nevarnosti hoje po tirih ali ob celotni trasi železniške proge postavlja ograje, četudi na kakšnem odseku pešci večkrat ravnajo tako kot je tožnik, zato okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, da naj bi tudi drugi ljudje na tem odseku večkrat hodili ob progi, ni pravno relevantna (3). V pritožbi tožnik zavarovanki tožene stranke očita tudi, da bi morala na lokomotivo (ki je vozila vzvratno) namestiti ogledala, kar naj bi škodni dogodek preprečilo, saj bi strojevodja lahko tudi na razdalji 15 m tožnika opazil in lokomotivo pravočasno ustavil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Kaj takšnega pred sodiščem prve stopnje tožnik zavarovanki tožene stranke ni očital, čeprav bi to lahko storil, najkasneje na naroku 11.1.2013, po izpovedbi strojevodje. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tudi v tem primeru ne navaja pozitivnopravnega pravila, ki bi železnici to nalagalo. Vse pritožbene navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo zavarovanke tožene stranke, so zato neutemeljene.

8. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) 81. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/2000); v času škodnega dogodka veljavni Pravilnik o notranjem redu na železnici (Uradni list RS, št. 61/2007).

(2) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 500/2007. (3) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 500/2007.