Jedro

Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Na podlagi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, vložene 28. 3. 2013, je toženec otroški dodatek pravilno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014 in spremembo odločbe št. ... z dne 25. 4. 2013 tako, da se tekst „od 1. 4. 2013 do 31. 3. 2014“ nadomesti s tekstom „od 1. 3. 2013 do 28. 2. 2014“.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so se pritožbeni organi v dosedanjem postopku izrekali zgolj o pritožbi zoper odločbo št. ... z dne 25. 4. 2013. Tožeča stranka pa od tožene stranke še vedno ni prejela odgovora na pritožbo zaradi neupoštevanja veljavne zakonodaje pri odločanju o pravici do otroškega dodatka z dne 8. 4. 2013. Vsebina pritožbe se ne nanaša na posamezno odločbo Centra za socialno delo A., temveč na postopke ugotavljanja in odločanja, s katerimi je Center za socialno delo A. v letu 2013 odločal o pravicah iz javnih sredstev tožeče stranke. Med strankama ni sporno, da sta tožnika v februarju 2013, ko je hčerka D.D. dopolnila 18 let, prišla osebno na Center za socialno delo A. Sporna pa je vsebina pogovora. Priča B.B. se pogovora spomni, da sta tožnika na vratih sprejemne pisarne za splošne informacije in za oddajo vlog, spraševala katera štipendija je bolj ugodna, ali državna ali Zoisova in nič drugega. Menita, da je spomin priče pomanjkljiv in ju zato preseneča dejstvo, da je tako pomanjkljivo pričanje s strani sodišča upoštevano kot čista resnica. Poudarjata, da je dejansko stanje sledeče: da je v tistem času veljavna zakonodaja predpisovala, da se pravica do otroškega dodatka prizna za dobo enega leta in da je veljala tudi dolžnost sporočanja sprememb, ki bi se pojavile v tej dobi enega leta. Ne glede na to, če spremembo sporočijo starši, ali pa jo ugotovi sam center za socialno delo, je center za socialno delo dolžan odločiti o višini otroškega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. V takrat veljavni zakonodaji ni bilo predvideno, da bi ob taki spremembi morali starši vložiti novo vlogo za otroški dodatek, temveč so bili zgolj dolžni sporočiti spremembo. Vztrajata, da sta sporočila spremembo, ki jo je ugotovil tudi sam center za socialno delo, vendar ni v skladu s takrat veljavno zakonodajo izdal nove odločbe, s katero bi še za preostalo dobo enega leta odločal o višini otroškega dodatka, temveč je zahteval novo vlogo. Ampak zahteva za vložitev nove vloge ni bila postavljena v februarju 2013, ko sta prišla osebno na center za socialno delo, temveč mesec dni pozneje, ko sta preverjala, zakaj še ni nove odločbe. Po tistem času se je spremenila zakonodaja, nov obrazec in enotna vloga, s katero so se istočasno urejale vse pravice iz javnih sredstev. Tožnika imata 7 otrok, zaradi sprememb zakonodaje in dogodkov v družini sta oddala že veliko število pisnih vlog ali osebno na centru za socialno delo sporočila posamezne spremembe. Ker sta v preteklosti enkrat že zamudila z oddajo vloge za otroški dodatek in zato en mesec nista prejela otroškega dodatka, sta se dobro zavedala, da je potrebno pravočasno oddati vlogo oziroma sporočiti spremembo. Zavedala sta se pomembnosti trenutka, zato sta si oba vzela čas in se šla pogovorit na center za socialno delo. Tožnika sta delavko centra za socialno delo najprej spraševala po C.C. in pojasnila je, da je tisti dan odsotna. Tožnika sta delavki centra za socialno delo povedala, da je D.D. dopolnila 18 let in da potrebujeta nasvet. Trije otroci tožnikov so že prejemali državno štipendijo, D.D. pa je že od prvega letnika gimnazije prejemala Zoisovo štipendijo. Zato sta tožnika februarja 2013 do centa natančno poznala razliko med državno in Zoisovo štipendijo. Državna štipendija z dodatki za prevoz je bila za okrog 100 EUR višja od Zoisove štipendije. Tožnika zato nista prišla na center za socialno delo po informacijo, katera štipendija je ugodnejša, ker sta to sama vedela, temveč sta prišla na center za socialno delo po nasvet, kaj storiti. Predvsem ju je zanimalo, če naj vlogo sploh vložita, saj je hčerka že prejemala Zoisovo štipendijo, zakonodaja pa je preprečevala, da bi lahko dijak prejemal hkrati Zoisovo in državno štipendijo. Tožnika po razgovoru z delavko centra za socialno delo nista vložila vloge, čeprav bi bila državna štipendija precej višja in bi se jima to splačalo. Razlog, da tožnika nista vložila vloge, je bil pomislek delavke centra za socialno delo, da bo javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije zahteval vračilo že izplačane Zoisove štipendije, če bi se odločili za državno in odpovedali Zoisovi štipendiji. Tožnika torej nista pozabila vložiti vloge. Tudi mesec kasneje, ko sta na zahtevo centra za socialno delo, vendarle oddala novo vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, nista izpolnila priloge za državno štipendijo, saj sta bila še vedno prepričana, da jima je B.B. pravilno svetovala. Tožnika sta osebno prišla v februarju 2013 na center za socialno delo po nasvet, kaj storiti potem, ko je hčerka dopolnila 18 let. Sodišče razpolaga z vso dokumentacijo primera VIII Ps 2135/2014, zato ne prilagata že predloženih dokazov, pač pa kot nov dokaz le strokovno mnenje pravnice E.E., ki je zaposlena na skupnosti Centra za socialno delo Slovenija in pa fotografijo vrat pisarne št. 13 na Centru za socialno delo A. 3. Pritožba je neutemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014, s katero je zavrnil pritožbo tožnika, vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 25. 4. 2013. S slednjo odločbo je Center za socialno delo A. odločil, da je vlagateljica F.F. upravičena do otroškega dodatka od 1. 4. 2013 do 31. 3. 2014 v skupni višini 377,22 EUR mesečno za tri otroke.

Predmet sodne presoje sta torej citirani odločbi, ni pa predmet sodne presoje pritožba, ki sta jo tožnika vložila pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dne 8. 4. 2013, niti sam odgovor na to pritožbo ni relevanten za samo odločitev v tej zadevi. Sporno v tej zadevi je, ali sta tožnika upravičena do otroškega dodatka od 1. 3. 2013, ne pa šele od 1. 4. 2013. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo A. z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 6. 11. 2012 (priloga A2) odločil, da se odločba Centra za socialno delo A. o upravičenosti do otroškega dodatka št. ... z dne 16. 10. 2012 razveljavi z dnem 1. 9. 2012 in da je prvotožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 9. 2012 do 28. 2. 2013 v skupni višini 568,40 EUR za štiri otroke. Ker zoper citirano odločbo tožnika nista vložila pritožbe, je postala dokončna in pravnomočna. Tudi, če je citirana odločba sporna, v njo, ker je pravnomočna, v rednem postopku ni mogoče poseči. Pomeni, da je na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 11. 2012 prva tožnica bila upravičena do otroškega dodatka za štiri otroke v višini 568,40 EUR do 28. 2. 2013. Pritožbene navedbe, da bi toženec moral priznati otroški dodatek že s to odločbo za eno leto, zato niso upoštevne.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika pri tožencu dne 28. 3. 2013 podala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na podlagi tako vložene vloge je toženec odločil, da je prva tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 4. 2013 do 31. 3. 2014 v skupni višini 377,22 EUR mesečno za otroka G.G., H.H. in I.I. Na podlagi izvedenih dokazov in sicer zaslišanja priče B.B., zaposlene pri Centru za socialno delo A., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se tožnika v februarju 2013 zglasila na Centru za socialno delo A. in spraševala po višini štipendije in katera štipendija Zoisova ali državna je ugodnejša. O čem drugem, razen o štipendiji, se tožnika nista pogovarjala, nista vložila nobene vloge, da bi ju priča napotila h konkretnemu strokovnemu delavcu, v kolikor jima ne bi bilo kaj jasno. Tega, da bi tožnika februarja 2013 pri centru za socialno delo vložila vlogo za otroški dodatek ne izhaja iz dokumentacije in tega tudi pritožba ne zatrjuje. Tudi na naroku sta tožnika izrecno pojasnila, da vloge za otroški dodatek tedaj (februarja 2013) nista oddala.

8. Glede na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) in v 34. členu določeno subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), se na podlagi 125. člena ZUP upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po določbi 126. člena citiranega zakona pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Na podlagi drugega odstavka 127. člena ZUP je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primere iz 129. člena zakona. V določbah ZUPJS je določen način ugotavljanja višine dohodkov in premoženja za ugotavljanje dohodkovnega razreda. Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS denarni prejemki iz 5. člena tega zakona, med katere sodi tudi otroški dodatek, pripadajo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Ta določba pa samo dodatno potrjuje pravilnost odločitve z izpodbijanima odločbama.

9. Na podlagi vloge, vložene 28. 3. 2013 za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, je Center za socialno delo A. edino lahko priznal otroški dodatek skladno z 32. členom ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, to je od 1. 4. 2013 dalje.

Nedvomno je center za socialno delo dolžan postopati skladno z določbo 7. člena ZUP in vsem strankam, posredovati informacije, ki jih potrebujejo za uspešno uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, torej so centri za socialno delo in drugi upravni organi dolžni strankam posredovati potrebne informacije, ki jih stranka želi in potrebuje pomoč pri konkretnih vprašanjih. V konkretnem primeru ni mogoče toženi stranki očitati, da ni posredovala vseh in takšnih informacij, kot sta jih tožnika želela.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.