Jedro

Zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne more biti več pravna podlaga pri odločanju o zadevi, ki na dan, ko je razveljavitev začela učinkovati, o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo RS z dne 18.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 5.10.1993, s katero je odločil, da se zahtevku tožnika za izbris zaščitene kmetije vpisane v vl.št. 40 in 159, ne ugodi. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da je tožnik obravnavano zaščiteno kmetijo pridobil po sklepu o dedovanju po pokojnem M.J. ter, da v kmetijo spadajo nepremičnine vl.št. 40 in 159, s katastrskim dohodkom v letu 1992 v višini 125.981,40 SIT, kar presega predpisani minimalni katastrski dohodek za zaščito kmetije po uradni dolžnosti, ki je za leto 1992 določen v višini 57.462 SIT (3. člen zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe in zavrača pritožbeno navedbo, da obravnavana kmetija ne zagotavlja primerne ekonomske varnosti, ker je tožnik ne obdeluje sam, temveč jo oddaja v najem, saj zakon določa, da je kmetija tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki bi lahko zagotavljala lastniku primerno ekonomsko varnost in tudi zakon sam določa, kdaj se šteje, da je ta varnost lastniku zagotovljena.

Tožnik v tožbi navaja, da sporna zaščitena kmetija, razen katastrskega dohodka, ne dosega nobenega drugega kriterija, ki bi opravičeval njeno zaščito. Tožnik meni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, saj po njegovem mnenju zaščitene kmetije ne opredeljuje le 3. člen zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, na katerega se tožena stranka sklicuje, ampak je pri tem treba upoštevati tudi 4. člen zakona, ki poleg katastrskega dohodka navaja še druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se kmetija lahko šteje za zaščiteno. Nerealen je tudi katastrski dohodek, saj kmetija ne dosega nobenega dohodka, niti tega ne bi mogla dosegati, saj nima kmetijske mehanizacije, poslopij ipd., tožnik pa se tudi ne preživlja s kmetijsko dejavnostjo na tej kmetiji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka prereka vse tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik v tožbi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je zavrnil zahtevek tožnika po izbrisu zaščitene kmetije, ker je v postopku ugotovil, da bi po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), navedena kmetija lastniku lahko zagotavljala s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost, saj je ta kmetija v letu 1992 skupaj dosegla katastrski dohodek v višini, ki presega minimalni katastrski dohodek za to leto in s tem izpolnjuje pogoje po 3. členu že navedenega zakona.

Ustavno sodišče je z odločbo z dne 3.11.1994 (Uradni list RS, št. 76/94) razveljavilo zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) in sicer tako, da je razveljavitev določb 4., 5. in 6. odstavka 3. člena ter 6., 7. in 10. člena začela učinkovati naslednji dan po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, razveljavitev ostalih določb pa po preteku enega leta po objavi, torej 9.12.1995. Državni zbor RS je na seji dne 29.11.1995 sprejel nov zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95). Določba 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker o navedeni zadevi, ko je razveljavitev začela učinkovati (9.12.1995), še ni bilo pravnomočno odločeno, zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne more biti več pravna podlaga pri odločanju v tej zadevi.

Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih - ZUS odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).