Jedro

Z obsodilno sodbo iz 5. odstavka 207. člena ZKP je mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba. Zato v primeru, ko sodišče prve stopnje pred potekom dveh let od vložitve obtožnice izreče obtožencu obsodilno sodbo, ni dolžno odpraviti pripora po 5. odstavku 207. člena ZKP, ko ta rok poteče, čeprav sodba v tem roku še ni postala pravnomočna. Enak princip velja tudi za položaj, ko je v primeru izteka pripora obsodilna sodba le delno razveljavljena, obstaja pa obsodilna sodba glede nerazveljavljenega dela, čeprav je v tem primeru kazen samo določena, ne pa tudi izrečena.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. Z.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 17.09.2004 na podlagi določbe 3. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper obt. Z.V. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 22.09.2004 zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in navedeni sklep spremenilo tako, da je zoper obtoženca odredilo pripor le iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik obt. Z.V. je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in Višjega sodišča v Ljubljani.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obtoženčev zagovornik, niso podane. Obe sodišči sta pravilno ugotovili, da je glede na preostanek kazni obt. Z.V. pri njem podana nevarnost da bi, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in je tako priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v celoti podan. Nima prav vložnik zahteve, ko navaja, da sme pripor po vložitvi obtožbe trajati največ dve leti in da mora v tem času postati izrečena obsodilna sodba tudi pravnomočna. V konkretnem primeru je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, razveljavljena le deloma. Obtoženec je kazen iz nerazveljavljenega dela sodbe prestal. Glede razveljavljenega dela sodbe pa ga je v ponovljenem postopku sodišče ponovno spoznalo za krivega in mu izreklo enotno kazen devetnajst let zapora. V tem primeru, ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le deloma, določilo 5. odstavka 207. člena ZKP ne pride v poštev, saj v takem primeru obstoji deloma obsodilna sodba in je bil zato pripor zoper obt. Z.V. zakonito odrejen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je napadena odločitev o odreditvi pripora zoper obtoženca nezakonita. Obtoženec se nahaja po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, na prestajanju kazni, kar je po mnenju zahteve vprašljivo, ker pripor, ki je bil obtoženemu odrejen in kasneje podaljševan, ni bil nikoli odpravljen. Pripor ne more prenehati avtomatično, bodisi z iztekom rokov ali nastopom morebitnih drugih okoliščin (na primer nastop prestajanja zaporne kazni), temveč mora o odpravi pripora vedno in vsakič odločati sodišče. Takšna odločitev v dosedanjem postopku ni bila sprejeta, iztekel pa je tudi čas, ki je 5. odstavku 207. člena ZKP določen kot skrajni čas za trajanje pripora.

Glede na določbe 5. odstavka 207. člena ZKP lahko pripor traja po vložitvi obtožnice največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Razlago 2. odstavka te določbe je sprejelo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, II/2000). Po tem mnenju lahko traja pripor po vložitvi obtožnice največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje v celoti razveljavi obsodilno sodbo glede obtoženca, ki je po vložitvi obtožnice v priporu več kot dve leti, mora pripor odpraviti. V primeru, ko sodišče prve stopnje pred potekom dveh let od vložitve obtožnice izreče obtožencu obsodilno sodbo, pa ni dolžno odpraviti pripora po 5. odstavku 207. člena ZKP, ko ta rok poteče, čeprav sodba v tem roku še ni postala pravnomočna. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe 5. odstavka 207. člena ZKP in sistematični ter logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Zato velja enak princip tudi za položaj, ko je v primeru izteka kaznivih dejanj obsodilna sodba le delno razveljavljena, obstaja pa obsodilna sodba glede nerazveljavljenega dela, čeprav je v tem primeru kazen samo določena, ne pa tudi izrečena.

V obravnavani zadevi je bil obt. Z.V. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.08.2002 spoznan za krivega kaznivih dejanj po 1. odstavku 144. člena in 1. odstavku 211. člena KZ ter mu je bila po določitvi posamičnih kazni zapora po določbah o steku izrečena enotna kazen štiri leta in šest mesecev zapora. To kazen je obsojenec prestal 21.09.2004. Sodbo sodišča prve stopnje je v obsegu, ki zadeva kaznivo dejanje umora po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. člena KZ, pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. S sodbo z dne 26.08.2004 je Okrožno sodišče v Ljubljani obt. Z.V. spoznalo za krivega tudi navedenega kaznivega dejanja ter mu v posledici take odločitve določilo posamično kazen in nato ob upoštevanju prejšnjega dela pravnomočne sodbe znova izreklo enotno kazen devetnajst let zapora. Po izreku te sodbe je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zoper obtoženca odredilo pripor ter se pri tem oprlo na določbo 3. odstavka 361. člena ZKP. Iz obrazloženega sledi, da je obtožencu bila v ponovnem sojenju izrečena obsodilna sodba in da ob upoštevanju navedenega načelnega pravnega mnenja, rok trajanja pripora po vložitvi obtožnice, ki je določen v 5. odstavku 207. člena ZKP, ni relevanten. Zato tej določbi ni mogoče dati takšnega pomena, kot ji ga s sklicevanjem na domnevo nedolžnosti (27. Ustave) in procesne določbe, ki narekujejo v posebno hitro reševanje pripornih zadev, pripisuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Na odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da pripor zoper obtoženca po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v prvem sojenju ni bil odpravljen. Gre namreč za položaj, v katerem je obtožencu pritožbeno sodišče, ki je deloma potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, izreklo enotno kazen, ki je bila izvršljiva. V takem primeru traja pripor do nastopa kazni (6. odstavek 361. ZKP) in o njem sodišče ne odloča. Po drugi strani to pomeni, da pripor preneha z nastopom zaporne kazni.

V ostalem vložnik zahteve napada presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da utemeljitev sodišča glede obstoja nevarnosti, da bi se obtoženec s pobegom izognil prestajanju sicer še ne pravnomočno izrečene zaporne kazni, nima nobene podlage v Ustavi RS in je tako ne more imeti niti v določbah ZKP. Pravica do svobode gibanja je lahko omejena le za zagotovitev poteka kazenskega postopka, medtem ko izvrševanje kazenskih sankcij ne predstavlja izvedbe kazenskega postopka.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se obdolženec oziroma obtoženec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Sklep, s katerim se odredi ali podaljša pripor, obsega med ostalim tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, zlasti tudi obrazložitev odločilnih dejstev, ki zadevajo priporne razloge ter utemeljitev, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi (ponovitvena nevarnost) oziroma potek postopka (begosumnost ali koluzijska nevarnost). Te določbe so v skladu z določbami 1. odstavka 20. člena in 2. odstavka 32. člena Ustave Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi kazenski postopek zoper obtoženca še ni pravnomočno končan. Zahteva sicer utemeljeno opozarja, da se v primeru obstoja pripornega razloga begosumnosti pripor odredi, če je neogibno potreben za potek kazenskega postopka, vendar iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da sodišče neogibnosti odreditve pripora ni ocenjevalo le z vidika možnosti, da se obtoženec izogne izvršitvi kazni, temveč tudi z vidika obstoja realne nevarnosti, da s pobegom onemogoči nadaljevanje in s tem dokončanje tega kazenskega postopka. Sodišče je tudi ugotovilo ter presodilo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je razumno sklepalo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Glede na takšen položaj ni mogoče zaključiti, da je sodišče postopalo v nasprotju z ustavnimi določbami in določbami ZKP, ki jih navaja zahteva.

V izreku pravnomočnega sklepa je navedeno, da se pripor odredi z 21.09.2004, ko obtoženec prestane kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, z dne 24.12.2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.08.2002. S tem je začetek pripora dovolj natančno opredeljen, čeprav ne vsebuje navedbe ure in minute. Zahteva za varstvo zakonitosti zato nima prav, ko nakazuje, da je napadeni sklep zaradi navedene okoliščine nezakonit. Nobene podlage namreč ni za sklepanje, da pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi tega ni izvršljiv in da je določitev začetka teka pripora prepuščena odločanju upravi zaporov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. Z.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).