Jedro

Čeprav sodišče ob izreku sodbe, s katero obsodi obtoženca na kazen zapora, v izreku sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora ne navede, da sme pripor trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni zapora, tak sklep ni nezakonit. Trajanje pripora je v takem primeru povsem jasno določeno v 6. odstavku 361. člena ZKP.

Sodišče je v kazenskem postopku, v katerem je obtoženec v priporu, za obravnavano kaznivo dejanje izreklo kazen zapora, preklicalo pa je tudi pogojni odpust s prestajanja kazni zapora po drugi pravnomočni sodbi, ter nato v skladu z določbo 3. odstavka 110. člena ter 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen. V takem primeru se glede na določbo 2. odstavka 49. člena KZ čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora (in ne določeno), zato lahko pripor traja najdalj do izteka enotne kazni zapora.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je po končani glavni obravnavi dne 3.7.2002, potem ko je obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu izreklo enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora, sklenilo, da se pripor zoper obtoženca odpravi ter da se obtoženec nemudoma izpusti na prostost. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 8.7.2002 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da se pripor zoper obtoženca ne odpravi, temveč podaljša iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep Višjega sodišča v Celju z dne 8.7.2002, zagovornik obt. M.G. uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripora ne podaljša, temveč ga odpravi, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanju sodišču druge oziroma prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno ter navaja, da če v sklepu ni navedlo, do kdaj lahko pripor po sklepu najdlje traja, ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je v zakonu določeno, do kdaj sme trajati pripor, zaradi česar posebne opredelitve v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora niso potrebne. V delu, v katerem vložnik ne soglaša z oceno pritožbenega sodišča, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Po njegovem mnenju tudi nima prav zahteva, ko očita pritožbenemu sodišču, da je teža kaznivega dejanja tista okoliščina, zaradi česar ne bi bilo neizogibno potrebno obtožencu podaljšati pripor, saj je to le ena od okoliščin, h kateri je vsekakor potrebno dodati obtoženčevo večkratno predkaznovanost, dejstvo, da je obravnavana kazniva dejanja storil kmalu potem, ko je bil pogojno odpuščen, ter da je še v treh drugih kazenskih postopkih. Upoštevaje vse te okoliščine je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep za zagotovitev varnosti ljudi. Po stališču vrhovnega državnega tožilca so navedbe v zahtevi, da je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom prejudiciralo celotno zadevo in da ima namen ugoditi pritožbi tožilstva, vsaj neprimerne in v razlogih izpodbijanega sklepa nimajo nikakršne opore.

Zahteva zagovornika obt. M.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so naštete v 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po 2. odstavku tega člena pa je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je po določilu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa je podana le v primeru, če je taka kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana zato, ker v sklepu pritožbenega sodišča, ki je zoper obtoženca podaljšalo pripor, ni navedeno, do kdaj lahko traja pripor zoper obtoženca. Praksa sodišč sicer je, da v primeru, če ob izreku sodbe, s katero obtoženca obsodi na kazen zapora, v izreku sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora tudi navede, da sme trajati pripor do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni zapora, izrečene s sodbo. V obravnavanem primeru v izreku sklepa pritožbenega sodišča to ni navedeno, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovorniku obtoženca, da je izpodbijani sklep nezakonit, zlasti še, ker iz določila 6. odstavka 361. člena ZKP povsem jasno izhaja, da sme v takem primeru pripor trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka izrečene kazni zapora.

Zmotno je mnenje zagovornika obt. M.G., da bi lahko trajal pripor le do izteka kazni 8 mesecev zapora, kakršna mu je bila s prvostopenjsko sodbo izrečena za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Po 2. odstavku 110. člena KZ je namreč prvostopenjsko sodišče preklicalo tudi pogojni odpust s prestajanja kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.5.1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8.9.1998,, nakar mu je v skladu z določilom 3. odstavka 110. člena ter 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Po 2. odstavku 49. člena KZ se v primeru, če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora (in ne določeno). Zato situacija, kot zagovornik obtoženca navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti glede trajanja pripora, ni nezakonita.

Z navedbami, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti ne prepriča stališče pritožbenega sodišča, da je teža kaznivega dejanja tisto, zaradi česar je neizogibno potrebno podaljšati pripor, zlasti še, ker je bil z nepravnomočno sodbo spoznan za krivega le dveh posamičnih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav mu je bilo očitanih 11 takih dejanj, in ker je vrednost odtujenih predmetov le nekaj več kot 30.000 tolarjev, zagovornik obtoženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Sicer pa niso točne navedbe zagovornika obtoženca, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora upoštevalo le težo storjenega kaznivega dejanja, pač pa je upoštevalo tudi obtoženčevo prejšnje življenje, in sicer, da je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že obsojen, kakor tudi, da je obravnavano kaznivo dejanje storil kmalu potem, ko je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ter da je še v treh kazenskih postopkih. Trditev zagovornik obtoženca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da zoper obtoženca tečeta le dva kazenska postopka, ne pa trije, tudi če bi bila točna, na odločitev o podaljšanju pripora zoper obtoženca pač ne more imeti nikakršnega vpliva. Pritrditi je treba tudi ugotovitvi pritožbenega sodišča, kateri zagovornik obtoženca sicer oporeka, da je podano sorazmerje med težo kaznivega dejanja in dosedanjim oporečnim življenjem obtoženca ter med njegovo pravico do osebne svobode, prav tako pa je potrebno pritrditi, da je le s podaljšanjem pripora zoper obtoženca mogoče zanesljivo zavarovati varnost ljudi oziroma njihovo premoženje.

Tudi z navedbami, da je sploh vprašljivo, če bo sodba sodišča prve stopnje vzdržala presojo glede pravne kvalifikacije velike tatvine in ali ne bo šlo le za kaznivo dejanje majhne tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, zagovornik obtoženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom, kot je bilo že navedeno, ni mogoče uveljavljati. O takih ugovorih bo pač odločalo pritožbeno sodišče, če jih bo pritožba vsebovala.

Ker niso podani zatrjevani razlogi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ker zagovornik obt. M.G. uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).