Jedro

Tako za sklenitev posojilne pogodbe kot tudi za vračilo dolga se res ne zahteva nikakršna oblika, vendar v primeru nerazpolaganja s pisnim potrdilom o vračilu dolga posojilojemalec, na katerem je dokazno breme glede vračila posojila, tvega, da mu zaradi odsotnosti tudi drugih (ustreznih) dokazov v morebitnem sporu vračila dolga ne bo uspelo dokazati.

V primeru dogovorjenih oderuških pogodbenih obresti je nično (le) pogodbeno določilo o višini pogodbenih obresti v delu, v katerem presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico, in ne pogodba v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (I.) sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89074/2008 z dne 31. 10. 2008 razveljavi v 1. odstavku zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.289,97 EUR in se postopek v tem delu ustavi, (II.) obdržalo delno v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89074/2008 z dne 31. 10. 2008 v 1. in 3. odstavku, in sicer je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati 11.955,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od glavnice v višini 10.325,45 EUR od 15. 1. 2008 dalje, od zneska obresti v višini 1.159,58 EUR od 24. 10. 2008 dalje in od glavnice 470,00 EUR od 10. 5. 2008 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR, (III.) razveljavilo v presežku, za znesek v višini 5.825,00 EUR z obrestmi ter za zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti v višini 1.159,58 EUR do 23. 10. 2008, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89074/2008 z dne 31. 10. 2008 v 1. odstavku izreka in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo ter (IV.) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje nadaljnje pravdne stroške.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se je pravočasno pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zaključek sodišča glede vrnitve posojila. Toženec je tožniku izposojeni denar v višini 18.600,00 EUR vrnil, ko se je z njim sestal na bencinski črpalki v I. G. in mu izročil denar v gotovini, kar je s predloženimi dokazi tudi dokazal. Dokazna ocena sodišča je nepopolna, neobrazložena in neprepričljiva. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in ne tožencu, poleg tega pa se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da je njegova žena vzela kredit za vračilo izposojenega zneska. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je toženec opustil dolžno skrbnost s tem, ko ni zahteval pisnega potrdila o vračilu posojila tožniku. Toženec je potrdilo zahteval, vendar mu ga tožnik ni hotel izročiti. Podrejeno izpodbija tudi zaključke sodišča glede višine tožbenega zahtevka. Sodišča ni ugotovilo obstoja posameznih posojilnih razmerij. Izhajalo je iz listin A18, A4 in A5, čeprav je jasno, da na podlagi teh listin posojilna razmerja niso nastala. Ker so datumi na teh listinah različni, se vzbuja dvom o tem, kdaj so bila dejansko sklenjena posojilna razmerja. Podano je tudi nasprotje v razlogih, saj sodišče na eni strani trdi, da je za obstoj posojilnega razmerja bistveno, da je pogodba podpisana s strani obeh strank, na drugi strani pa navaja, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika. Sodišče se je postavilo na stališče, da zaradi oderuških obresti ni pogodba nična v celoti, temveč da velja največja obrestna mera dovoljenih obresti. Vendar pa ne pojasni, koliko je v zadevnih obdobjih znašala največja obrestna mera dovoljenih obresti za posamezna posojilna razmerja in torej nekritično sledi obračunom tožnika, ki pa temeljijo na napačnih predpostavkah. Zato je nepravilen tudi celoten izračun dolgovanega zneska. Ne strinja se s stališčem o delni ničnosti, saj 377. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zanj ne daje podlage. Obrazložitev sodišča, zakaj ne gre za oderuško pogodbo v smislu 119. člena OZ, je pavšalna. Sodišče je povsem spregledalo subjektivne in objektivne elemente oderuštva, ki jih je zatrjeval toženec. Ko je sodišče utemeljevalo odsotnost oderuškega namena, je spregledalo izpovedbo očeta toženca, da je tudi sam v sporu s tožnikom. Ne drži, da je sodišče v ponovljenem sojenju opravilo novo zaslišanje prič in tožnika. Nepravilna je argumentacija sodišča glede zneska 800,00 EUR. Ker omenjeni znesek v predloženih listinah ni nikjer naveden kot izposojen, niti iz listin ne izhaja potrditev njegovega prejema s strani toženca, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek za vrnitev tega zneska. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so predmet pritožbenega izpodbijanja, tožencu ni uspelo dokazati, da je tožniku vrnil posojilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Kot bistveno velja izpostaviti, da je toženec v dokaz trditev, da je posojilo vrnil, predložil listino B1, ki je po svoji vsebini obračun obresti od posameznih zneskov posojil in ki ne vsebuje nobene navedbe o toženčevem vračilu posojila tožniku oziroma v njej ni potrdila s strani tožnika, da je denar prejel, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje utemeljeno odreklo dokazno vrednost. Ob tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, da bi bilo od toženca razumno in življenjsko pričakovati, da bi v primeru vračila posojila zahteval pisno potrdilo, iz katerega bi jasno izhajalo, da je posojeni znesek vrnil in ki bi bilo podpisano s strani tožnika, saj je šlo za visok znesek. Argumentacija sodišča glede podpisa tožnika o prejemu posojila tako ne temelji (zgolj) na navedbah tožnika, da bi v primeru vrnitve posojila v gotovini to pripoznal s podpisom na obrazcu „račun“, kot zmotno meni pritožnik, temveč predvsem na življenjskem izkustvu. Navedbe toženca, da je zahteval ob vrnitvi posojila od tožnika potrdilo o vračilu posojila, vendar je tožnik to zavrnil, niti mu ni hotel izročiti „računov“ ali jih uničiti, ter da mu je rekel, da jih bo prečrtal in da se bo s tem štelo, da je dolg poravnan, pa so prepozne in s tem neupoštevne. Ta dejstva je namreč toženec zatrjeval šele v pritožbi zoper (prvo) sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2011, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne II Cp 2044/2011 z dne 8. 12. 2011 razveljavilo, oziroma šele v ponovljenem sojenju, pri čemer ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že na prvem naroku oziroma v prvem sojenju (286. in 337. člen ZPP). Drži pritožbena navedba, da se tako za sklenitev posojilne pogodbe kot tudi za vračilo dolga ne zahteva nikakršna oblika, vendar v primeru nerazpolaganja s pisnim potrdilom o vračilu dolga posojilojemalec, na katerem je dokazno breme glede vračila posojila, tvega, da mu zaradi odsotnosti tudi drugih (ustreznih) dokazov v morebitnem sporu vračila dolga ne bo uspelo dokazati. V dokaz vračila posojila je toženec sicer predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar tudi na podlagi njegove izpovedbe ni bilo moč s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je bilo posojilo vrnjeno. Izpovedal je namreč le, da je njegova žena z namenom vračila posojila vzela kredit, pri čemer v dokaz dejstva o ženinem kreditu ni pravočasno predložil kreditne pogodbe. Kreditno pogodbo je predložil šele v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2011, kar je prepozno, saj toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti že v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje (286. in 337. člen ZPP).

6. Pravilni in zadostni so nadalje razlogi sodišča prve stopnje glede obstoja posameznih posojilnih razmerij. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi listine - „računi“ na prilogi A 18 pravilno zaključilo, da je tožnik dokazal obstoj zatrjevanih posojilnih pogodb (razen posojilne pogodbe, po kateri je bilo tožencu potrditvah tožnika posojenih 5.000,00 EUR), saj so iz „računov“ razvidni tako naziv pogodbenih strank, datum sklenitve pogodbe, obveznost posojilodajalca in posojilojemalca, predmet in višina posojila, datum zapadlosti, način odplačevanja posojila in določitev morebitnih stranskih obveznosti, „računi“ pa so tudi podpisani s strani obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni povzelo konkretne vsebine vseh „računov“, vendar tega niti ni bilo dolžno ob dejstvu, da je toženec konkretizirano ugovarjal le trem „računom“, pri čemer je sodišče prve stopnje v zvezi s temi „računi“ posebej navedlo, zakaj je tožnik z njimi dokazal obstoj posameznega posojilnega razmerja oziroma zakaj ne. Ob tem velja dodati, da pritožbeno sodišče s sklepom z dne 8. 12. 2011 ni ugotovilo, da posojilna razmerja niso nastala z listino oziroma „računi“ pod prilogo A18, temveč z listino A4, ki predstavlja obračun stanja dolga po več posojilnih pogodbah. Ker iz določenih „računov“ izhaja prejem tudi večjega števila posojenih zneskov na različne dneve, pri čemer je iz vsebine teh „računov“ vedno moč ugotoviti, kdaj je bil posamezni znesek posojen/prejet, okoliščina, da je na računih več datumov, ne vzbuja dvoma o obstoju in datumu nastanka posameznih posojilnih razmerij. Zgolj zato, ker so določeni deli „računov“ prečrtani, pa tem listinam tudi ni moč odreči dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje je res zmotno in v nasprotju s predhodno obrazložitvijo v 17. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je za obstoj posojilne pogodbe bistveno, da je podpisana s strani obeh pogodbenih strank, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj je iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da je sodišče s takšnimi razlogi želelo zgolj pojasniti, da je odsotnost žiga na „računih“ brezpredmetna.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju posojilne pogodbe z dne 22. 10. 2007, s katero je bil tožencu posojen znesek v višini 800,00 EUR. Obstoj te posojilne pogodbe je dokazan z „računom“, ki se nahaja na četrti strani priloge A 18 spodaj in iz katerega izhaja, da je bil tožencu posojen znesek v višini 800,00 EUR ter da je toženec s podpisom potrdil njegov prejem. Logična je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da znesek 800,00 EUR ne predstavlja seštevka do tedaj izposojenih zneskov, saj bi moral biti ta znesek, ob dejstvu, da toženec dotedanjih posojil ni vrnil, višji od prehodnih zneskov in ne nižji.

8. Izpodbijana sodba ima tudi pravilne in popolne razloge o pogodbenih obrestih in v zvezi z njimi podanim ugovorom oderuštva. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v vtoževane „račune“ (priloga A 18) ter ob upoštevanju določb OZ in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) pravilno ugotovilo, da so bile dogovorjene oderuške pogodbene obresti za pet zneskov, ki so bili izposojeni v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007. S tem, ko je navedlo, da je bila v času med 1. 1. 2007 in 30. 6. 2007 predpisana obrestna mera zamudnih obresti 11,5 % letno in s citiranjem 377. člena OZ, v katerem je uzakonjena domneva oderuških obresti (obresti so oderuške, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti), pa je tudi v zadostni meri obrazložilo, koliko je znašala največja obrestna mera dovoljenih obresti za pet posojilnih pogodb, ki so bile sklenjene v prvi polovici leta 2007. Ker je tožnik v predloženih izračunih dolga oziroma obresti upošteval, da je bila v spornem obdobju predpisana letna obrestna mera 11,5 % (obračunal in zahteval je pogodbene obresti v zneskih, ki so nižji od zneskov, ki bi jih dobil, če bi upošteval predpisano obrestno mero zamudnih obresti povečano za 50 %) in ker toženec izračunom obresti tožnika ni konkretizirano ugovarjal oziroma njegovi ugovori niso bili utemeljeni, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo opraviti obračuna obresti, temveč se je utemeljeno oprlo na s strani tožnika predložene izračune (priloga A24).

9. Ker že gramatikalna razlaga prvega odstavka 377. člena OZ kaže na to, da je v primeru dogovorjenih oderuških obresti nično (le) pogodbeno določilo o višini pogodbeno dogovorjene obrestne mere zamudnih oziroma pogodbenih v delu, v katerem presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru dogovorjenih oderuških pogodbenih obresti ni nična pogodba v celoti, temveč velja največja obrestna mera dovoljenih obresti. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec vztraja, da je v takšnem primeru pogodba v celoti nična, so zato neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor toženca, da so sklenjene posojilne pogodbe oderuške pogodbe v smislu 119. člena OZ. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da toženec ni dokazal svojih, sicer tudi pavšalnih navedb, da je šlo za oderuške pogodbe. Priče, s katerimi je toženec dokazoval (zlasti) obstoj subjektivnega elementa oderuštva, o okoliščinah sklepanja posojilnih pogodb niso vedele ničesar, sam toženec pa v zvezi s tem tudi ni izpovedal ničesar relevantnega. Sodišče prve stopnje je obravnavani ugovor toženca torej zavrnilo iz razloga nedokazanosti subjektivnega elementa oderuštva, zato ne drži pritožbeni očitek, da je povsem spregledalo s strani toženca zatrjevane elemente oderuštva. Ker sam oderuški namen ni bistvena okoliščina pri presoji, ali gre za oderuško pogodbo, temveč so odločilne posebne okoliščine (stiska, težko premoženjsko stanje...) pri prikrajšani stranki, teh okoliščin pa toženec ni dokazal, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi toženec izpodbija (odvečen) zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal oderuškega namena tožnika.

11. Na tem mestu velja dodati, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju res ni ponovno zaslišalo prič in strank, kot sicer izhaja iz 14. točke obrazložitve prvostopne odločbe, temveč je prebralo prepis o zaslišanju pravdnih strank in prič. Vendar takšen zmoten zapis v obrazložitvi sodbe ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, prav tako ne okoliščina, da sodišče ni opravilo ponovnega zaslišanja. Sodišče je namreč imelo podlago za branje zapisnikov oziroma prepisov v 302. členu ZPP. Tudi sicer načelo neposrednosti ni bilo kršeno, saj je ista prvostopna sodnica opravila tako zaslišanje prič in strank kot tudi narok v novem sojenju.

12. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. členom ZPP).