Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 214. člena ZPP, po katerem bi moralo zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Šele po tem, ko bi tožeča stranka dovolj konkretizirala svojo terjatev, bi breme konkretnega prerekanja trditev prevalila na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 39,82 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206241/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe), tožeči stranki pa naložilo, da v 8 dneh povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 31,82 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in sklep o izvršbi obdrži v veljavi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na ulici ... od tožene stranke, ki je lastnica poslovnih prostorov v tej stavbi, vtožuje stroške upravljanja in obratovanja za obdobje od meseca februarja 2008 do oktobra 2012. Zahtevek utemeljuje na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi sklenjene Pogodbe o upravljanju z dne 1. 11. 2007, in na podlagi določila 190. člena Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka dejansko ne vtožuje stroškov upravljanja, za katere je podlaga določena v pogodbi. V zvezi z neupravičeno pridobitvijo pa, da tožeča stranka ni niti pravočasno trdila niti izkazala, da je bila tožena stranka obogatena z vsemi storitvami, ki so predmet računov, in v višini, ki iz računov izhaja, ter da je bila sama v enakem obsegu prikrajšana: povedano drugače, sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe.

8. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi najprej ugotovilo, da tožeča stranka svojega trditvenega in dokaznega bremena glede neupravičene pridobitve ni zmogla, takoj zatem pa navedlo, da tožeči stranki verjame, da je bila tožena stranka na njen račun obogatena.

9. Vendar ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Ne glede na procesno aktivnost tožene stranke, ki v konkretnem primeru res niti ni trdila, da storitev oziroma dobav ni prejela, je tožba tožeče stranke še vedno nesklepčna. Po ugovoru toženke bi morala tožeča stranka višino vtoževanih zneskov (voda, okoljska dajatev, elektrika, bančni stroški) obrazložiti tako, da bi za vsako od dobav navedla ključ delitve in vse potrebne parametre, po katerih bi bilo mogoče višino vtoževanih zneskov preizkusiti(1). Glede konkretnih postavk v zvezi s tem se višje sodišče pridružuje utemeljenim očitkom sodišča prve stopnje v točkah 12. in 13. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (in ne po prostem preudarku, kot v pritožbi zmotno meni tožeča stranka), materialnopravno pravilno odločilo, ko je zahtevek zavrnilo. Tudi po oceni višjega sodišča namreč tožeča stranka ni konkretizirano obrazložila in dokazala svoje terjatve do tožene stranke tako, da bi bilo tožbeni zahtevek mogoče preizkusiti. Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo(2). Kakršnakoli ugoditev zahtevku po višini bi bila zato arbitrarna. Zato se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na priložene obračune stroškov. A se tudi v zvezi z njimi višje sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega, da ne glede na to, da tožeča stranka obračunov v svoji trditveni podlagi ni pojasnila, tudi iz dokaznih listin posameznih postavk vtoževanih stroškov ni mogoče preizkusiti.

10. Posledično je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 214. člena ZPP, po katerem bi moralo zaradi pavšalnega prerekanja tožene stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana. Sklepčnost tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Šele po tem, ko bi tožeča stranka dovolj konkretizirala svojo terjatev, bi breme konkretnega prerekanja trditev prevalila na toženo stranko. Pa tudi sicer kršitev te določbe predstavlja le relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno uveljavljati.

11. Tožeča stranka si v pritožbi tudi zmotno razlaga, da bi moralo sodišče prve stopnje do ugotovitev o pomanjkljivostih v trditveni podlagi tožeče stranke priti na podlagi navedb tožene stranke. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uporabilo navedbe, ki jih nobena od strank ni podala, zaradi česar je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljena. Ali je tožeča stranka navedla toliko in tista dejstva, ki utemeljujejo sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče moralo zahtevku ugoditi, torej, ali je zahtevek substanciran, namreč oceni sodišče ne glede na ugovorne trditve nasprotne stranke(3). Sklepčnost tožbe se nanaša na materialnopravno utemeljenost zahtevka. S tem, ko je navajalo, katere trditve so v trditveni podlagi tožeče stranke umanjkale, je sodišče prve stopnje utemeljevalo svojo presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Povedano drugače, v obrazložitvi je navedlo, katere trditve bi morale biti še podane, da bi bila tožba po oceni sodišča prve stopnje sklepčna.

12. Glede na zgoraj obrazloženo so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve v zvezi z utemeljenostjo obrestnega dela zahtevka tožeče stranke, saj gre le za stransko terjatev.

13. Tudi v primerih, ko se predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku, se določba prvega odstavka 451. člena ZPP tolmači le tako, da daje tožeči in toženi stranki pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP)(4). Tožeča stranka je bila tako dolžna vse trditve, ki utemeljujejo njen zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, navesti že v prvi pripravljalni vlogi, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na pavšalne dolžničine trditve v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Te so glede na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) o obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. in 61. člena ZIZ) le zadoščale, da je štel ugovor zoper sklep o izvršbi za obrazložen, in je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in opravljena izvršilna dejanja, ter odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Neutemeljene pa so tudi trditve, da je tožeča stranka s trditvami, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za prepozne, odgovarjala na navedbe tožene stranke. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 15. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazila o lastnem prikrajšanju kot enem od elementov neupravičene pridobitve predložila šele v drugi pripravljalni vlogi. Skladno s 451. členom ZPP pa mora tožeča stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.

14. Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila nagrado po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, za kar ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 294,97 EUR) 27,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, za kar ji po tar. št. 6002 ZOdvT gre 5,44 EUR in 22% DDV, kar skupaj znaša 39,82 EUR.

Op. št. (1): Prim. tudi VSL sodba I Cp 541/2015 z dne 21. 4. 2015. Op. št. (2): Prim. tudi VSL sodba I Cpg 108/2013 z dne 15.10.2014 in VSL Sodba II Cp 804/2009 z dne 31.3.2009. Op. št. (3): Tako tudi VS RS sodba III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014. Op. št. (4): prim. sklep VS RS III Ips 158/2009 z dne 10. 6. 2010.