Jedro

Toženec je vtoževanemu dolgu v celoti in izrecno oporekal v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi in že pred delnim plačilom, posledično čemur je neumestno sklepanje oziroma prepričanje, da se je toženec z delnim plačilom strinjal tudi z obstojem preostalega vtoževanega in še ne plačanega dolga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v odločitvi s sodbo razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom, in sicer s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48164/2013 z dne 5. 4. 2013 tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 331,55 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice v znesku 1.124,68 EUR od 5. 4. 2013 do 21. 5. 2013 in od dela glavnice v znesku 331,55 EUR od 22. 5. 2015 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 46,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2014 dalje do plačila, in stroške pravdnega postopka v znesku 113,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, s sklepom pa je nalog o plačilu, vsebovan v prej citiranem sklepu o izvršbi, zaradi delnega umika tožbenega zahtevka delno razveljavilo, in sicer za del glavnice v znesku 793,13 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep, in sicer smiselno zoper odločitev s sodbo, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev s sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da naj bi toženec s plačilom zneska 793,13 EUR (tožena stranka v pritožbi očitno zmotno navede znesek 79,13 EUR) pripoznal celotno terjatev. S tem plačilom toženec ni niti molče, niti izrecno pripoznal tožbenega zahtevka oziroma terjatve. Zato bi tožeča stranka morala dokazati in sodišče bi moralo ugotoviti, ali toženec tožeči stranki sploh še kaj dolguje. Ugotoviti bi moralo tudi, kako je z obrestmi, saj je tožena stranka le-te prerekala, ker po njenem mnenju niso pravilno obračunane in zahtevane. Poleg tega sodišče prve stopnje ni nič odločilo glede ugovora krajevne pristojnosti in tožena stranka vztraja, da naslovno sodišče ni krajevno pristojno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V kolikor pritožba sodišču prve stopnje oporeka, da ni odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti tožene stranke, je pojasniti, da je pritožbena trditev o danem ugovoru krajevne pristojnosti protispisna, ker tožena stranka v tem pravdnem postopku takega ugovora ni podala. Glede krajevne pristojnosti je sicer res podala navedbe v tretji točki svoje pisne pripravljalne vloge z dne 19. 11. 2013, vendar te navedbe po vsebini niti smiselno niso takšne, da bi se štele za ugovor krajevne pristojnosti. Z njimi je tožena stranka le komentirala postopek spora o pristojnosti in podala svoje mnenje v zvezi s tem sporom. Ker je bilo v sporu o pristojnosti pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani R 353/2013 z dne 16. 10. 2013, pa tožena stranka že po izdaji tega sklepa tudi sicer ni več mogla uspešno in upoštevno podati ugovora krajevne pristojnosti.

5. Je pa pritožba utemeljena glede odločitve o tožbenem zahtevku s sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljilo svojo odločitev v tem delu s pripoznavo celotnega vtoževanega dolga ob toženčevem delnem plačilu v znesku 793,13 EUR, in sicer na določbi drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pa je materialnopravno zmotno. Določba 364. člena OZ namreč ureja pretrganje zastaranje dolga zaradi pripoznave dolga, katera je lahko podana tudi z delnim plačilom na račun tega dolga kot konklundentnim dejanjem pripoznave dolga, medtem ko v obravnavani pravdi ni bilo spornega vprašanja glede eventualnega zastaranja dolga. Torej se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi materialnopravno zmotno oprlo na prej citirano določbo OZ. Poleg tega delno plačilo zneska 793,13 EUR dne 21. 5. 2013 nikakor ni takšno konkludentno dejanje toženca, ki bi kazalo na njegovo voljo priznanja tudi še preostalega v tej pravdi vtoževanega dolga. Ni namreč spregledati, da je toženec vtoževanemu dolgu v celoti in izrecno oporekal v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 17. 4. 2013, torej že pred delnim plačilom dne 21. 5. 2013, posledično čemur je neumestno sklepanje oziroma prepričanje, da se je toženec z delnim plačilom strinjal tudi z obstojem preostalega vtoževanega in še ne plačanega dolga.

6. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj pojasnjenega moralo pritožbi tožene stranke ugoditi, z njo izpodbijano odločitev s sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob ponovnem sojenju o še preostalem veljavnem delu obravnavanega sklepa o izvršbi bo moralo sodišče prve stopnje dodatno razčistiti dejansko stanje v smeri podanih ugovorov tožene stranke (zlasti glede obstoja še preostalega dela glavnice in s strani tožene stranke obračunanih in vtoževanih zamudnih obresti), nakar šele bo lahko materialnopravno pravilno odločilo o še preostalem delu tožbenega zahtevku.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in so ti pridržani za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.