Jedro

Po določbi 3. odstavka 187. člena ZPP morajo biti za dopustnost vmesne ali incidenčne ugotovitvene tožbe izpolnjene naslednje predpostavke : - stranke vmesne ugotovitvene tožbe morajo biti identične s strankami iz glavne tožbe, kar zakon izraža tako, da le tožniku iz glavne tožbe omogoča, da poleg obstoječega zahtevka (zahtevek iz glavne tožbe) uveljavlja proti tožencu iz glavne tožbe (le ta je lahko tožen z vmesno ugotovitveno tožbo) tudi tožbeni zahtevek, da naj sodišče ugotovi obstoj pravice ali pravnega razmerja; - kot toženec pri vmesni ugotovitveni tožbi tedaj lahko nastopa le toženec iz glavne pravde; - dejanska podlaga vmesne ugotovitvene tožbe je, ali kvantitativni del dejanske podlage glavne tožbe ali pa določen del toženčevih ugovorov; - sporni predmet pri vmesni ugotovitveni tožbi je zahtevek, da se ugotovi obstoj ali pa neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi, da se ugotovijo dejstva, zlasti ne, da bi se ugotovila pristnost ali nepristnost listine kakor pri splošni ugotovitveni tožbi; - podane morajo biti splošne procesne predpostavke kot pri vsaki drugi tožbi; - pravica ali pravno razmerje, ki se z vmesno ugotovitveno tožbo ugotavlja, morata biti med strankama sporna; - podana mora biti tudi prejudicialnost, kar pomeni, da je odločitev o glavnem zahtevku odvisna od vprašanja, ali obstoji ali pa ne obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje. Pravica ali pravno razmerje pa sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo. Te identičnosti pa ni, če se da iz spornega pravnega razmerja za eno izmed strank izpeljati še drug ali več drugih zahtevkov, ki so različni od tistega, ki je predmet glavne tožbe.

V obravnavanem primeru so po presoji revizijskega sodišča za vložitev vmesne ali incidenčne ugotovitvene tožbe izpolnjeni vsi prej navedeni zakonski pogoji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu in glede odločitve o stroških postopka razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožečima strankama odškodninsko rento in sicer vsakemu po 433,85 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1992 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 2.671,50 SIT. S sklepom pa je odločilo, da se delni umik tožbe vzame na znanje, zavrže tožba s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da znaša po temelju odškodninska odgovornost tožene stranke 80 %, in da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbo proti sklepu o zavrženju tožbe.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožbe, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je po temelju podana odškodninska odgovornost tožene stranke do 80 %, sodišči ne bi smeli zavreči. Tožeča stranka ima pravni interes na taki ugotovitvi tako zaradi bodoče odškodninske rente za oba ml. tožnika kot tudi zaradi postopka, ki je že v teku in v katerem uveljavljata plačilo odškodnine od tožene stranke tudi starša pok. očeta ml. tožnikov. Prav nobenih ovir ni, da bi se obseg odškodninske odgovornosti tožene stranke ugotovil s posebnim izrekom v sodbi. Pravno napačna pa ni le odločitev o zavrženju ampak tudi odločitev o uveljavljenem rentnem zahtevku. Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev soodgovornost pok. očeta ml. tožnikov nikakor ne more znašati več kot 20 %. Obema ml. tožnikoma bi morala biti prisojena tudi bistveno višja renta, saj bi pok. oče ml. tožnikov, če bi še živel, brez dvoma pretežni del sredstev namenil prav za preživljanje obeh ml. otrok. Reviziji naj se ugodi tako, da se ugotovi, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke 80 %, na podlagi te ugotovitve pa določi mesečna odškodninska renta in odmerijo stroški postopka.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

S tožbo, ki je bila vložena 18.1.1991, je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Ker je med pravdnima strankama glede plačila nepremoženjske škode prišlo tekom pravdnega postopka do sklenitve izvensodne poravnave, je tožeča stranka zahtevek na plačilo nepremoženjske škode umaknila, vztrajala pa je pri plačilu premoženjske škode (denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja za obdobje od leta 1990 do meseca januarja leta 1992). V pripravljalnem spisu, ki je bil vložen dne 2.8.1993, pa je postavila še poseben tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da znaša po temelju odškodninska odgovornost tožene stranke 80 % (1. točka tožbenega predloga v pripravljalnem spisu, ki ga je sodišče prejelo dne 2.8.1993).

Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. S posebnim sklepom pa je odločilo, da se zavrže tožba tožeče stranke v tistem delu, v katerem se zahteva ugotovitev, da znaša po temelju odškodninska odgovornost tožene stranke 80 %. Tako je prvostopno sodišče odločilo potem, ko je presodilo, da tožeča stranka za vložitev take ugotovitvene tožbe ne more imeti pravnega interesa. Z zahtevkom, naj se ugotovi, da obstaja odgovornost tožene stranke do 80 %, je po presoji prvostopnega sodišča tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja dejstva, kar pa po določbi 187. člena ZPP ni dovoljeno. To, kar se zahteva z ugotovitveno tožbo, bi po oceni prvostopnega sodišča tožeča stranka lahko dosegla z dajatveno tožbo. S temi razlogi prvostopnega sodišča se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje in pritožbo tožeče stranke proti sklepu o zavrženju dela tožbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tako odločitev sodišč druge in prve stopnje revizija utemeljeno izpodbija, saj sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali določbe 3. odstavka 187. člena ZPP, ki ureja procesne situacije, v katerih je mogoče med postopkom, ki je že v teku, vložiti tudi tako imenovano vmesno ali incidenčno ugotovitveno tožbo. Procesno dejanje, s katerim stranka zahteva varstvo svoje ogrožene ali prekršene pravice, je po ZPP le tožba (185. člen ZPP). To je temeljno pravilo. Zakon izrečno pove, kdaj se lahko zahteva pravno varstvo z enostavnim predlogom (npr. predlog za obnovo postopka, predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze itd.). Varstvo svoje ogrožene ali prekršene pravice pa lahko stranka zahteva tudi z ugotovitveno tožbo. To izhaja iz 187. člena ZPP, ki mu je dal zakon nadpis "ugotovitvena tožba", vendar pa izhaja iz vsebine tega člena, da gre za več vrst ugotovitvenih tožb. V 2. odstavku tega člena so najprej omenjene ugotovitvene tožbe, ki so predvidene s posebnimi predpisi (pri teh se neizpodbojno predpostavlja, da obstoji interes na ugotovitvi), v nadaljevanju pa je omenjena ugotovitvena tožba, ki jo vloži tožnik, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine, še preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja. Posebej predpisana predpostavka za to tožbo je, da ima tožnik pravno korist od takšne ugotovitve. V 3. odstavku 187. člena pa je urejena še ena vrsta ugotovitvene tožbe in to je vmesna ugotovitvena tožba. Ta je dopustna le, če so podane posebej v 3. odstavku 187. člena ZPP predpisane predpostavke te tožbe. Gre za pravo tožbo, ki ima svojo relativno samostojno procesno usodo, ki ni povsem odvisna od glavne tožbe.

V obravnavanem primeru so po presoji revizijskega sodišča za vložitev vmesne ali incidenčne ugotovitvene tožbe izpolnjeni vsi prej navedeni zakonski pogoji. Tožeča stranka z glavno tožbo zahteva plačevanje odškodninske rente za čas od leta 1990 do začetka leta 1992. Plačevanje odškodninske rente za čas po januarju leta 1992 z glavno tožbo ni zajeto, zaradi česar ni izključeno, da bo tožeča stranka plačilo odškodninske rente za čas po januarju leta 1992 zahtevala s posebno tožbo. Ker je med pravdnima strankama tekom postopka postalo sporno pravno vprašanje o tem, ali je in v kolikšni meri je podana odškodninska odgovornost tožene stranke (sodišče prve stopnje je to vprašanje zmotno opredelilo kot dejansko vprašanje, drugostopno sodišče pa se je s tem strinjalo), je tožeča stranka v pripravljalnem spisu, ki ga je sodišče prejelo dne 2.8.1993, s posebnim zahtevkom, ki je različen od tožbenega zahtevka iz glavne tožbe, zahtevala, da naj se z učinkom pravnomočnosti (tedaj v izreku in ne le v razlogih sodbe) ugotovi, da je za škodo, ki je nastala zaradi smrti S. R., do 80 % podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ker so za vložitev te tožbe izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 187. člena ZPP, bi moralo sodišče o tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen poleg zahtevka iz glavne tožbe, odločiti z meritorno sodbo in na ta način razrešiti sporno pravno razmerje ne le za primer zahtevka iz glavne tožbe, ampak tudi za primere, ki so že v teku (tožba staršev pok. R. za plačilo odškodnine) ali bodo med istima strankama morda še v teku (plačevanje odškodninske rente za čas po mesecu januarju leta 1992). Ker sodišči druge in prve stopnje vmesne ali incidenčne ugotovitvene tožbe nista dopustili, sta določbo 3. odstavka 187. člena ZPP zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje v delu, ki sta se nanašala na zavrženje vmesne ugotovitvene tožbe, razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (394. in 400. člen ZPP).

Že iz doslej navedenih razlogov izhaja, da je odločitev o glavnem zahtevku odvisna od odločitve o zahtevku, ki je bil uveljavljen z vmesno ugotovitveno tožbo. Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi tudi v delu, v katerem je tožeča stranka izpodbijala zavrnilni del odločitve o glavnem tožbenem zahtevku in tudi v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.