Jedro

Tožnik je spornega dne sodelavcu povzročil telesne poškodbe (praske oziroma odrgnine nad ustnico na desni strani obraza, dolžine 1-2 cm in širine 0,5 cm), s čimer je kršil svoje obveznosti po 37. členu ZDR-1, ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja po KZ-1, in sicer lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 112. člena ali grožnje po prvem odstavku 135. člena tega zakonika. Navedeno pa pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 9. 6. 2017, priznanje obstoja delovnega razmerja do 1. 8. 2017 z vsemi pravicami, obračun in izplačilo nadomestila plače oziroma plače za obdobje od 10. 6. 2017 do 1. 8. 2017 z obrestmi ter za plačilo odškodnine 2.478,06 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila podana iz utemeljenega razloga, saj očitanega kaznivega dejanja povzročitve lahkih telesnih poškodb ni storil. Zaradi navedene kršitve ni bil v kazenskem postopku. Očitek ni takšen, da bi narekoval odpoved. Tudi ni tak, da bi onemogočal delovno razmerje in bi bil lahko izrečen le opomin. Tožnik se sodelavca A.A. ni nikoli niti dotaknil in tudi spornega dne 26. 5. 2017 je med njima prišlo le do verbalnega spora. Sodelavec takrat po obrazu ni bil opraskan ali rdeč. Vse to sta potrdili priči B.B. in C.C.. Zato tudi odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Neutemeljene in neresnične so navedbe toženke v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Dogodek ni bil odmeven, teža tožnikovega dejanja ni bila velika, toženki ni bilo niti materialno niti moralno škodovano. Zato izredna odpoved ni bila nujna in edina možna rešitev. Tožnik graja tudi način vročitve odpovedi, saj je bil takrat v bolniškem staležu in bi se vročitev morala opraviti na naslovu njegovega bivališča. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in ugodi tožbenem zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja, kot sledi v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo o pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker odpoved tožniku naj ne bi bila pravilno vročena. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno naredilo zaključek, da odpoved tožniku ni bila (pravilno) vročena in je že zaradi tega nezakonita. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje novo meritorno odločanje.

7. Tožnik se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar povsem pavšalno (ko se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov) in pri tem ne navaja nič konkretnega. Zato tega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Pritožba neutemeljeno trdi, da tožniku izredna odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku podala izredno odpoved iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da je odpovedni razlog podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Konkretno se je tožniku očitalo, da je 26. 5. 2017 na delovnem mestu po verbalnem prepiru sodelavca A.A. večkrat z rokami udaril po obrazu ter z lopato zamahnil proti njemu, s čimer je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja povzročitve lahkih telesnih poškodb.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno trdi (enako tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje), da med njim in A.A. sploh ni prišlo do fizičnega spopada, ampak le do verbalnega spora. V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugačno dejansko stanje. Na podlagi 8. člena ZPP je sodišče dolžno, da po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. V tem sporu je sodišče takšno oceno podalo. Ocenilo je izpovedbi prič B.B. in C.C., ki na zaslišanju pred sodiščem res nista povedala, da bi videla fizični kontakt med tožnikom in sodelavcem. Sta pa v izjavah, podanih v postopku pri delodajalcu, tak kontakt videla. Glede na to, da so ostale zaslišane priče potrdile fizično obračunavanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne sodelavcu povzročil telesne poškodbe (praske oziroma odrgnine nad ustnico na desni strani obraza, dolžine 1-2 cm in širine 0,5 cm), s čimer je kršil svoje obveznosti po 37. členu ZDR-1, ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), in sicer lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 112. člena ali grožnje po prvem odstavku 135. člena tega zakonika. Navedeno pa pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 9. Res je, kot zatrjuje tožnik, da je za zakonitost izredne odpovedi potrebno, da morajo poleg odpovednega razloga biti podane tudi okoliščine in interesi pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je dejstva v zvezi s tem ugotavljalo z zaslišanjem direktorja toženke, ki je pojasnil, da so mu tožnikovi sodelavci povedali, da je tožnik nepredvidljiv in da se ga bojijo, njegovo ravnanje ob spornem dogodku je med njimi vzbudilo strah in nelagodje, kar že samo po sebi onemogoča nadaljevanje medsebojnega sodelovanja. Pritožbeno sodišče ob vsem tem tudi poudarja, da kakršenkoli pretep na delovnem mestu oziroma fizični napad na sodelavca ne dopušča nobene tolerance in je obsojanja vreden. V vsakem primeru takšno ravnanje po vseh pravnih standardih pomeni hujšo kršitev. Glede na okoliščine primera pa gre tudi za takšno hujšo kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neveljavni vročitvi odpovedi. Bistveno je, kar je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila tožniku odpoved osebno vročena na delovnem mestu oziroma v prostorih delodajalca, torej skladno z 88. členom ZDR-1. Da je bil tožnik ob priliki take vročitve v bolniškem staležu, na pravilnost vročanja ne vpliva.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka zato, ker na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.