Jedro

V nasprotju s pritožbo je pritožbeno sodišče prepričano, da so bile v predmetnem sporu izpolnjene vse zakonske predpostavke za uporabo 83. člena OZ, ki ima značilnosti razlagalnega pravila, ki se uporablja samo za razlago nejasnih določil, ki jih je pripravila ena pogodbena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi nadomestna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano nadomestno sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je nedopustna izvršba pred Okrajnim sodiščem v Mariboru I 1513/2018, dovoljena s pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1513/2018 z dne 11. 9. 2018 zaradi izterjave 161.434,45 EUR (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v celoti povrniti njene pravdne stroške, sama pa nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev toženke do tožnice zaradi medsebojnega poračuna v celoti ugasnila. Povzema vsebino 11. in 12. člena Splošnih pogojev za finančni lizing nepremičnin 2004 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri razlagi teh določil zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno se je oprlo na določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se uporablja v primeru, ko z nobeno drugo predhodno metodo razlage ni mogoče priti do jasnega pomena spornega določila. Poudarja, da vsakršen spor med strankama glede vsebine pogodbenega določila še ne pomeni, da je treba uporabiti razlagalno metodo iz 83. člena OZ. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu upoštevati doseženo kupnino, ne pa oceno vrednosti, ki jo je podala izvedenka. Sklicuje se na ekonomski interes za sklenitev lizing pogodbe ter na izpolnitveni interes, ki predstavlja premoženje, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Sodišče prve stopnje bi tako moralo pri presoji določil Splošnih pogojev prvotno izhajati iz namena pogodbenih strank, nasprotno pa je zgolj na podlagi dejstva, da je bila vsebina pogodbenega določila med pravdnima strankama sporna, zaključilo, da 82. člen OZ ne pride v poštev. Meni, da ocenjena vrednost nepremičnine, kot jo je ugotovila izvedenka, ne predstavlja poštene tržne vrednosti, saj nobena oseba na trgu od razdrtja pogodbe dalje ni bila pripravljena ugotovljenega zneska plačati. Uveljavlja pritožbene stroške.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, v pritožbi zatrjevani razlogi pa niso utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med strankama med drugim sporno, kako razlagati 11. in 12. člen Splošnih pogojev, ki se uporabita, če je pogodba razdrta predčasno (za takšen primer je šlo v obravnavani zadevi, saj je toženka kot lizingodajalec dne 8. 10. 2022 odstopila od lizing pogodbe zaradi neplačevanja lizing obrokov).

7. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo v 11. členu Splošnih pogojev (z naslovom Zahtevki v primeru predčasnega prenehanja pogodbe) določeno, da če se pogodba razdre pred rokom, določenim v 6. členu pogodbe o lizingu, ima lizingodajalec pravico do plačila vseh zapadlih in nezapadlih lizing obrokov, pravico do povrnitve stroškov zaradi razdrtja pogodbe, od vseh tako ugotovljenih lizingodajalčevih terjatev do lizingodajalca pa se odšteje vrednost predmeta lizinga ob njegovi izročitvi lizingodajalcu. To vrednost sporazumno določita stranki v skladu z 12. členom teh splošnih pogojev (tretji odstavek 11. člena Splošnih pogojev). V 12. členu Splošnih pogojev, ki ima naslov Določitev vrednosti nepremičnine ob razdrtju pogodbe, je bilo določeno: a) da se pogodbeni stranki dogovorita, da je osnova za poračun medsebojnih obveznostih poštena tržna cena nepremičnine v trenutku prekinitve ali razdrtja pogodbe (prvi odstavek navedenega člena) in b) da bosta z dnem, ko lizingodajalec prejme kupnino za predmet lizinga ali sklene drug dogovor z novim uporabnikom, stranki pripravili dokončen obračun medsebojnih terjatev in obveznosti (drugi odstavek 12. člena Splošnih pogojev).

8. V zvezi z razlago citiranih določil Splošnih pogojev je tožnica v postopku zatrjevala, da je za poračun medsebojnih terjatev v primeru predčasnega odstopa odločilna poštena tržna vrednost v trenutku odstopa od pogodbe, to je dne 8. 10. 2012, po mnenju toženke pa je tovrstna vrednost nepremičnine zgolj informativne narave, saj je poračun medsebojnih terjatev odločilna prodajna cena, za katero je lizingodajalec nepremičnino dejansko prodal (takrat namreč lizingodajalec pripravi dokončni obračun medsebojnih terjatev v skladu z 12. členom Splošnih pogojev).

9. Na podlagi takšne trditvene podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v 11. in 12. členu Splošni pogoji nejasni, zato je za razlago teh določil uporabilo pravila iz 82. in 83. člena OZ. Pri tem je zaključilo, da glede na to, da se 11. člen Splošnih pogojev glede določitve vrednosti nepremičnine v zvezi s poračunom medsebojnih terjatev v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sklicuje na določitev vrednosti v skladu s 12. členom Splošnih pogojev, je po oceni sodišča prve stopnje za poračun medsebojnih pravic in obveznosti v primeru odstopa od pogodbe odločilna poštena tržna cena nepremičnine v trenutku prekinitve ali razdrtja pogodbe (kot je določeno v 12. členu Splošnih pogojev), torej poštena vrednost na dan odstopa od pogodbe, to je dne 8. 10. 2012. 10. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku glede razlage spornih določil 11. in 12. člena Splošnih pogojev pritrjuje in ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zmotno uporabilo 82. in 83. člen OZ, ki urejata vprašanje razlage pogodb. V nasprotju s pritožbo je pritožbeno sodišče prepričano, da so bile v predmetnem sporu izpolnjene vse zakonske predpostavke za uporabo 83. člena OZ, ki ima značilnosti razlagalnega pravila, ki se uporablja samo za razlago nejasnih določil, ki jih je pripravila ena pogodbena stranka.1 Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni primarno uporabilo razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč izpostavljeno metodo razlage iz drugega odstavka 82. člena OZ povzelo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pri tem v 35. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je razlaga 11. in 12. člena Splošnih pogojev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, tudi v skladu z razlagalnim pravilom iz 82. člena OZ. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu pri razlagi pogodbenih določil uporabilo tako pravilo iz 82. člena OZ kot tudi pravilo iz 83. člena OZ, zaradi česar pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem sporu prvenstveno uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ.

11. V tem kontekstu se pritožba neutemeljeno sklicuje na citirano sodno prakso v zadevi opr. št. VSL I Cpg 607/2020 z dne 12. 1. 2021. Kot je razvidno iz razlogov navedene odločitve, se je pritožbeno sodišče v citirani zadevi ukvarjalo z vprašanjem same nejasnosti pogodbenih določil in pri tem zaključilo, da vsakršen spor med strankama glede vsebine pogodbenega določila še ne pomeni, da je treba uporabiti razlagalno metodo iz 83. člena OZ. V predmetni zadevi pa med pravdnima strankama niti ni bilo spora o tem, da so določbe 11. in 12. člena Splošnih pogojev nejasne, saj sta v obširnih pripravljalnih vlogah zatrjevali, da imajo navedene določbe Splošnih pogojev različen pomen. Iz tega razloga v pritožbi citirane sodne prakse ni mogoče uporabiti, saj gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko stanje in druga pravno odločilna vprašanja.

12. Glede na sprejeto razlago 11. in 12. člena Splošnih pogojev pritožbeno sodišče tudi sledi zaključku sodišča prve stopnje, da so pravno nerelevantne trditve toženke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da od leta 2012 do 2022 nepremičnine ni bilo mogoče prodati za ceno, ki bi bila višja od 45.000,oo EUR.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, ki grajajo pošteno tržno vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji. Glede tega strokovnega vprašanja se je sodišče prve stopnje oprlo na cenilno poročilo izvedenke nepremičninske stroke A. A. Navedeno poročilo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepričljivo in strokovno ter pri tem utemeljeno izpostavilo, da je cenilka na ustnem zaslišanju dne 17. 2. 2022 prepričljivo, izčrpno in razumljivo odgovorila na vsa vprašanja in pripombe toženke. Ta vprašanja in odgovore je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar jih pritožbeno sodišče povzema kot prepričljive in zadostne, saj jim glede na pritožbene navedbe v bistvu ni kaj dodati.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper nadomestno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašene stroške ni šteti za potrebne, saj je tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 Prim. z N. Plavšak v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 499.