Jedro

Pri postavitvi protihrupnega nasipa gre za izboljšanje prometnih in varnostnih lastnosti državne ceste. Ker pa se ta nasip nahaja na območju varovalnega pasu ob državni cesti in na zemljišču investitorja, ni bilo potrebno soglasje mejašev za ta poseg. Če pa so se dela izvajala v nasprotju z izdanim dovoljenjem, je to stvar inšpekcijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 895/99-22 z dne 10.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 25.8.1998. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje investitorju Družbi za avtoceste Republike Slovenije (DARS) dovolil postavitev protihrupnega nasipa v dolžini 480 m ob naselju V. med podvozom avtoceste pod železniško progo in podvozom pod M. ulico na parceli 2069 k.o. V., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno presodila, da so na zemljišču, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š5 - S. (Uradni list RS, št. 20/89, v nadaljevanju PUP) in sicer v območju urejanja številka 5/1 - avtocesta, v skladu s 14. členom PUP dovoljeni vsi posegi, ki so namenjeni gradnji in urejanju prometnic. Pravilna je tudi uporaba določbe 28. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, ZJC), saj gre pri postavitvi protihrupnega nasipa za rekonstrukcijo državne ceste zaradi izboljšanja njenih prometnih in varnostnih lastnosti. Soglasje mejašev k obravnavanemu posegu v prostor ni potrebno niti po ZJC niti po PUP. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko soglasja mejašev ni pridobival, saj mu tega ni nalagal materialni predpis. Ugovor tožnikov, da bi bilo za izdajo dovoljenja potrebno njihovo soglasje, ni utemeljen. Izdano dovoljenje pa ne daje investitorju ali izvajalcu del upravičenja, da bi izvajal gradnjo na parcelah tožnikov. Posegi v prostor izven obsega parcele 2069 k.o. V. nimajo podlage v izpodbijani odločbi in tudi niso predmet tega postopka. Varstvo pred posegi na svojih parcelah, na katere je eventualno investitor oziroma izvajalec del posegel, bodo morali tožniki iskati izven tega upravnega spora. Investitor izkazuje pravico razpolaganja, s katero se mora izkazati glede na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) z menjalnimi pogodbami. Tožniki ne zatrjujejo drugačnega lastninskega stanja, kot iz teh pogodb izhaja. Za izdajo dovoljenja za izgradnjo protihrupnega nasipa na parceli 2069 k.o. V. pa ni pogoj urejeno zemljiškoknjižno stanje. Glede na vsebino menjalnih pogodb tudi ni nobenega razloga, da tožniki sami ne bi uredili zemljiškoknjižnega stanja. Iz odgovora na tožbo, ki ga je izdal DARS, pa je tudi razvidno, da se ta zadeva ureja.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je bil protihrupni nasip ob naselju V. zgrajen v maju 2000. V času gradnje se je izkazalo, da je soglasje mejašev potrebno, sicer bi bila gradnja nasipa nemogoča. Izvajalec del je nezakonito posegel v parcele tožnikov: izruval je sadno drevje, izkopal mejnike in vozil po njihovih njivah. Na zahtevo lastnikov je bil z njimi dosežen sporazum in jim je bilo dano zagotovilo, da bo investitor v roku 30 dni po končanih delih vzpostavil parcele tožnikov v prvotno stanje ter postavil mrežno ograjo, kar se do vložitve pritožbe ni zgodilo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je protihrupni nasip zgrajen brez ustreznega dovoljenja, da pogoji za gradnjo tega nasipa pred začetkom gradnje niso bili dani, da izvajalec del in investitor parcel tožnikov nista vzpostavila v prvotno stanje, kot sta se zavezala v času gradnje, da je bilo soglasje tožnikov neizogibno za izgradnjo protihrupnega nasipa. Ker sodba sodišča prve stopnje ni v skladu s pozitivno zakonodajo, predlagajo njeno razveljavitev.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, tožena stranka in DARS kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev protihrupnega nasipa in sicer glede na določbe 14. člena PUP, 28. člena ZJC in 62. člena ZUN. Pri postavitvi protihrupnega nasipa gre nedvomno za izboljšanje prometnih in varnostnih lastnosti državne ceste. Ker pa se ta nasip nahaja na območju varovalnega pasu ob državni cesti in na zemljišču investitorja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno soglasje mejašev za ta poseg v prostor. Ker je investitor pridobil dovoljenje za postavitev protihrupnega nasipa na parc. št. 2069 k.o. V., posegi v prostor izven obsega navedene parcele, ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Če pa so se dela izvajala v nasprotju z izdanim dovoljenjem, je to stvar inšpekcijskega postopka. Prav tako ni predmet presoje v tem upravnem sporu plačilo morebitne odškodnine, ki jo bodo tožniki lahko uveljavljali v postopku pred civilnim sodiščem. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.