Jedro

Če ima delodajalec v pravilniku določeno, da se uspešnost dela zavarovalnega zastopnika ocenjuje v obdobju enega leta, pri oceni pa se upošteva število sklenjenih zavarovalnih polic in dosežene provizije, delavcu ne more zakonito odpovedati PZ iz razloga nesposobnosti, če pri oceni uspešnosti njegovega dela upošteva le 10 - mesečno obdobje dela in kot kriterij le število sklenjenih zavarovalnih polic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odločbe z dne 9.9.2000 (pravilno: 2003), na podlagi katere je tožena stranka redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov.

Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12.10.2003, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna priznati delovno dobo od dne 12.10.2003 dalje do njegove ponovne zaposlitve in za ta čas vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka mu je dolžna priznati prikrajšanje pri plači za čas odsotnosti z dela od dne 12.10.2003 dalje ter od bruto zneskov plače plačati vse prispevke in davke. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 242.352,00 SIT, vse dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče napravilo napako, ko je v dokaznem sklepu namesto pogodbe za nedoločen čas navedlo pogodbo za določen čas in nadalje zmotno zapisalo datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je pravilen dne 9.9.2003. Zato je sodišče glede takšnih zmotnih podatkov storilo bistveno kršitev postopka.

Sodišče je pri ugotavljanju tožnikove nesposobnosti izhajalo iz zaslužene provizije, kot je to opredeljeno v Pravilniku o zavarovanih zastopnikih in njihovih plačah. Pri tem pa ni razlikovalo med ugotavljanjem delovne uspešnosti za potrebe določanja višine stimulacije in ugotavljanjem nesposobnosti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločilno je, da pravni kategoriji delovna uspešnost in stimulacija nista predmet tega delovnega spora. Zato je sodišče zmotno izhajalo iz določb od 24. do 30. čl. navedenega pravilnika, saj v njih niso opredeljeni kriteriji za ocenjevanje nesposobnosti. Poleg tega je bil pravilnik sprejet pred uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih, ki je šele uvedel institut nesposobnosti. Kriteriji, na podlagi katerih je bila ugotovljena tožnikova nesposobnost, so objektivni in nesporno kažejo na kvaliteto opravljenega dela.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Ne strinja se s pritožbenimi razlogi, da je sodišče pri navajanju zmotnih podatkov glede pogodbe o zaposlitvi storilo bistveno postopkovno kršitev. Že prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih je v 23. čl. določal identičen institut, to je nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je v 88. čl. novega Zakona o delovnih razmerjih le podrobneje razdelan. Tožena stranka je pri določitvi njegovih planskih obveznosti izhajala iz svojega pravilnika in za doseganje plana določila tako število polic kot zbrano provizijo. Vendar tožena stranka realizacije provizije v spornem obdobju ni ugotavljala, zaradi česar odpoved pogodbe ni bila zakonita. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti, in na katere je opozorila pritožba. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so napake v izpodbijani sodbi glede zmotnega navajanja pogodbe za določen čas in letnice pri datumu odpovedi pogodbe zgolj tiskovne narave, ki v nobenem primeru ne predstavljajo nasprotja med listinami in razlogih sodbe, oz. da bi vplivale na zakonitost odločitve, kot to zmotno navaja pritožba. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno utemeljenih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe, na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je v določbi 2. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR, ko delodajalec ugotovi, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona. Navedena določba ZDR/02 je podrobneje opredelila način prenehanja delovnega razmerja, ki ga je poznal že ZDR/90, po katerem se je za delavca, glede katerega se je ugotovilo, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del in nalog delovnega mesta, na katero je bil razporejen, oz. ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, v skladu z določbo 23. čl. ZDR/90 poiskala možnost prerazporeditve na drugo delovno mesto, v kolikor pa takšnih možnosti ni bilo, mu je prenehalo delovno razmerje. Tudi v določbi 3. odst. 88. čl. ZDR/02 je predpisano, da je dolžan delodajalec pred odpovedjo pogodbe iz razloga nesposobnosti preveriti vse možnosti za ohranitev delavčeve zaposlitve. Seveda pa mora delodajalec v postopku odpovedi pogodbe dosledno upoštevati tako subjektivni rok 15 dni kot objektivni rok šest mesecev iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR, ob tem, da je dolžan tudi po vsebini utemeljiti razloge odpovedi pogodbe. Glede tega je dokazno breme na njegovi strani (2. odst. 82. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

8.10.2002 sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del in nalog zavarovalnega zastopnika s 3 mesečnim poskusnim delom. Tožnik ga je uspešno opravil dne

7.1.2003, na kar mu je tožena stranka z letnim planom za leto 2003 (priloga A 5) določila mesečni in letni plan, ki je obsegal tako število sklenjenih polic kot najnižji mesečni znesek dosežene provizije. Nato je tožena stranka dne 9.9.2003, to je po pretečenem obdobju manj kot enoletne zaposlitve, redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, kot je to v uvodu razvidno iz pisne odločbe (priloga A 8). Ugotovila je, da tožnik v času od 8.10.2002 do 25.8.2003, ko je bil začet postopek redne odpovedi, ni opravljal dela pravočasno, dovolj strokovno ter kvalitetno, ker je po podatkih, ki izhajajo iz priložene razpredelnice, od postavljenega plana 50 polic realiziral le 18 in tako dosegel samo 36 % plana.

Letni plan je imel podlago v določbi 22. čl. Pravilnika o zavarovalnih zastopnikih in njihovih plačah (v nadaljevanju: pravilnik), po kateri je v prvem letu zaposlitve organizator zastopniške mreže mentor zastopnika, ki mu je tudi odgovoren za svoja dejanja in postopke. V skladu z določbo 27. čl. pravilnika se zastopnika v času po opravljeni poskusni dobi spremlja še nadaljnjih devet mesecev z namenom, da se ugotovi, ali izpolnjuje kriterije za sklenitev pogodbe za nedoločen čas. V navedenem obdobju se ocenjuje zastopnikovo delo tako v skladu z doseženo mesečno provizijo kot številom sklenjenih zavarovanj, pri čemer se delo zastopnika oceni kot neuspešno v kolikor iz seštevka vseh 12 mesecev ne doseže provizije v višini 80 % postavljenega plana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju nesposobnosti tožnika zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov izhajati ne samo iz števila sklenjenih zavarovalnih polic, temveč tudi iz dosežene provizije, kot je to sama opredelila v pravilniku in potem obe takšni postavki določila tudi v tožnikovem letnem planu za leto 2003. Zato je potrebno presojati razloge tožnikove nesposobnosti samo v skladu z določbami navedenega akta tožene stranke, ne glede na dejstvo, da je bil sprejet pred uveljavitvijo novega ZDR, kot to zmotno opozarja pritožba.

Poleg tega tožena stranka, ki se je pri ugotavljanju tožnikove nesposobnosti sklicevala na določbe pravilnika, ni imela pravne podlage, da je ocenjevala tožnikove delovne rezultate v času od začetka zaposlitve pa do konca meseca julija 2003, to je vsega skupaj za obdobje 10 mesecev, saj bi morala v skladu z določbo

27. čl. pravilnika pri takšnem ocenjevanju upoštevati celotno obdobje 12 mesecev zaposlitve oz. po zaključku pritožbenega sodišča vsaj zadnjih 9 mesecev dela po datumu, ko je tožnik uspešno opravil 3 mesečno poskusno delo. Poleg tega pri ugotavljanju tožnikove nesposobnosti, kar je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne bi smela upoštevati samo število sklenjenih polic, temveč bi morala pri tem izhajati tudi iz dosežene provizije, kot je to imela predpisano v pravilniku. Zato v tožnikovem primeru v skladu z določbami konvencije št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ni bilo podanih resnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Ne glede na navedeno je takšna odločitev skladna tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar pride v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka. Poleg tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odgovor tožnika ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, zaradi česar tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).