Jedro

Dejstvo, da se policist zaradi teh besed po lastnih izpovedbah ni počutil razžaljenega, na izpolnjevanje zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ne vpliva. Uporaba besed ″ne me jebat″ in ″pička″ v postopku, ki ga vodijo policisti kot uradne osebe v okviru uradnega poslovanja, nedvomno predstavlja nedostojno vedenje, ne glede na to, ali je s takimi besedami obdolženec želel žaliti policiste, ali je zgolj želel glasno izraziti nestrinjanje s sistemom.

Obdolženec je v zagovoru sam izpovedal, da sta policista med tem, ko je šel peš proti domu, vpila, da naj pride nazaj, da ne sodeluje v postopku in da jima je na to odgovoril, da ni nobenega postopka, se obrnil in šel peš proti domu, nakar sta policista pritekla za njim, ga prijela za rokave in mu ob tem strgala uro. Glede na tak zagovor, ne more biti nobenega dvoma o tem, da je obdolženec slišal in razumel ukaz policistov, a takega ukaza policistov ni upošteval, temveč je šel naprej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede: a) določitve in izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila (2. alineja točke I/1 izreka in IV. točka izreka), b) izreka enotne globe nad višino 1.851,12 EUR (točka III. izreka) ter c) stroškov postopka – plačila sodne takse nad višino 185,11 EUR (V. točka izreka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalih pritožbeno izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, za katerega mu je določilo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzem motornega vozila Mercedes Benz, tip C 220 CDI, z reg. št. Republike Avstrije GR ..., 2. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 600,00 EUR, drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, za katerega mu je določilo globo v višini 417,29 EUR, in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, za katerega mu je določilo globo v višini 333,83 EUR. V III. točki izreka je obdolžencu ob upoštevanju 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) obdolžencu izreklo enotno globo v višini 1.851,12 EUR, pod IV. točko izreka pa zapisalo, da se predlogu prekrškovnega organa za odvzem osebnega vozila reg. št. GR ... (A) ugodi in se obdolžencu na podlagi prvega in petega odstavka 25. člena ZP-1 vozilo odvzame in proda po pravnomočnosti sodbe. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v višini 235,11 EUR in do izdaje sodbe znane stroške hrambe zaseženega vozila v višini 290,97 EUR, glede naknadno nastalih stroškov pa zapisalo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica, ki izpodbija odločitev o odgovornosti za prekrška pod točkama I/3 in I/4 izreka ter določitev in izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila, pri tem pa smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnih določb ZP-1 ter predpisa, ki določa prekršek (1., 2. in 3. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da se v teh delih sodba o prekršku razveljavi oz. spremeni tako, da se obdolžencu osebno vozilo vrne ter da se ga oprosti očitanih prekrškov po ZJRM-1 pod točkami I/3 in I/4 izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede določitve in izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica odločitve sodišča prve stopnje glede odgovornosti za prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in 2. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in določitve glob za ta prekrška, pritožbeno ne izpodbija in da je tako pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec 9. 11. 2019 ob 20.58 uri vozil lastno osebno vozilo v javnem cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil in pod vplivom alkohola v koncentraciji najmanj 0,30 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da je za ta prekrška tudi odgovoren in sta mu pravnomočno določeni globi za ta prekrška. Pritožbeno je problematizirana le določitev in izrek stranske sankcije zaseženega motornega vozila.

5. V okviru uradnega preizkusa v zvezi z določitvijo in izrekom te stranske sankcije je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek te stranske sankcije nomotehnično nespretno zapisan v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, saj bi ta točka morala biti sestavni del III. točke izreka. Ker pa je sodišče prve stopnje v 2. alineji točke II/1 izreka to stransko sankcijo določilo in v VI. točki izreka zapisalo, da se vozilo odvzame in po pravnomočnosti sodbe proda, je odločitev v IV. točki izreka potrebno upoštevati kot del III. točke izreka in šteti, da je sodišče prve stopnje odvzem in prodajo zaseženega vozila izreklo v okviru izreka enotne sankcije.

6. Prvi odstavek 25. člena ZP-1 določa, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njim razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Namen te sankcije ni dodatno premoženjsko sankcionirati storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bi bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek. Osnovni namen, ki se zasleduje z izrekom te stranske sankcije, je torej preprečitev ponovitve prekrška.

7. Odločitev o odvzemu motornega vozila je sodišče prve stopnje utemeljilo v točkah 24. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je zapisalo, da je obdolženec v predmetnem postopku obravnavan kot povratnik, da iz izpisa iz evidence prekrškov izhaja, da je v letu 2018 bil kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da mu je s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2019 izrečena globa v višini 1.300,00 EUR in 19 kazenskih točk, od tega 16 kazenskih točk zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da nobena od naštetih sodb ni vplivala na obdolženca, da prekrškov ne ponavlja, da se prekrški stopnjujejo, da je nazadnje vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola, da odnos obdolženca do obravnavanih prekrškov kaže, da je nevaren udeleženec cestnega prometa, saj so se prekrški stopnjevali do te mere, da je potiskal policista pri uradnem poslovanju in da nobena sankcija na obdolženca ni vplivala, da ne bi delal zlasti hujših prekrškov in da tako predkaznovanost in teža prekrškov ter odnos obdolženca do svojih obravnavanih dejanj kaže, da je nevaren za udeležbo v cestnem prometu.

8. Glede na tako obrazložitev je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče svoje odločitve ni zadosti oz. ustrezno obrazložilo. Iz zapisa v 24. odstavku obrazložitve, da je v letu 2018 bil kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da mu je s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2019 izrečena globa v višini 1.300,00 EUR in 19 kazenskih točk, od tega 16 kazenskih točk zaradi vožnje pod vplivom alkohola, v prvi vrsti ni jasno, ali gre za eno ali več sodb, kot je nakazano v začetku 25. odstavka obrazložitve. Prav tako iz take obrazložitve ni razviden čas storitve prekrškov in njihova kvalifikacija, kar je zlasti pomembno pri kaznovanju zaradi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, saj gre za različno stopnjo ogrožanja varnosti cestnega prometa glede na koncentracijo alkohola v organizmu, kar pa posledično vpliva na presojo o tem, ali gre za tako nevarnega voznika, da mu je potrebno vozilo odvzeti in mu s tem preprečiti možnost ponovne udeležbe v cestnem prometu. Nadalje je iz obrazložitve razvidno, da je bil obdolženec s sodbo, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2019, kaznovan ne zgolj zaradi vožnje pod vplivom alkohola, temveč tudi za nek prekršek, za katerega je predpisan izrek 3 kazenskih točk, pri tem pa ni razvidno, za kateri prekršek naj bi šlo. Prav tako ni razviden način storitve prekrškov, za katere je bil obdolženec predhodno kaznovan, niti s katerim vozilom jih je storil, kar je tudi pomembna okoliščina pri odločanju o odvzemu vozila. Nadalje tudi ni jasno, kako naj bi v obdolžilnem predlogu zatrjevano potiskanje policista pri uradnem poslovanju vplivalo na presojo, da je mogoče varnost cestnega prometa zagotoviti zgolj z odvzemom vozila obdolženemu, popolnoma neobrazložen pa je tudi odnos obdolženca do obravnavanih prekrškov, saj tega odnosa sodišče prve stopnje v obrazložitvi z ničemer ne konkretizira. Tako je pritrditi pritožbi, da razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne zadoščajo za utemeljitev presoje, da je obdolženec nevaren za udeležbo v cestnem prometu in da mu zato potrebno izreči tudi stransko sankcijo odvzema motornega vozila. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki pa je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti.

Glede prekrškov po ZJRM-1

9. Kot izhaja iz točke I/3 izreka izpodbijane sodbe se je obdolženec v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, v katerih je storil prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pod vplivom alkohola nedostojno vedel do uradne osebe pri uradnem poslovanju, ko je začel kričati: ″Ne me jebat, ker nisem vozil in pička″ in s tem storil prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Obdolženec je v zagovoru resda zanikal izrečene neprimerne besede, vendar je sodišče v izvedenih dokazih imelo zadostno podlago za ugotovitev, da obdolženčevemu zagovoru ni mogoče slediti. Policist AA je namreč na zaslišanju izpovedal, da je v postopku obdolženec žalil oba policista in uporabljal grde besede, policist BB pa je izpovedal, da je obdolženec na splošno govoril ″pička″ in da besed ni izrekel njemu ali kolegu, temveč je bil jezen na sistem. Dejstvo, da se policist Vertačnik zaradi teh besed po lastnih izpovedbah ni počutil razžaljenega, kot izpostavlja zagovornica v pritožbi, na izpolnjevanje zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ne vpliva, saj se za tak prekršek kaznuje kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Uporaba besed ″ne me jebat″ in ″pička″ v postopku, ki ga vodijo policisti kot uradne osebe v okviru uradnega poslovanja, nedvomno predstavlja nedostojno vedenje, ne glede na to, ali je s takimi besedami obdolženec želel žaliti policiste, ali je zgolj želel glasno izraziti nestrinjanje s sistemom. Ob upoštevanju okoliščin, v katerih je ta prekršek bil storjen tj. ko je obdolženec policistom poskušal zbežati tako, da je po zaustavitvi na parkirišču izstopil iz vozila in se odpravil proti domu peš in s hojo proti domu nadaljeval kljub ukazom policista naj se ustavi zaradi postopka, policista pa sta ga nato dohitela, ga prijela za rokav in ga morala zaradi fizičnega upiranja obvladati s strokovnim prijemom, pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v to, da je obdolženec take besede (s povišanim tonom) dejansko izrekel. Pri tem pa je se je zagotovo zavedal in vedel, da ga policista ustavljata zaradi uradnega poslovanja, saj sta bila v uniformah in mu tudi ukazala, da naj se ustavi, da bo izveden postopek, in da se v uradnem postopku do uradnih oseb ne sme vesti nedostojno, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi kršitve drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 ustaviti.

10. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede neupoštevanja na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, da se ustavi, da je postopek in policija. Obdolženec je v zagovoru sam izpovedal, da sta policista med tem, ko je šel peš proti domu, vpila, da naj pride nazaj, da ne sodeluje v postopku in da jima je na to odgovoril, da ni nobenega postopka, se obrnil in šel peš proti domu, nakar sta policista pritekla za njim, ga prijela za rokave in mu ob tem strgala uro. Glede na tak zagovor, ne more biti nobenega dvoma o tem, da je obdolženec slišal in razumel ukaz policistov, da naj se ustavi, saj je celo vpil nazaj, da ni nobenega postopka, a takega ukaza policistov ni upošteval, temveč je šel naprej. Ker se je ob tem nedvomno zavedal, da mora ravnati po ukazu ali odredbi policista, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da je ta prekršek storil z direktnim naklepom. Zagovornica v pritožbi navaja, da sta v konkretni zadevi policista prekoračila svoja pooblastila, saj ste obdolženca vklenila zgolj zaradi tega, ker se je refleksno poskušal rešiti iz prijema za oblačila in da jima zaradi take prekoračitve pooblastil sodišče ne bi smelo verjeti. Take pritožbene navedbe ne zbujajo dvomov v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj je nenazadnje neupoštevanje ukaza policista, da naj se ustavi, potrdil sam obdolženec, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpostavilo, da v primeru, če bi obdolženec upošteval odredbe policista, nadaljnji ukrepi policije ne bi bili potrebni in tudi ne bi prišlo do prijemanja obdolženca za rokav.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da potiskanje policista s telesom ni dokazano. O tem je jasno in izrecno izpovedal zaslišani policist AA in glede na skladnost izpovedb obeh policistov v zvezi z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami postopka v zvezi z ustavljanjem obdolženca pritožbeno sodišče v verodostojnost take izpovedbe ne dvomi. Sicer pa potiskanje policista niti ni ključnega pomena, saj je vse zakonske znake prekrška nedostojnega vedenja do uradne osebe med uradnim postopkom obdolženec izpolnil z izrekanjem besed ″pička″ in ″ne me jebat″.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zagovorničini pritožbi (delno) ugodilo in zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila (2. alineja točke II/1 in IV. točka izreka izpodbijane sodbe) ter posledično glede odločitve o izreku enotne sankcije in plačilu stroškov postopka – sodne takse, ki se odmerja glede na višino izrečene sankcije, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (peti odstavek 163. člena ZP-1).

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila natančno preveriti obdolženčevo predkaznovanost in s pribavo spisov oz. prej izdanih sodb ugotoviti, za kakšne prekrške je bil obdolženec kaznovan v preteklosti, kdaj jih je storil, v kakšnih okoliščinah in s katerimi vozili, upoštevati vse okoliščine v predmetnem postopku obravnavanega prekrška, njegovo vedenje po storjenem prekršku in odnos do storjenih prekrškov, da bo lahko na tej podlagi ocenilo, ali je obdolženec nevaren voznik, ki mu je potrebno izreči tudi stransko sankcijo odvzema motornega vozila, da bi se na ta način zagotovila ustrezna varnost cestnega prometa, za vse svoje ugotovitve pa navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki bodo medsebojno skladni.