Jedro

Z določbo 14. člena ZPDRES je hotel zakonodajalec zagotoviti, da bo imelo poplačilo terjatev sklada iz naslova neporabljenih sredstev za izvedbo programa ekološke sanacije gospodarske družbe prednost pred ostalimi terjatvami upnikov. Opredelitev terjatve v 14. členu ZPDRES vsebinsko gledano ustreza pojmu prednostne terjatve, kot jo pozna ZFPPIPP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 13.627,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja prednostna terjatev tožnice proti toženki iz naslova revaloriziranega dela neporabljenih sredstev dolgoročne rezervacije za ekološko sanacijo v višini 2.286.989,19 EUR (I. točka izreka), in toženki naložilo, da mora prednostno oblikovati posebno stečajno maso v višini 2.286.989,19 EUR, ki ne gre v razdelitveno maso in jo mora v obliki denarnih sredstev prenesti na tožnico (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 27.271,35 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter v III. točki izreka tako, da je toženki naložilo v plačilo zgolj 16.430,04 EUR tožničinih pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženkinih pritožbenih stroškov v višini 1.158,78 EUR (III. točka izreka).

3. Toženka je zoper II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, to je v zvezi z odločitvijo glede ugotovitvenega zahtevka, posledično pa tudi zoper stroškovni del (del I. točke in III. točka izreka), vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrženjem tožbe, oziroma podredno spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo ugotovitvenega zahtevka. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je še stroške revizijskega postopka.

Relevantno (procesno) dejansko stanje

5. Tožnica, kot upnica, je v stečajnem postopku nad toženko, kot dolžnico, prijavila terjatev na podlagi določbe prvega odstavka 14. člena Zakona o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo (ZPDRES, Ur. l. RS, št. 59/2001, 80/2004 - ZUARLPP), po kateri ima pravico do posebnega poplačila v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa gospodarske družbe. Terjatev je prijavila kot prednostno.

6. Stečajni upravitelj je prijavljeno terjatev (v posodobljenem končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 2. 12. 2013) v višini 2.286.989,19 EUR priznal, njeno prednostno naravo pa prerekal. 7. S sklepom o preizkusu terjatev St 1358/2012 z dne 20. 12. 2013 je bila tožnica napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve.

8. Tožnica je tožbo za ugotovitev obstoja prednostne terjatve in prednostno oblikovanje posebne stečajne mase vložila pravočasno.

Odločitev sodišča druge stopnje

9. Sodišče druge stopnje je v delu, izpodbijanem z revizijo, pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da ima tožničina terjatev naravo prednostne terjatve. Potrditev odločitve prvostopenjskega sodišča o ugoditvi ugotovitvenem zahtevku je utemeljilo na prvem stavku prvega odstavka 14. člena ZPDRES, ki je terjatvam, kot je tožničina, zaradi močnega javnega interesa za ekološko sanacijo, v primeru stečaja privatiziranih podjetij podelil posebno ugoden položaj (pravica do posebnega poplačila iz stečajne mase). Po stališču drugostopenjskega sodišča ZFPPIPP nima lastnosti novejšega zakona, ki bi vsaj enako specialno (ali celo bolj specialno kot starejši ZPDRES) urejal materijo prednostnih terjatev.

Revizijske navedbe

10. Revidentka v reviziji trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje tožbo v ugotovitvenem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Svoje stališče utemeljuje s tem, da tožnica nima pravnega interesa zgolj za ugotovitev obstoja prednostne terjatve, saj že uveljavlja dajatveni zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna (analogija z uveljavljanjem prerekane ločitvene pravice). Nadalje uveljavlja, da bi sodišče v zvezi s presojo narave prijavljene terjatve moralo upoštevati, da je ZFPPIPP v razmerju do ZPDRES poznejši in specialnejši predpis. ZFPPIPP naj bi bil namreč sedaj edini predpis, ki določa pravne posledice stečajnega postopka na terjatve upnikov in opredeljuje vrstni red poplačila teh terjatev. Poleg tega revidentka trdi še, da besede „prednostno“ v kontekstu iz prvega odstavka 14. člena ZPDRES ni mogoče enačiti s „prednostnimi terjatvami“ po ZFPPIPP, ampak da iz dikcije zakona „prej izhaja, kot da gre „za neko obliko ločitvene ali izločitvene pravice“.

O neutemeljenosti revizije

11. Obravnavana zadeva, to je presoja pravne narave v stečajnem postopku prijavljene terjatve, sicer ne sodi med spore o civilnopravnih razmerjih pravnih oseb, o katerih odloča sodišče v pravdnem postopku (1. člen ZPP), pač pa med spore, o katerih odloča stečajno sodišče v fazi razdelitve splošne stečajne mase. Revizija sodbe sodišča druge stopnje s tem v zvezi ne izpodbija. Ker je Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe zamejeno z razlogi, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP), svoje odločitve ne more utemeljiti na razlogih, ki jih revidentka v reviziji ni navedla.

12. Če se v gospodarski družbi pred porabo sredstev za izvedbo programa ekološke sanacije začne stečajni postopek, ima Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije, javni sklad (sedaj Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad; v nadaljevanju sklad), pravico do posebnega poplačila v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa gospodarske družbe, kar se šteje kot terjatev sklada. V ta namen se prednostno oblikuje posebna stečajna masa v višini revaloriziranega dela neporabljenih sredstev za izvedbo programa ekološke sanacije gospodarske družbe, ki ne gre v razdelitveno maso, temveč se na podlagi sklepa stečajnega senata (po ZFPPIPP sodnik posameznik) v obliki denarnih sredstev prenese na sklad (prvi odstavek 14. člena ZPDRES).

13. To določilo je bilo v ZPDRES vneseno z namenom, da bi se v primeru stečajnih postopkov izognili situacijam, da bi obveznost ekološke sanacije podjetja ostala državi (ali morda celo lokalni skupnosti, na območju katere ima družba sedež). V stečajnih postopkih namreč ni mogoče pričakovati, da bi bilo to breme preneseno s prodajo na koga drugega (komentar k 14. členu ZPDRES Poročevalca Državnega zbora, št. 26/2001). Iz tega nedvomno izhaja, da je hotel zakonodajalec z določbo 14. člena ZPDRES zagotoviti, da bo imelo poplačilo terjatev sklada iz naslova neporabljenih sredstev za izvedbo programa ekološke sanacije gospodarske družbe prednost pred ostalimi terjatvami upnikov. Opredelitev terjatve v 14. členu ZPDRES vsebinsko gledano ustreza pojmu prednostne terjatve, kot jo pozna ZFPPIPP.

14. ZPDRES je pričel veljati v letu 2001 (3. avgusta 2001), torej še v času veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ZFPPIPP pa v letu 2008 (15. januarja 2008). ZFPPIPP določbe 14. člena ZPDRES ni razveljavil. Če bi šlo samo za razmerje med starejšim in novejšim zakonom, bi bil torej odgovor na vprašanje, ali še velja določba prvega odstavka 14. člena ZPDRES, očiten. Ni namreč dvoma, da mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega splošnega, kolikor ima njemu nasprotno vsebino (Lex generalis posterior derogat legi generali priori).

15. V obravnavani zadevi gre za drugačno dilemo, namreč, ali tudi mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega. Ni razumnega dvoma, da je ZFPPIPP glede urejanja prednostnih terjatev splošnejši predpis od ZPDRES. Določba prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP zajema širši krog pravnih subjektov, medtem ko določba 14. člena ZPDRES opredeljuje prav posebno situacijo, ki je ožja od tiste, opredeljene v prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP. Po vsebini zato nova ureditev v ZFPPIPP ni posegla v ureditev iz ZPDRES in je ne razveljavlja (Lex generalis posterior non derogat legi speciali priori) (1).

16. Revidentki ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da naj bi šlo pri sporni terjatvi za neko obliko vrste ločitvene ali izločitvene pravice. Pojem ločitvene pravice, kot ga opredeljuje določba prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP, je zbirni pojem za tiste pravice, ki jih opredeljujejo drugi zakoni (npr. zastavna pravica, pridržna pravica, pridržek lastninske pravice, prenos lastninske pravice v zavarovanje, razmerja pri leasing pogodbi, sale-and-lease-back posli, cesija terjatve). Na denarnih sredstvih načeloma ni mogoče ustvariti take pravice, ki bi ustrezala pojmu ločitvene pravice, saj bi se pri takem razumevanju ločitvene pravice zabrisala meja med pravico do poplačila iz določenega dela premoženja in navadno denarno terjatvijo. Predmet zastavne pravice so lahko le premičnine, ki morajo biti v skladu z načelom specialnosti individualno določene. Nadomestne stvari (npr. denarna sredstva) zato praviloma ne morejo biti predmet (prave) zastavne pravice. Izjema velja le v primeru, če se nadomestne stvari individualizirajo. Ker pa postavka dolgoročne rezervacije v bilanci stanja gospodarske družbe ne pomeni individualizacije denarnih sredstev, namenjenih ekološki sanaciji gospodarskih družb, zastavna pravica na neporabljenih denarnih sredstvih ni mogoča. Terjatvi tožnice iz tega razloga tako ni mogoče priznati narave terjatve, zavarovane z ločitveno pravico na denarnih sredstvih.

17. Pravica iz 14. člena ZPDRES tudi ne ustreza opredelitvi izločitvene pravice iz 22. člena ZFPPIPP.

18. Revizijske navedbe o pomanjkanju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo niso utemeljene, saj je pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v obravnavanem postopku izkazan s pravnomočnim napotitvenim sklepom (sklep o preizkusu terjatev ima naravo napotitvenega sklepa). Prav tako ne držijo revidentkine navedbe, da že obstoji dajatveni zahtevek tožeče stranke, da se njena terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Glede na to, da je o upnikovem dajatvenem zahtevku za plačilo (prednostne) terjatve po začetku stečajnega postopka dovoljeno odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP), tožba za ugotovitev obstoja prednostne narave terjatve vsebuje zgolj ugotovitveni zahtevek.

19. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče je tožnici priznalo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 11.150,00 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 2.457,40 EUR, skupaj 13.627,40 EUR.

(1) Primerjaj M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 145.