Jedro

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se skladno z določbo 8. točke 3. člena v zvezi s 1. členom ZDen odloča v denacionalizacijskem postopku. Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno predlagateljem, predpisana pristojnost upravne enote.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bo zadevo odstopilo v reševanje Upravni enoti Tržič.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo predlagateljev zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Predlagatelji sklep sodišča druge stopnje izpodbijajo z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Predlagajo razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V 17 letih postopka so o predlogu predlagateljev odločila okrajno, višje in Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je z odločbo Up-969/08-20 z dne 13. 5. 2010, na katero se sklicujeta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 847/2007 z dne 13. 12. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje. Bistvo odločbe Ustavnega sodišča je torej v tem, naj o zadevi odloči Okrajno sodišče v Kranju, čeprav je v obrazložitvi odločbe zgolj opozorilo na možnost odstopa zadeve v reševanje upravnemu organu. Tako je drugo prvostopenjsko sodišče v enaki situaciji tudi postopalo v drugi istovrstni zadevi med istima udeležencema postopka: o predlogu je odločilo samo in zadeve ni odstopilo v reševanje upravnemu organu. V konkretnem primeru, ko so nesporni tako višina terjatve kot deleži predlagateljev in je podana vsa podlaga za meritorno odločitev, je odstop zadeve upravnemu organu po 17 letih postopka v nasprotju z vsemi moralnimi in pravnimi normami in v škodo tako upravičencem kot zavezancu.

4. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila (prvi in drugi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagateljev za vrnitev premoženja, glede katerega je bila sedaj že pokojnemu T. K. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 1154/46 z dne 11. 12. 1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča ljudske Republike Slovenije Kpv 56/47 z dne 31. 1. 1947 izrečena (tudi) kazenska sankcija zaplembe celotnega premoženja in premoženja gospodarske družbe I. k. d., ki je bila lastnica celotnih poslovnih deležev podjetij Pe. in P.; zahteva, ki so jo vložili družbeniki oziroma pravni nasledniki že umrlih družbenikov po razveljavitvi prej navedene kazenske sodbe v obnovitvenem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 189/91 z dne 19. 12. 1991, pravno podlago črpa iz določbe 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), sodišče prve stopnje pa je presodilo, da podlaga za prenehanje lastninske pravice ni bila zaplemba v kazenskem postopku, pač pa Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP), ki je bil uveljavljen že prej, 6. 12. 1946. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo predlagateljev zoper sklep pritožbenega sodišča. 7. Ustavno sodišče je z odločbo Up-969/08-20 z dne 13. 5. 2009 sklepe Vrhovnega, višjega in okrajnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sklepom, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo, zadevo odstopilo v reševanje Upravni enoti Tržič na podlagi (ponovne) presoje, da ob izreku kazenske sankcije zaplembe premoženja T. K. in ostali družbeniki I. k. d., ki je bila lastnica poslovnih deležev P. K. in Pe., niso bili več lastniki premoženja, ki je bilo predmet sklepa Okrajnega sodišča v Kranju N 258/47 z dne 27. 11. 1947, s katerim je bila realizirana z že navedeno sodbo izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja; lastninska pravica je namreč prešla v last države oziroma v fond splošnega ljudskega premoženja že na podlagi ZNZGP z njegovo uveljavitvijo 6. 12. 1946, zaradi česar je bila kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nepomembna. Te presoje revizija ne izpodbija. O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se skladno z določbo 8. točke 3. člena v zvezi s 1. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odloča v denacionalizacijskem postopku. O zahtevah za denacionalizacijo, vloženih na podlagi ZDen, odločajo organi, ki jih določa navedeni zakon (52. člen ZDen); po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno predlagateljem, predpisana pristojnost upravne enote. Sodna pristojnost, in sicer stvarna pristojnost okrajnega sodišča, je podana le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo stvari ali premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (prvi odstavek 56. člena v zvezi s 5. členom ZDen). Konkreten primer ni tak, zato je sodna pristojnost izključena. Odločitev o predlogu, glede katerega ni podana sodna pristojnost, bi bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se smiselno uporabljajo tudi v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Odločitev o odstopu zadeve v pristojno reševanje upravnemu organu tudi ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08, kot trdijo v reviziji predlagatelji. S tem, ko je vse dotedanje odločbe rednih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, Ustavno sodišče ni odločilo tudi, da mora sodišče prve stopnje sprejeti vsebinsko odločitev. Dolgotrajnost postopka in vsebinska odločitev rednega sodišča v primerljivi drugi zadevi pa ne moreta biti razloga, ki bi lahko vplivala na presojo o sodni pristojnosti. Res je cilj postopka, ki ga je poudarilo tudi Ustavno sodišče, v odpravi krivice, vendar njegova uresničitev ni pogojena z obravnavanjem zadeve v sodnem namesto v upravnem postopku.

9. Predlagatelji so v reviziji trdili, da je bilo v izpodbijani odločitvi zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da na pravilnost uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar mora stranka ta revizijski razlog uveljavljati konkretizirano in obrazloženo. Predlagatelji niso ravnali tako, zato je glede obravnavanega revizijskega razloga njihovo izredno pravno sredstvo neutemeljeno.

10. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).