Jedro

Navodilo o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov ob odsotnosti zakonskega pooblastila ne more dodatno omejiti pravic zavarovancev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Iz zakona ne izhaja, da bi se vse storitve znotraj ene hospitalizacije obravnavale skupaj/enotno, zato ni pomembno, ali je imel zavarovanec ob hospitalizaciji sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje ali ne. Ključno je, ali je bil zavarovan na dan, ko je bila storitev opravljena, in ali je do takrat že nastopilo kritje po zavarovalni pogodbi. Po poteku tri mesečne čakalne dobe, ki predstavlja primerno ravnovesje med pravicami zavarovanca in zavarovalnico, izvajalec plačila zdravstvene storitve ne more zahtevati od pacienta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka od toženca zahteva, da ji za opravljene zdravstvene storitve na Oddelku za kardiologijo in angiologijo plača 2.352,71 EUR, ker na dan nastopa hospitalizacije ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zato mu je za razliko med obveznim in prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem izdala račun za celotno obdobje hospitalizacije. Skladno z Navodilom o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov (v nadaljevanju: Navodilo) se v primeru akutne bolnišnične obravnave veljavnost zavarovanja oziroma kritja preveri prvi dan zdravljenja in velja do konca obravnave. Sklicevala se je še na obračunavanje zdravstvenih storitev po sistemu skupine primerljivih primerov (v nadaljevanju: sistem SPP), po katerem je za presojo, ali ima posamezen pacient sklenjeno dopolnilno zavarovanje, odločilen dan nastopa hospitalizacije, kamor spada tudi začasni odpust, saj je pacienta v tem obdobju še vedno vodila kot hospitaliziranega.

2. Toženec je ugovarjal, da mu je tožeča stranka neupravičeno zaračunala doplačilo za vsaditev srčnega spodbujevalnika. Ta zdravstvena storitev je bila opravljena 3. 5. 2019, ko je že nastopilo kritje po polici dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav na dan sprejema v bolnišnico ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ga je sklenil med hospitalizacijo. Noben predpis ne določa, da je za presojo, ali ima pacient sklenjeno dopolnilno zavarovanje, odločilen dan nastopa hospitalizacije oziroma pacientovega sprejema v bolnišnico. Tožeča stranka bi morala ob odpustu iz bolnišnice preveriti njegovo zdravstveno zavarovanje in račun izstaviti zavarovalnici dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Izvajalec zdravstvenih storitev bi moral zavarovalnici posredovati podatek o datumu opravljenih storitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje** * Toženec je bil pri tožeči stranki hospitaliziran od 23. 1. do 6. 5. 2019 z vmesnim odpustom od 30. 4 do 3. 5. 2019. * V trenutku hospitalizacije toženec ni imel urejenega dopolnilnega zavarovanja - uredil si ga je kasneje, s sklenitvijo zavarovalne police 24. 1. 2019 z zavarovalnico X. * Iz vsebine police dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je začela veljati 1. 2. 2019 do preklica in da je bila določena čakalna doba treh mesecev, in sicer od 1. 2. do 1. 5. 2019. Po splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je čakalna doba obdobje, ki se prične z začetkom veljavnosti pogodbe in v katerem zavarovanec še nima kritja. Tega pridobi po poteku čakalne dobe. Zavarovalnica je bila dolžna kriti stroške za storitve, ki so bile opravljene od 2. 5. 2019 dalje.

* Toženec je bil v času hospitalizacije poleg bolnišnične oskrbe deležen več preiskav in kirurškega posega z vsaditvijo srčnega spodbujevalnika. Tega so mu vstavili 3. 5. 2019, ko je že imel veljavno kritje.

* Tožencu je tožeča stranka 10. 5. 2019 izstavila račun za celotno obdobje hospitalizacije s pojasnilom, da ob sprejemu 23. 1. 2019 ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Iz vsebine računa je razvidno, da mu je obračunala 10 % delež za vsaditev srčnega spodbujevalnika (2.302,53 EUR) in za opravljene teste na bakterije. Na računu ni bilo specificirano, kdaj je bila posamezna storitev opravljena niti kaj vse je bilo vključeno v ceno vsaditve spodbujevalnika (hospitalizacija, diagnostika, kirurški poseg ipd.).

* Ko je toženec poskusil urediti regres zaračunanih storitev od zavarovalnice, ga je ta zavrnila. Povzela je račun tožeče stranke, v katerem je bilo navedeno, da gre zgolj za eno/enotno storitev v obdobju od 23. 1. do 6. 5. 2019. **Presoja nižjih sodišč**

3. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 46,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2019 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 2.306,70 EUR ter odločilo o stroških postopka. Presodilo je, da je toženec s predložitvijo potrdila o vsaditvi srčnega spodbujevalnika izkazal, da je bil ta poseg opravljen, ko je kritje po zavarovalni pogodbi že veljalo. Vrednotenje po sistemu SPP je smiselno v primerih, ko je plačnik storitev zgolj ena stranka. V primeru, da sta storitve dolžna plačati pacient in zavarovalnica, je na izvajalcu zdravstvenih storitev, da te podrobneje ovrednoti in jih časovno opredeli. Izvajalec lahko določene storitve, kot sta npr. povprečna cena dnevne bolnišnične oskrbe in kirurški poseg vsaditve srčnega spodbujevalnika opredeli tudi ločeno. Pacient ima kot potrošnik pravico, da se seznani z vsemi opravljenimi storitvami in njihovo vrednostjo. Na tožeči stranki je bilo breme, da dokaže katere storitve po izstavljenem računu so bile opravljene do 2. 5. 2019. Ker svojega dokaznega bremena ni zmogla, toženec ni dolžan poravnati stroška v zvezi z vsaditvijo srčnega spodbujevalnika. Prav tako ni dolžan poravnati stroška opomina 4,17 EUR, ki za pravdni postopek ni bil potreben. Za preostale teste na različne bakterije v znesku 46,01 EUR pa toženec kritja po zavarovalni pogodbi ni izkazal. Zavarovalnice so v okviru dopolnilnega zavarovanja dolžne vsakemu zavarovancu v času trajanja zavarovanja kriti razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev ter deležem, ki jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Ob izdaji računa bi morala tožeča stranka preveriti pravice toženca iz naslova zdravstvenega zavarovanja tudi na dan odpusta. Tovrstno preverjanje ni prekomerna obremenitev za zaposlene. ZZVZZ pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju izrecno določa, kdaj nastopi kritje zavarovalnice in ga izvajalci zdravstvenih storitev ne smejo tolmačiti po svoje. Morebitno izigravanje sistema, na katerega opozarja tožeča stranka, je predvidel že zakonodajalec, zato je pri sklepanju dopolnilnega zavarovanja določena trimesečna čakalna doba. Toženec je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki po določbah ZZVZZ ne sme biti krajša od enega leta, sprejel tveganje, da bo storitve v obdobju treh mesecev, ki jih sicer krije dopolnilno zavarovanje, moral poravnati sam. Te bi moral poravnati v celoti, če bi bili vsi posegi in hospitalizacija v tem času že zaključeni.

4. Sodišče druge stopnje je presodilo, da se toženčeva akutna bolnišnična obravnava ne more šteti kot celota oziroma ena sama storitev, ampak bi bilo treba vsako posamezno zdravstveno storitev opredeliti in vrednotiti ločeno po zneskih in datumih. Izdaja računa za opravljene storitve je institut obligacijskega prava ter prava varstva potrošnikov, na podlagi katerega ima potrošnik (pacient) pravico prejeti račun za opravljeno storitev. Račun mora biti zapisan na način, da potrošniku omogoča, da preveri, katere storitve so mu bile zaračunane ter ali je izračun pravilen. V primeru, ko je opravljenih več storitev, je še toliko bolj pomembno, da iz računa izhaja datum opravljene storitve. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju izrecno določa, kdaj nastopi kritje zavarovalnice. Le tako je lahko izpolnjen javni interes za zagotovitev socialne varnosti zavarovanih oseb. Ker je imel toženec veljavno dopolnilno zdravstveno zavarovanje od 2. 5. 2019, tožeča stranka za opravljene storitve po tem datumu ne bi smela zahtevati doplačila. Ker ob nastopu hospitalizacije ni imel urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je bilo ob njegovem odpustu (oziroma ob izdaji računa za opravljene zdravstvene storitve) treba preveriti, ali je pravice iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pridobil med zdravljenjem. Navodila o beleženju in zaračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov so zgolj smernice za izvajalce zdravstvenih storitev in ne morejo določati manj pravic, kot jih določa ZZVZZ. Navodila izvajalcem zdravstvenih storitev omogočajo preverjanje zavarovanja za nazaj. Nedopustne pritožbene novote so navedbe o razliki med akutno in ne akutno bolnišnično obravnavo, opredelitvijo pojma akutne obravnave, načina obračunavanja storitev s podrobnejšim pojasnilom SPP in načina izračuna stroškov povprečnega primera ter o pogajanjih z vsakoletno sklenitvijo dogovora med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) in ostalimi javnimi zavodi glede skupnega obsega programov zdravstvenih storitev in potrebnih sredstev za plačilo programa iz obveznega zavarovanja.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je sodišče pravilno, ustrezno in zakonito presodilo, da Navodilo o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov, izdano s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi Splošnega dogovora, upoštevajoč 63. člen v zvezi z 75. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, predstavlja zgolj smernice dane izvajalcem zdravstvenih storitev? 2. Ali je sodišče, upoštevajoč Splošni dogovor, ki ne omogoča notranje členitve opravljenih storitev v primerih akutnih bolnišničnih obravnav, pravilno presodilo, (1) da so izvajalci zdravstvenih storitev v primeru akutne bolnišnične obravnave dolžni opravljene storitve podrobneje ovrednotiti in časovno opredeliti ter (2) da morajo izvajalci ob odpustu pacienta v primeru, da ta ob sprejemu ni imel sklenjenega dopolnilnega zavarovanja preveriti, ali je to pravico tekom zdravljenja pridobil?1 **Navedbe strank v revizijskem postopku**

6. Tožeča stranka navaja, da sta sodišči napačno uporabili 63. člen v zvezi s 75. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in nista upoštevali zakonodajalčevega namena pri uveljavitvi sistema SPP: enotno vrednotenje akutnih bolnišničnih obravnav na način, da izvajalci za določen primer prejmejo določen znesek denarja, ne glede na to, ali so pri obravnavi pacienta porabili več ali manj sredstev. ZZZS je kot nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja zadolžen za vse naloge s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih določa ZZVZZ. Splošni dogovor med njim in ostalimi partnerji v javnem zdravstvu je pravni akt sui generis in v 36. členu izrecno določa, da izvajalci zdravstvene dejavnosti za opravljene storitve izstavljajo ZZZS račune, zahtevke za plačilo in poročila, skladno z navodili, ki jih pripravi strokovna služba. Navodilo je temeljni predpis, na podlagi katerega lahko izvajalci zdravstvenih storitev obračunavajo opravljene storitve. V njem so opredeljene zahteve za sprotno preverjanje urejenosti zavarovanja oseb in sprotno izmenjevanje drugih podatkov. Presoja, da imajo naravo smernic, ni združljiva z načelom pravne varnosti. Po sistemu SPP se pri akutni bolnišnični obravnavi celotna obravnava vrednoti enotno. Takšen model zagotavlja pravičnost in primerljivost razporejanja sredstev med posamezne izvajalce ter olajša načrtovanje prednostnih obravnav in nadzor nad delovanjem ter stroški izvajalcev. Notranjega vrednotenja in razčlenjevanja storitev ne omogoča niti sistem, s pomočjo katerega izvajalci zdravstvenih storitev pridobijo podatke za izvajanje, beleženje in obračun storitev. Veljavnost zdravstvenega zavarovanja se preveri izključno na prvi dan zdravljenja in velja do konca obravnave. Preverjanje ob odpustu pacienta iz akutne bolnišnične obravnave bi bilo v nasprotju z njegovim namenom, saj gre za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, in se določilo o preverjanju zavarovanja za nazaj, ki velja za obvezno zavarovanje, ne more analogno uporabiti. Zakonodajalec je z uvedbo čakalne dobe želel vzpostaviti disciplino med prebivalstvom in preprečiti situacije, v katerih bi lahko vsakdo ob bolezni ali nesreči sklenil dopolnilno zdravstveno zavarovanje, po končanem zdravljenju pa premije ne bi več plačeval. Zaključek, da se toženčeva akutna bolnišnična obravnava ne more šteti kot celota, ni zadovoljivo obrazložen. Razlogi izpodbijanih sodb so med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pritožbenih navedb glede razlike med akutno in neakutno bolnišnično obravnavo, načina obračunavanja storitev po sistemu SPP ter navedb o Splošnem dogovoru.

7. Toženec na vročeno revizijo ni odgovoril. **Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Dopolnilno zavarovanje predstavlja javni interes Republike Slovenije in se izvaja po načelih medgeneracijske vzajemnosti in vzajemnosti med spoloma med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja. Skupaj z obveznim zdravstvenim zavarovanjem dopolnilno zavarovanje predstavlja del socialne varnosti zavarovanih oseb (prvi odstavek 62. člena ZZVZZ):2 nanaša se na plačilo doplačil za opravljene zdravstvene storitve, ki niso krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.3 Izvajalci zdravstvenih storitev za opravljene storitve od zavarovanca, ki se izkaže z veljavnim dopolnilnim zavarovanjem, ne smejo zahtevati doplačil (6. točka drugega odstavka 62. člena ZZVZZ). Zavarovalnica, ki izvaja dopolnilno zavarovanje, mora sprejeti v to zavarovanje vse osebe, ki so obvezno zdravstveno zavarovane po tem zakonu in se želijo pri njej zavarovati, ter jih mora pri sprejemu v zavarovanje enako obravnavati (1. točka prvega odstavka 62.b člena ZZVZZ). Na podlagi 5. točke prvega odstavka 62.b člena ZZVZZ mora zavarovalnica vsakemu novemu zavarovancu določiti čakalno dobo treh mesecev.4 To je čas, v katerem (novi) zavarovanec plačuje premijo, vendar zavarovalnica v tem obdobju (t. i. čakalna doba) ne krije razlike med celotno dogovorjeno ceno storitve in deležem te cene, ki jo po 23. členu tega zakona krije obvezno zdravstveno zavarovanje (osmi odstavek 62.b člena ZZVZZ).

10. Določitev pogojev uveljavljanja pravice do zdravstvenega varstva in način njenega uresničevanja sta glede na prvi odstavek 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena Ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem pravic in v tem okviru tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon. Podzakonski akt ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da sam ne opredeljuje izvirno pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje.5 V ZZVZZ (63.6 in 75.7 člen) ni zakonskega pooblastila za podzakonsko omejitev pravic zavarovanca, kot jo želi revidentka, zato ima Navodilo obvezno naravo le v razmerju med tožečo stranko in ZZZS.8 Pogodbeno dogovorjene omejitve pravic pa revidentka ne zatrjuje.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno zaključili, da imajo Navodila v civilnopravnem razmerju med pravdnima strankama naravo smernic, zato se toženčeva bolnišnična obravnava ne more šteti kot celota in je bila tožeča stranka dolžna preveriti veljavnost toženčevega dodatnega zavarovanja tudi ob odpustu iz akutne bolnišnične obravnave. Tožbeni zahtevek glede zneska za vsaditev srčnega spodbujevalnika sta sodišči zavrnili, ker sta ugotovili, da je na dan posega toženčeva čakalna doba za nastop zavarovalnega kritja že potekla.

12. Zakonodajalec je čakalno dobo iz 62.b člena ZZVZZ uzakonil ob zavedanju, da zavarovalnice zaradi uveljavitve prostega vstopa v zavarovanje ne morejo zavrniti sklenitve zavarovanja z osebo, ki je pristopila k zavarovanju šele tedaj, ko bo s precejšnjo gotovostjo uveljavljala pravice iz zavarovalne pogodbe in tako povzročala zavarovalnici stroške, ki jih mora slednja načrtovati in poravnati iz zbrane premije. Na ta način je želel odvrniti posameznike k pristopu k dopolnilnemu zavarovanju šele ob potrebi po rabi zdravstvenih storitev. Gre za dodatni podporni mehanizem medgeneracijski vzajemnosti, katerega namen je izogniti se nesorazmerno visokim premijam zavarovanja.9

13. ZZVZZ v 23. členu opredeljuje posamezne zdravstvene storitve, katerih razliko med njihovo vrednostjo in deležem, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje, krije zavarovalnica, ki izvaja dopolnilno zavarovanje (4. točka prvega odstavka 62. b člena). Iz ZZVZZ torej ne izhaja, da bi se vse storitve obravnavale skupaj/enotno, temveč zakon, nasprotno, predvideva členitev posameznih storitev.10

14. Tožencu so srčni spodbujevalnik vsadili po začasnem odpustu iz bolnišnice in po preteku čakalne dobe, ko je zavarovalno kritje po polici dopolnilnega zavarovanja že pričelo veljati. Brez zakonske podlage je revizijska navedba, da bi se morala veljavnost dodatnega zavarovanja preverjati izključno na prvi dan zdravljenja, ker sprememba statusa velja do konca zdravljenja, ne glede na njegovo trajanje. To, da je preverjanje obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj izrecno dopustno, ne pomeni, da preverjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za nazaj ni dovoljeno. Razlaga, kot jo ponuja revidentka, ne le, da ne sledi namenu, zaradi katerega je zakonodajalec uzakonil čakalno dobo, temveč v primerih, ko čakalna doba poteče, povzroči neenakost na drugi strani: tako kot ne bi bilo sprejemljivo, da pacienti dopolnilno zdravstveno zavarovanje sklepajo le ob vsakokratni potrebi, ni sprejemljivo, da zavarovalno kritje po izteku treh mesecev ne bi imelo resničnega, temveč le navidezni učinek. Prav slednjega skuša s svojo interpretacijo (sklicujoč se na "enotnost hospitalizacije", katere neločljiv del naj bi bil celo "začasni odpust") doseči tožeča stranka. Da je njeno stališče pravno nevzdržno, pokaže prilagoditev konkretnega dejanskega stanja _ab absurdo_, npr. več let trajajoča hospitalizacija pacienta, ki v trenutku hospitalizacije ne bi imel sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Čakalna doba predstavlja primerno ravnovesje med pravicami zavarovanca in zavarovalnico. Po njenem izteku pacient k plačilu storitve ne more biti zavezan. Tožeča stranka zato plačila zdravstvene storitve (operacije), ki je bila opravljena po poteku čakalne dobe, ne more zahtevati od toženca (6. točka drugega odstavka 62. člena ZZVZZ).

**Odločitev o reviziji**

15. Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep II DoR 166/2021 z dne 19. 5. 2021. 2 Podobno opredelitev vsebuje sedmi odstavek 7. člena ZZavar-1. Primerjaj tudi prvo točko drugega odstavka 62. člena ZZVZZ, ki določa, da se javni interes Republike Slovenije na področju dopolnilnega zavarovanja uresničuje tako, da zaradi varovanja interesov zavarovancev država s tem zakonom zagotavlja enako obravnavo zavarovancev ne glede na starost, spol in zdravstveno stanje. 3 Glej 1. točko drugega odstavka 61. člena ZZVZZ. ZZavar-1 v 2. točki drugega odstavka 7. člena določa, da je zdravstveno zavarovanje zavarovanje, ki v primeru bolezni, poškodbe ali posebnega zdravstvenega stanja krije: stroške zdravstvenih ter z njimi povezanih storitev; stroške oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki; izplačila dogovorjenih denarnih nadomestil; kombinacijo izplačil po prejšnjih alinejah. 4 Izjema so osebe, ki postanejo zavezane plačevati razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev v skladu z 23. členom tega zakona in deležem te vrednosti, ki ga v skladu z istim členom krije obvezno zdravstveno zavarovanje in je od začetka te obveznosti potekel največ en mesec, kakor tudi v primerih sklenitve zavarovanja, ko je od prenehanja predhodnega zavarovanja potekel največ en mesec (5. točka prvega odstavka 62.b člena ZZVZZ). 5 Odločba Ustavnega sodišča Up-459/17-19 U-I-307/19-10 z dne 21. 1. 2021. 6 (1) Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. (2) Če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov Zavoda, predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije. 7 (1) S statutom Zavoda se lahko določijo tudi drugi organi za posamezna področja dejavnosti Zavoda in za posamezna območja ter njihove pristojnosti. (2) Po območjih se lahko ustanovijo območni sveti, ki jih sestavljajo predstavniki delodajalcev in predstavniki zavarovancev. Ti sveti obravnavajo vprašanja iz pristojnosti skupščine in njenih organov ter jim dajejo predloge in pobude za urejanje vprašanj zdravstvenega zavarovanja in sklepanja pogodb z zdravstvenimi zavodi ter drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in z zasebnimi zdravstvenimi delavci. Sveti tudi imenujejo predstavnike zavarovancev v organe upravljanja zdravstvenih zavodov na svojem območju. 8 Izvajalci zdravstvenih storitev jim morajo pri evidentiranju in obračunu zdravstvenih storitev v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja slediti. 9 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVZZ (ZZVZZ-H), nujni postopek - EPA 365 – IV, Poročevalec, št. 54, Ljubljana, 14. 7. 2005, str. 20. 10 To izhaja tudi iz Zakona o pacientovih pravicah, ki v 25. členu določa, da izvajalec zdravstvene dejavnosti v primeru, če pacient zdravstveno storitev delno ali v celoti plača sam, pacientu predhodno predloži pisno informacijo o predvidenih stroških zdravstvenih storitev, po opravljeni zdravstveni storitvi pa pacient prejme račun za opravljene zdravstvene storitve ter uporabljena zdravila in medicinske pripomočke.