Jedro

Dolžnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper prvo točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o delni ustavitvi izvršbe, saj je takšna odločitev njej v korist. Z navedbami in dokazi, ki jih je predložila ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa ni izkazala, da bi poravnala upnikovo terjatev v višjem znesku, kot je znesek, za katerega je sodišče prve stopnje v

1. točki izreka izpodbijanega sklepa ustavilo izvršbo, zato je njena pritožba proti zavrnitvi ugovora neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri poračunavanju upnikove terjatve pravilno uporabilo določbo 313. člena ZOR. Po navedeni določbi se s plačili najprej poravnajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica, zato pritožbene navedbe o tem, da je ZOR v letih od 1999 do 2001 upošteval plačila za zmanjševanje glavnice in šele nato za plačilo zamudnih obresti, ne držijo.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se izvršba ustavi za plačane zneske v skupnem znesku 1,335.000,00 SIT, v drugi točki izreka je odločilo, da se ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrne, v tretji točki izreka pa je odločilo, da mora dolžnica v roku 8 dni od prejema tega sklepa sodišču predložiti listine za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper 1. in 2. točko izreka navedenega sklepa se je dolžnica pritožila. V pritožbi navaja, da vztraja, da se vsa plačila, ki so bila izplačana na podlagi administrativne prepovedi, ki je sestavni del posojilne pogodbe, upoštevajo za zmanjšanje glavnice, poleg tega pa pravi, da je bilo na podlagi administrativne prepovedi do vložitve pritožbe plačanih še 150.000,00 SIT, in sicer vsak mesec od januarja do maja 2005 po 30.000,00 SIT. Pravi, da so vse navedbe upnika neresnične. Ker so vsa plačila izvršena na podlagi administrativne prepovedi, sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 313. člena ZOR.

Pravi, da je ZOR v letih od 1999 do 2001 upošteval plačila za zmanjševanje glavnice in šele nato za plačilo zamudnih obresti, zaradi tega pa je prišlo do nepravilnega obračunavanja. Pravi, da je zoper izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. I 40/98 z dne 18.12.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 268/99 vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS.

Nadalje pravi, da ZOR ne dovoljuje obresti od obresti in da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Meni, da je upnik glede na odločitev Poravnalnega sveta pri Združenju bank Slovenije neupravičeno navedel, da kredita ne plačuje, upnik pa bi jo moral o porabi depozita v višini 148.890,00 SIT obvestiti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi v točki 1. in 2. izreka.

Pritožba proti odločitvi v 1. točki izreka ni dovoljena, pritožba proti 2. točki izreka ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper prvo točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o delni ustavitvi izvršbe, saj je takšna odločitev njej v korist. S pritožbo proti odločitvi o delni ustavitvi izvršbe namreč dolžnica ne bi mogla doseči ugodnejše rešitve zase kot je ustavitev postopka. Na podlagi določbe 1. točke

365. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odst. 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004) je zato pritožbo dolžnice zoper prvo točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo.

Pritožba dolžnice zoper drugo točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica z navedbami in dokazi, ki jih je predložila ugovoru zoper sklep o izvršbi, ni izkazala, da bi poravnala upnikovo terjatev v višjem znesku kot je znesek, za katerega je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ustavilo izvršbo. Dolžnica je v zvezi s tem sodišču prve stopnje predložila le obračun kredita za obdobje od

31.5.1998 do 30.11.2001, za vse v njem navedene plačane zneske pa je sodišče prve stopnje izvršbo z izpodbijanim sklepom tudi delno ustavilo. Pritožbenih navedb o tem, da je upniku plačala še nadaljnjih 150.000,00 SIT, pa dolžnica v pritožbi ni z ničemer izkazala. Sodišče prve stopnje je pri poračunavanju upnikove terjatve pravilno uporabilo določbo 313. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), ki ga je potrebno uporabiti za razmerje med strankama na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), saj gre za pogodbeno razmerje, ki je med strankama izvršilnega postopka nastalo dne

9.2.1990, to je pred uveljavitvijo OZ dne 1.1.2002. Po navedeni določbi se s plačili najprej poravnajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica, pritožbene navedbe o tem, da je ZOR v letih od 1999 do 2001 upošteval plačila za zmanjševanje glavnice in šele nato za plačilo zamudnih obresti pa zato ne držijo. Neutemeljeno pritožnica navaja tudi, da zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

ZOR je sprva v določbi 401. člena res določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Vendar pa je bila ta določba z novelo ZOR v letu 1989 (Uradni list SFRJ št. 57/89) črtana in od dne 7.10.1989 ta določba ne velja več.

Prav tako se za razmerje med strankama ne uporablja enaka določba

376. člena OZ, saj se ta uporablja le za razmerja, ki so nastala po uveljavitvi OZ dne 1.1.2002. Tudi samo dejstvo, da je dolžnica zoper izvršilni naslov vložila revizijo, po določbi 1. odst. 55. člena ZIZ ne preprečuje izvršbe, izvršba teče vse, dokler ni izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma dokler ni razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (1. odst. 76. člena ZIZ in 4. točka 1. odst. 55. člena ZIZ). Iz enakih razlogov tudi ugotovitev Poravnalnega sveta pri združenju bank Slovenije z dne 17.5.2004 o nepravilnostih pri obračunavanju kredita s strani upnika ne more vplivati na obstoj in višino obveznosti dolžnice, določene v izvršilnem naslovu. Dolžnica lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi v skladu z 8. točko 1. odst. 55. člena ZIZ utemeljeno ugovarja upnikovi terjatvi le, če je terjatev upnika prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, ki je izvršilni naslov, ali pa pred tem, toda v času, ko dolžnica tega ni mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnica pa niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti v pritožbi ne navaja, da nepravilnosti upnikovega obračuna ni mogla ugovarjati že v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ker tako niso podani razlogi, iz katerih pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004 v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo dolžnice zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v tem delu potrdilo.