Jedro

Sodišče druge stopnje sledi sodni praksi Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1."1. Ugovor tožene stranke z dne 24. 4. 2025 zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 43/2024 z dne 11. 4. 2024 se zavrne.

2.Stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo so nadaljnji pravdni stroški."

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 43/2024 z dne 11. 4. 2025 in razveljavilo izdano začasno odredbo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 21. 1. 2025. V točki II izreka je odločilo še, da so stroški z ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški.

2.Zoper navedeni sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo, v kateri sta uveljavljala vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovor toženke zoper začasno odredbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila sta pritožbene stroške.

2.Uvodoma sta navedla, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse ter sledi osamelemu stališču neobjavljene sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 928/2024 ter zgolj enemu strokovnemu članku, pri čemer razen sklicevanja na slednje odstop od sodne prakse ni obrazložen. Poleg tega je na podlagi navedenega zavzeto zmotno materialnopravno stališče, da mora biti za verjetno izkazano ničnost kreditne pogodbe kumulativno izpolnjena 4. in 1. alinea prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), čeprav sta Sodišče Evropske Unije (SEU) in Vrhovno sodišče RS zavzela jasno stališče, da so navedene alinee naštete alternativno. Obrazložitev sodišča prve stopnje je povsem shizofrena, saj do točke 22 obrazložitve sledi ustaljenim stališčem, nato pa se ta miselni tok naenkrat prekine in se na podlagi citirane odločbe zavzema za povsem nasprotna stališča. Tožnika sta v nadaljevanju pritožbe podrobno pojasnjevala, zakaj so ta stališča materialnopravno zmotna, pri tem pa izpostavljala posamezne dele obrazložitve, ki so glede na že navedeno med seboj v nasprotju ter v tej zvezi uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju znatnega neravnotežja med obveznostmi pravdnih strank kršilo prepoved retroaktivne uporabe zakona, ko je prag znatnosti neravnotežja oblikovalo na podlagi trenutno veljavnega 52. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK-2). Ta je kot prag določil 10 % razlike med preplačilom kredita pričakovanim ob sklenitvi pogodbe in dejanskim preplačilom. Kljub temu, da je bil ta prag v obravnavani zadevi presežen (12 %), pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da znatno nesorazmerje ni podano. Prav tako ni upoštevano, da ZpotK-2 presojo 10 % odstopanja utemeljuje tudi z metodo primerjave višine anuitete, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo kar 46,95 % povečanje anuitete. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje tudi po materialnopravno napačnih premisah moralo priti do pravilnega zaključka, da je podana nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem izkazana verjetnost obstoja terjatve. Nadalje je nepravilen tudi dodaten argument sodišča prve stopnje, da tožnika kredita v CHF nista konvertirala v kredit v EUR kljub toženkinim pozivom, saj je v sodni praksi že zavzeto stališče, da je možnost konverzije v tem primeru irelevantna. Tožnika sta skladno izpovedala, da so zvišani obroki kredita zanju pomenili izdatno finančno breme, sodišče prve stopnje pa na to zaključi, da jima zvišanje anuitet ni povzročalo znatnih preglavic, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnje neskladje je tudi med izpovedbo pričeA. A. , da sta "dolžnika vedela kaj kupujeta", kar je v nasprotju z izpovedbo tožnikov. Nazadnje sta izpostavila še pravilno razlago 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) na podlagi sodbe SEU C-287-22, kjer je to sodbo treba razlagati v zvezi z nadaljnjo presojo pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, kadar je podana verjetnost obstoja terjatve na ničnost glavnega predmeta pogodbe.

3.Toženka se je v odgovoru na pritožbo zavzemala za njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta tožnika s tožbo z dne 18. 3. 2024 uveljavljala ničnost potrošniške kreditne pogodbe sklenjene dne 16. 4. 2007 (v nadaljevanju Kreditna pogodba) in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, obeh sklenjenih v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 225/07 z dne 19. 4. 2007, izbris na tej podlagi vpisane hipoteke in plačilo 18.619,97 EUR s pripadki. Navedla sta, da je šlo za stanovanjski kredit oziroma kredit za financiranje novogradnje, Kreditno pogodbo za kredit v tuji valuti (CHF) pa sta podpisala ob formalnem prevzemu valutnega tveganja, saj je bilo v 5. členu pogodbe navedeno, da se zavedata rizika in prevzemata tveganje, pri čemer nista dobila nobenega vsebinskega pouka toženke o valutnih tveganjih, ki zanju izhajajo iz sprememb tečaja. Ta jima je kredit predstavila kot ugodnejši zaradi vezave na LIBOR in posledično nižjih obrestnih mer, ter da do sprememb mesečnih anuitet zaradi spremembe tečaja ne bo prišlo oziroma bodo te minimalne. Predvsem ji je tožena stranka zamolčala njeno izredno dolgoročno izpostavljenost zaradi tveganja povezanega z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja EUR v razmerju do CHF, kar se je odrazilo v večanju glavnice kredita in izjemni porasti mesečnih obrokov. Posledično je šlo za nepošten pogodbeni pogoj v smislu Direktive 93/13, zaradi česar je Kreditna pogodba nična. Tožnika sta prejela kredit v skupni višini 103.867,53 EUR, do vložitve tožbe sta ga odplačala v skupni višini 122.487,50 EUR, zato jima je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 18.619,97 EUR. Nato sta 21. 1. 2025 tožnika vložila še predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katerim sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Navedla sta, da sta s tožbenimi navedbami verjetno izkazala ničnost Kreditne pogodbe v taki situaciji pa je v skladu z obstoječo sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 930/23 in sodbo Sodišča EU C-287/22) izdaja začasne odredbe z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe nujna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, prav tako so v skladu s citirano sodno prakso izpolnjene ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe.

6.Sodišče prve stopnje je dne 11. 4. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe z dne 16. 4. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 19. 4. 2007. Zoper ta sklep je toženka dne 24. 4. 2025 vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovoru ugodilo in razveljavilo začasno odredbo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

7.Sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

8.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo na podlagi ustaljene sodbe prakse, ob upoštevanju odločbe SEU C-287/22. Nato je po vložitvi ugovora toženke in po prejemu odgovora tožnikov na ugovor dne 17. 10. 2025 in 12. 12. 2025 opravilo narok za obravnavo ugovora, na katerem je zaslišalo tožnika in pričo A.A., ki je bila pri toženki v tistem času zaposlena kot svetovalka za hipotekarne kredite in je v imenu toženke tudi podpisala notarski zapis. Toženka se je na naroku 12. 12. 2025 sklicevala na najnovejšo sodno prakso - sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, ki ga ni predložila in se v spisu ne nahaja, je pa javno objavljen. Ne drži pritožbena navedba, da ta odločba ni objavljena in sta se tožnika ob vložitvi pritožbe z njo lahko seznanila ter sta se v pritožbi do nje tudi podrobno opredelila.

9.Sodišče prve stopnje je navedenemu stališču v celoti sledilo in predpostavke za izdajo začasne odredbe presojalo drugače, kar je v obrazložitvi tudi pojasnilo. Zato ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, obrazložitev ni sama s seboj v nasprotju, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi lahko predstavljale v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi naj bila podana zaradi nasprotja med izpovedbami tožnikov ter uslužbenke toženke A. A.. T. i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu (kar se v obravnavani zadevi ni zgodilo), ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene (kar tožnika v bistvu grajata v pritožbi, vendar za odločitev ni bistveno, kot bo še pojasnjeno). Tovrstno kršitev konstituira zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu.

10.Sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno navedbo, da izpodbijana odločitev temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno1. Tako stališče je zavzeto v sklepih Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje ter opr. št. I Cp 186/2025 z dne 9. 9. 2025. Obe odločitvi je sprejel isti senat Višjega sodišča v Mariboru. Gre za stališče,2 da zgolj informacijsko neravnotežje ne povzroči sankcije ničnosti in da mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja podano tudi realizirano potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje. Takšna je tudi zadeva VSM sodba I Cp 777/2024, kjer je bil kot odločilni element za presojo poštenosti pogodbenega pogoja vezanosti na tujo valuto poudarjen realizirani finančni učinek kreditne pogodbe v razliki med predvideno in končno vrednostjo kreditne obveznosti, ki je bil ocenjen kot sprejemljiv. Sodišče druge stopnje sledi3 sodni praksi Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj4 ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.5

Posledično se sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z materialnopravno pravilnostjo stališč, na podlagi katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje.

Glede ugovornih navedb toženke

V obravnavani zadevi je bila med pravdnima strankama sklenjena potrošniška kreditna pogodba, zato njuno razmerje sodi na področje uporabe potrošniškega prava in s tem Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v skladu z 272. členom ZIZ ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, vendar jih je pravilno razlagalo v skladu s cilji in načeli Direktive 93/13 ter sodno prakso Sodišča EU, predvsem sodbo št. C-287/2022. Pri tem ne gre za razlago prava EU v nasprotju z nacionalnim pravom, kot je v pritožbi opozarjala toženka, pač pa za obveznost, da je treba v zvezi z izdajo začasnih ukrepov nacionalna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.6 Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sodno prakso Sodišča EU, saj se nanaša na razlage Direktive, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda Sodišče EU v obliki sodb. Sodbe Sodišča EU so zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj). S tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.

Prav tako ne drži ugovorna navedba, da dejansko stanje v sodbi Sodišča EU C-287/2022, ki jo je v obrazložitvi sklepa o začasni odredbi citiralo sodišče prve stopnje, ni primerljivo z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi. Dejstvo, da se zadeva C-287/22 nanaša na presojo veljavnosti kreditne pogodbe sklenjene med poljsko banko in poljskim kreditojemalcem ni pomembno, saj je v obeh primerih šlo za kredit vezan na tujo valuto CHF. Neutemeljena je tudi ugovorna navedba o neprimerljivem dejanskem stanju z zadevo Sodišča EU C-609/19 glede obsega pojasnilne dolžnosti, češ da je tam šlo za drugačen in kompleksnejši produkt "Helvet immo", ki ni primerljiv z navadnim deviznim kreditom iz obravnavane zadeve. Edina razlika je, da je bilo v omenjeni zadevi Sodišču EU predhodno vprašanje postavljeno v izvršilnem postopku, obravnavana zadeva pa se rešuje v pravdnem postopku. Pri tem pa je v obeh primerih šlo za isto vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti pogojev v kreditni pogodbi.

Glede ugovornih navedb o zastaranju dajatvenega zahtevka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za obravnavano zadevo pomembno, da sta tožnika primarno zahtevala ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe, pravica do uveljavljanja ničnosti pa v skladu s 93. členom OZ ne ugasne. Ker uveljavljani dajatveni zahtevek ni predmet zavarovanja z začasno odredbo, se sodišču prve stopnje z vprašanjem zastaranja tega zahtevka (še) ni bilo treba ukvarjati in so nerelevantne vse ugovorne navedbe v tej smeri.

V zvezi z verjetnostjo obstoja nedenarne terjatve na ničnost kreditne pogodbe se je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve sklepa o začasni odredbi pravilno sklicevalo na pojasnila glede tega, da toženka ni izpolnila standarda pojasnilne dolžnosti v skladu s standardi oblikovanimi v sodni praksi. V tej zvezi je pravilno povzelo navedbe tožnikov, da jima tveganja ob sklenitvi kreditne pogodbe niso bila pojasnjena, kredit pa predstavljen kot najugodnejša možnost. Tega glede na že omenjene standarde ne spremi tudi izpovedba referentkeA. A. na naroku za obravnavanje ugovora, saj je tudi slednja izpovedala, da so bila opozorila v okviru splošnih pojasnil. Valuta CHF je bila takrat stabilna in velikih razlik v valuti niso mogli napovedovati. Navedenega ne spremenita splošna klavzula o prevzemu tveganj v 5. členu Kreditne pogodbe in abstraktno opozorilo v zadnjem odstavku notarskega zapisa o poučenosti strank o pravnih posledicah sklenjenega posla. Ugovorne navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti ter pravici toženke do izjave, pa tudi o prekoračitvi trditvene podlage tožnikov zato ne držijo.

V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve se je toženka neutemeljeno zavzemala za to, da se sodišče prve stopnje glede posledic ničnosti kreditne pogodbe in s tem verjetne utemeljenosti zahtevka tožnikov na vrnitev preplačila kredita ne bi smelo sklicevati na sodno prakso sodišča EU, ampak izključno na 87. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Nacionalno sodišče mora namreč pri presoji posledic ničnosti kreditne pogodbe, ki vsebuje nepošten pogodbeni pogoj, pravila nacionalnega prava (torej 87. člen OZ) razlagati na tak način, da se upošteva cilj Direktive naveden v štiriindvajseti uvodni izjavi, to je odvračanje prodajalcev ali ponudnikov od uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah (točka 66 in 67 sodbe Sodišča EU C-520/21). Ta učinek pa je po stališču sodišča EU v točki 69 navedene sodbe mogoče doseči le na tak način, da ima potrošnik pravico ob razglasitvi nične pogodbe zahtevati naj mu banka vrne znesek, ki presega nadomestilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe, ter po potrebi plačilo zamudnih obresti od datuma obvestila (kar mora preveriti predložitveno sodišče). Na podlagi tega stališča je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da toženka na podlagi verjetno nične pogodbe ni upravičena do nobenega nadomestila za uporabo denarja, iz listin priloženih tožbi pa tudi verjetno izhaja, da sta tožnika plačala znesek, ki presega višino danega kredita. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, zaradi česar je pogodbeni pogoj - valutna klavzula v Kreditni pogodbi (verjetno) nepošten, kar ima za posledico (verjetno) ničnost Kreditne pogodbe.

Pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Sodišča EU C-287/22 v zvezi s presojo nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je pogoj iz 2. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti. Iz točke 15 navedene sodbe izhaja, da je predložitveno sodišče sodišče EU opozorilo, da po nacionalni (poljski) sodni praksi pogoji za izdajo začasnega ukrepa v primeru uveljavljanja ničnosti potrošniške kreditne pogodbe za kredit v CHF niso izpolnjeni, kar je identična dejanska situacija kot v obravnavani zadevi. Tudi ZIZ in sodna praksa sprejeta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 namreč ob navedbah tožnikov ne omogočata razlage, da slednji nastaja težko nadomestljiva škoda, ker mora tekom postopka, v katerem se ugotavlja ničnost kreditne pogodbe še naprej plačevati obroke kredita na podlagi pogodbe, za katero je že uspela s stopnjo verjetnosti izkazati njeno ničnost. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji zgoraj navedenih pogojev za izdajo začasne odredbe pravilno izhajalo iz stališč Sodišča EU v navedeni sodbi, ki jih je podrobno pojasnilo v točki 19 obrazložitve sklepa o začasni odredbi. V skladu z zgoraj obrazloženim (predvsem z uporabo sodbe Sodišča EU C-520/21) v odgovor na izrecno ugovorno navedbo le ponovno dodaja, da je sodišče prve stopnje kot dodatni kriterij pravilno upoštevalo, da sta tožnika stranka kredit preplačala, saj iz tožbenih navedb izhaja, da sta vrnila večji znesek, kot sta si ga izposodila.

Pri odločitvi sodišča prve stopnje tudi ne gre za razvrednotenje kriterija težko nadomestljive škode po 2. alinei drugega odstavka 272. člena ZIZ ali za nasprotovanje nacionalnemu pravu, niti za pomanjkljive navedbe tožnikov kot je toženka navedla v ugovoru, pač pa za to, da obstoječa nacionalna sodna praksa ni v skladu z načelom učinkovitosti in zato ni združljiva s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13 (točka 55 obrazložitve sodbe). Sodišče EU je v navedeni sodbi (točka 50, 51 in 56 obrazložitve) nanizalo številne neugodne položaje, v katerih se lahko znajde potrošnik, če mu ni omogočeno, da bi dosegel polni učinek končne odločitve v sporu o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Pri tem plačevanje obrokov kredita na podlagi kreditne pogodbe, za katero sta tožnika z verjetnostjo izkazala njeno ničnost, brez dvoma vpliva na njun finančni položaj ne glede na ugovorne navedbe o razpoložljivih dohodkih na družinskega člana. Take navedbe so po stališču pritožbenega sodišča v nasprotju načelom učinkovitosti ter s ciljem, ki ga zasleduje odločitev Sodišča EU - da naj se potrošnika ne obremenjuje pri uveljavljanju njegovih pravic. Nazadnje je sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve sklepa o začasni odredbi tudi pravilno zaključilo, da je z izdano začasno odredbo izpolnjen pogoj reverzibilnosti.

Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke I izreka. To je lahko naredilo na seji senata, saj je bilo načelu kontradiktornosti zadoščeno že v ugovornem postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo, kot izhaja iz točke II izreka.

-------------------------------

1Novejša objavljena sodna praksa ga ni sprejela, ampak sledi pred tem sprejetim in ustaljenim stališčem. Tako npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 711/2025 z dne 6. 1. 2026, sklepi Višjega sodišča v Celju I Cp 385/2025 z dne 11. 12. 2025, I Cp 328/2025 z dne 27. 11. 2025, I Cp 410/2025 z dne 27. 11. 2025, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025 in sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 521/2025 z dne 13. 11. 2025.

2Sodišče druge stopnje na tem mestu pripominja, da med objavljenimi odločitvami višjih sodišč razen že omenjenih dveh ni našlo odločbe, ki bi sledila tem stališčem.

3Tako tudi točka 29 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 977/2025 z dne 3. 2. 2026, kjer se je sodišče druge stopnje že izrecno opredelilo do drugačnih stališč v sklepih Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 186/2025 in I Cp 928/2024.

4SEU C-229/19, C-289/19, 49. točka obrazložitve. USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve. Ustavno sodišče RS navaja, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Poudarja tudi, da je nedopustno potrošnika v opisanem podrejenem položaju pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi povsem prepustiti prostemu valutnemu trgu. USRS Odločba Up-14/21, 28. točka obrazložitve.

5USRS odločba Up-14/21, 37. točka obrazložitve in tam citirana sodba SEU v opombi št. 97.

6Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/ EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, stran 51.

7Tako tudi sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 962/2024 z dne 25. 3. 2025 in I Cp 601/2025 z dne 12. 8. 2025, kjer je pritožbeno sodišče v točki 25 obrazložitve še podrobno pojasnilo, zakaj ugotovitveni in dajatveni zahtevek tožeče stranke nista v razmerju prejudicalnosti.