Jedro

Sprememba splošni pogojev na način, da bi druga stranka pogodbe popolnoma izgubila svoje pravice iz pogodbe, te pogodbene stranke ne more zavezovati, razen če se je s tem strinjala. Če se je s spremembo strinjala, pa ni upravičena zahtevati povračila škode, ki naj bi ji zaradi nje nastala.

Zmanjšanje zahtevka ne pomeni spremembe tožbe, temveč po svoji vsebini pomeni delni umik tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 733.425,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in za povračilo stroškov pravdnega postopka, (II.) zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 165.477,25 EUR in (III.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 9.307,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper I. točko izreka

5. Dejstvo, da je tožena stranka enostransko spremenila pogoje za oglaševanje v zvezi s svetovnim prvenstvom v nogometu v J. 2010, med pravdnima strankama ni sporno. Res je sicer, da 9. člen Pogodbe o oglaševanju v programih ... (v nadaljevanju pogodba) določa, da tožena stranka lahko spremeni splošne in prodajne pogoje. Kljub temu se splošni pogoji pogodbe ne morejo spremeniti tako, da bi druga stranka pogodbe popolnoma izgubila svoje pravice iz pogodbe (2. odstavek 121. člena Obligacijskega zakonika – OZ), in taka sprememba druge pogodbene stranke ne more zavezovati, razen če se je s tem strinjala. Za kaj takega ni potrebna izrecna izjava o soglasju s spremembo splošnih pogojev pogodbe, zadostuje tudi, da iz siceršnjega ravnanja druge stranke izhaja, da je tako spremembo sprejela.

6. Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi sploh zahtevala izpolnitev pogodbe tako, kot se ta glasi, medtem ko ni sporno, da je bila o spremembi splošnih pogojev obveščena. Iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka in iz neprerekanih navedb tožene stranke pa tudi izhaja, da je tožeča stranka v okviru posebne ponudbe za oglaševanje v času nogometnega prvenstva, zunaj sklenjene pogodbe, tudi naročila oglaševanje, za kar ji je tožena stranka izstavila račune. Iz tega pa izhaja, da se je tožeča stranka strinjala s spremenjenimi pogoji oglaševanja in sponzorstva, pri čemer ni prav nobenega dokaza (pa tudi ne navedbe tožeče stranke), da bi spremembi splošnih pogojev nasprotovala ne takrat, ko je bila o tem obveščena, ne v času nogometnega prvenstva. Morebitni miselni pridržek, ki ni naznanjen nasprotni stranki, temveč je naznanjen šele s tožbo, vloženo skoraj eno leto po koncu nogometnega prvenstva in več kot eno leto in tri mesece po seznanitvi s spremembo pogojev, tega ne more spremeniti.

7. V času, ko bi tožeča stranka s svojim nasprotovanjem spremembi splošnih pogojev še lahko kaj dosegla, tožeča stranka tega ni storila, toženi stranki pa je s svojim ravnanjem sporočila, da tako spremembo sprejema in ji nič ne nasprotuje. Ker izpolnitve pogodbe tako, kot se je glasila, ni niti zahtevala, niti ni opozorila na morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke, še več, s svojim ravnanjem je toženi strani celo sporočila, da se s tako spremembo strinja, tudi po oceni višjega sodišča ni upravičena zahtevati povračila škode, ki naj bi ji zaradi spremembe splošnih pogojev nastala (primerjaj 239. člen OZ). Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo namreč v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in spoštovati načelo vestnosti in poštenja (primerjaj 5. člen OZ). Odločitev, da bi lahko upnik iz obligacijskega razmerja uveljavljal povračilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja drugega udeleženca tega razmerja, pred tem pa bi drugemu udeležencu dajal potrditev, da se z njegovim ravnanjem, ki naj bi pomenilo kršitev pogodbe, strinja, bi bila namreč v nasprotju z določili OZ. Pravice in obveznosti udeležencev obligacijskih razmerij je vedno treba presojati tudi z vidika temeljnih načel, ki so določena v 1. poglavju splošnega dela OZ.

8. Iz navedenega višje sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni uspela podati ne relevantne dejanske podlage ne se sklicevati na relevantne dokaze (to ob odsotnosti trditev niti ni možno), iz katerih bi izhajalo, da je prišlo do nedopustne kršitve pogodbe. To pa pomeni, da tožeča stranka ni uspela že s prvo predpostavko za odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe. Ker morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse predpostavke (tako kršitev pogodbe kot nastanek škode in vzročna zveza, kar je breme tožeče stranke), izpolnjena pa ni že ena od njih, sodišče prve stopnje ni moglo storiti drugega, kot da je zavrnilo zahtevek.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da drugih dokazov ne bo izvajalo. Izvajanje dokazov je namreč namenjeno dokazovanju postavljenih trditev, ki morajo biti substancirane, nikakor pa z njimi ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Prav tako se ne izvajajo dokazi, ki niso pomembni za odločitev (1. odstavek 213. člena ZPP). Pri tem višje sodišče še opozarja, da tožeča stranka neizvedbi dokazov ni ugovarjala v skladu z 286.b členom ZPP, zato tega ne more uveljavljati niti s pritožbo (1. odstavek 286.b člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje tudi ni nekritično sledilo toženi stranki, opozorilo je le na to, da je tudi tožena stranka opozarjala na pomanjkljivosti trditev tožeče stranke. Svojo odločitev je obrazložilo, v njej pa ni najti niti kršitev 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP, na kar se sklicuje pritožba.

11. Ker tako ni prišlo do pravno relevantne kršitve pogodbe, ki bi sploh lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost, se višjemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z ostalimi pritožbenimi navedbami.

O pritožbi zoper II. točko izreka

12. Izdajo tega sklepa je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka tožbo v tem delu umaknila, s čimer se je tožena stranka strinjala, zato je sklep izdalo na podlagi 2. odstavka 188. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožbe ni delno umaknila, temveč je zmanjšala tožbeni zahtevek, zaradi česar gre za odločanje preko postavljenega zahtevka, saj se zahtevek glasi le na 733.425,25 EUR in gre za spremembo tožbe po določilu 3. odstavka 184. člena ZPP.

13. Zmanjšanje zahtevka ne pomeni spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), drugačna pritožbena navedba je napačna. Sodišče prve stopnje je tako zmanjšanje tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo kot delni umik tožbe. Zmanjšanje zahtevka namreč ne pomeni spremembe tožbe, temveč po svoji vsebini pomeni delni umik tožbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno o tem odločilo v skladu z 2. odstavkom 188. člena ZPP. Glede na to, da sodišče s tako odločitvijo tudi očitno ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ne zavrnilo ne ugodilo zahtevku v znesku, višjem od tega, kar je tožeča stranka (prvotno) zahtevala, je pritožba v tem delu neutemeljena.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.