Jedro

V obravnavanem primeru med strankama tudi ni sporno, da je tožnik zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti, ki ni dolžan voditi poslovnih knjig na način, kot je predpisan za gospodarske družbe in se mu zato davek iz dejavnosti odmeri na podlagi davčne napovedi, skladno z določbami 163. do 169. člena ZDavP (poglavje 4. - Davek od dohodkov iz dejavnosti, podpoglavje b) - Odmera na podlagi davčne napovedi). Ker gre v 153. členu ZDavP za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica strank do uveljavljanja davčne ugodnosti ugasne, tožnik pa se nesporno uvršča med davčne zavezance, ki morajo zaradi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti vložiti davčno napoved, tožnik z ugovori, v katerih se sklicuje na druge procesne določbe ZDavP, po katerih se lahko olajšave uveljavlja do izdaje odmerne odločbe, ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 28. 5. 2002, s katero je bila tožniku kot davčnemu zavezancu, ki opravlja dejavnost prevozništvo, za leto 2001 ugotovljena davčna osnova v višini 27.755.635,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v znesku 9.964.227,00 SIT. Tožnik je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2001 uveljavljal znižanje davčne osnove za vlaganja v osnovna sredstva po 47. in 48. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96, 1/99 in 36/99, v nadaljevanju: ZDoh) ter za novozaposlene delavce po 50. členu ZDoh, ki pa mu pri odmeri davka niso bile priznane. Tožnik kot zavezanec za davek od dohodov iz dejavnosti je napoved oddal dne 1. 3. 2002, to je po poteku roka za oddajo napovedi. Ker skladno z določbo 153. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98-odl.US, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju: ZDavP) zavezanec lahko uveljavlja olajšave, določene z zakonom o dohodnini le do poteka roka za vložitev letne davčne napovedi, prvostopni organ tožniku navedenih olajšav ni priznal. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. ZDavP v 153. členu določa, da davčni zavezanci uveljavljajo znižanje davčne osnove in olajšave, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, do poteka roka za predložitev davčnega obračuna oziroma do izdaje odmerne odločbe, oziroma roka za vložitev letne davčne napovedi. Iz navedenega izhaja, da je samo zavezancem, ki sami obračunavajo in plačujejo davek, omogočeno uveljavljanje znižanja davčne osnove in drugih olajšav v postopku do izdaje odmerne odločbe, ki nastopi kot posledica naknadnega nadzora davčnega obračuna. Zasebniki, katerim se davek odmeri na podlagi davčne napovedi, pa lahko uveljavljajo znižanje davčne osnove in davčne olajšave samo do poteka roka za vložitev davčne napovedi, to je do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto. Zakonski rok za vložitev davčne napovedi je materialni prekluzivni rok, zato znižanj davčne osnove in olajšav, ki jih zavezanec v predpisanem roku v napovedi ni uveljavljal, pri odmeri davka kasneje ni mogoče upoštevati. Tudi ugovor, da je bil bistveno kršen postopek, predvsem 15 a. člen ZDavP, ker tožniku ni bil vročen zapisnik, ni utemeljen, saj ta člen ureja vprašanje sestave in vročitve zapisnika o davčnem postopku inšpekcijskega nadzora, ki pa v tem primeru, kot izhaja iz podatkov spisa, ni bil opravljen. Prvostopni organ je namreč, skladno z določbo 1. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP), odločil po skrajšanem postopku.

Tožnik je tožbo, prvotno vloženo zaradi molka tožene stranke o vloženi pritožbi, razširil na tekom upravnega spora izdano odločbo. V celoti vztraja pri pritožbenih ugovorih in na stališču, da je upravičen do uveljavljane davčne olajšave. ZDavP postavlja za različne vrste davčnih zavezancev različne roke, do katerih smejo uveljavljati znižanja davčne osnove in olajšave. Sam 153. člen ZDavP ne navaja, za katere vrste davčnih zavezancev veljajo posamezni roki uveljavljanja znižanja davčnih osnov in olajšav, zato je tolmačenje potrebno najti v ostalih členih ZDavP. V 1. odstavku 149. člena ZDavP je predpisano, da davčni obračun predlagajo zavezanci za davek od dohodkov iz dejavnosti, ki so dolžni voditi poslovne knjige na način, kot je predpisan za gospodarske družbe, in ki sami obračunajo in plačajo davek iz dejavnosti na podlagi davčnega obračuna (samoobdavčitev). Samo davčni zavezanci iz te točke lahko uveljavljajo znižanja davčne osnove in olajšave do poteka roka za predložitev davčnega obračuna. Zavezancem za dohodek iz dejavnosti, ki ne vodijo poslovnih knjig na način, kot je predpisan za gospodarske družbe, davek odmeri davčni organ na podlagi davčne napovedi. Tudi ti davčni zavezanci lahko uveljavljajo znižanja davčne osnove in olajšave do izdaje odmerne odločbe. Letno davčno napoved za dohodnino vlagajo zavezanci za dohodnino (125. člen ZDavP), ki lahko uveljavljajo znižanja davčne osnove in olajšave do roka za vložitev letne davčne napovedi oziroma, glede na določbo 2. odstavka 125. člena ZDavP, zmanjšanje osnove iz naslova posebnih olajšav lahko uveljavljajo tudi po tem, vendar najkasneje v roku za pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Tožnik je samostojni podjetnik, ki mu odmerja davek iz dejavnosti davčni organ na podlagi davčne napovedi, zato meni, da lahko uveljavlja znižanja davčne osnove in olajšave do izdaje odmerne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo reši zadevo oziroma smiselno, da odločbo odpravi.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in se nanje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje. V 1. odstavku 164. člena ZDavP je predpisan 28. februar kot rok, do katerega morajo zavezanci za davek od dohodkov iz dejavnosti, ki so dolžni vložiti napoved za odmero tega davka, vložiti napoved. Ker je tožnik davčno napoved vložil dne 1. 3. 2002, jo je vložil prepozno, kar pa tudi ni sporno v tem primeru. Sporno med strankama je, ali se tožniku lahko priznajo davčne olajšave, ki jih je uveljavljal v svoji napovedi, torej po preteku roka. Iz določbe 153. člena ZDavP izhaja, da davčni zavezanci uveljavljajo znižanje davčne osnove in olajšave, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, do poteka roka za predložitev davčnega obračuna oziroma do izdaje odmerne odločbe oziroma roka za predložitev davčne napovedi. 153. člen ZDavP spada v splošni del poglavja "4. Davek od dohodkov iz dejavnosti" in določa rok za uveljavljanje znižanja davčne osnove tako za zavezance, ki sami obračunavajo in plačujejo davek na podlagi davčnega obračuna (samoobdavčitev), kot tudi za zavezance, ki morajo vlagati davčno napoved. V obravnavanem primeru med strankama tudi ni sporno, da je tožnik zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti, ki ni dolžan voditi poslovnih knjig na način, kot je predpisan za gospodarske družbe in se mu zato davek iz dejavnosti odmeri na podlagi davčne napovedi, skladno z določbami 163. do 169. člena ZDavP (poglavje 4. - Davek od dohodkov iz dejavnosti, podpoglavje b) - Odmera na podlagi davčne napovedi). Ker gre v 153. členu ZDavP za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica strank do uveljavljanja davčne ugodnosti ugasne, tožnik pa se nesporno uvršča med davčne zavezance, ki morajo zaradi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti vložiti davčno napoved, tožnik z ugovori, v katerih se sklicuje na druge procesne določbe ZDavP, po katerih se lahko olajšave uveljavlja do izdaje odmerne odločbe, ne more uspeti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.