Jedro

Izbira ustreznega izvedenca je v rokah sodišča. Sodišče ni vezano na predlog stranke in stranka tudi ni dolžna dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede izvedenca katere stroke naj sodišče postavi. Dolžnost stranke je, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da tudi navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem). Sodišče nato v skladu z 243. členom ZPP presodi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno in nato tudi to, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega manjka.

Umetna koma pomeni, da je tak oškodovanec mentalno v celoti izvzet iz življenja kot takšnega. Gre za hudo obliko pravno priznane škode, ki spada pod postavko telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej odškodninsko pravdni zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi, ko se je 30. 6. 2009 kot sopotnica peljala na zadnjem sedežu v osebnem vozilu, ki ga je vozil H. – povzročitelj nesreče in zavarovanec tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 25.000,00 EUR, za prestani strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 30.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.500,00 EUR. Ob upoštevanju 20 % soprispevka oškodovanke (ker ni bila privezana z varnostnim pasom) ter ob upoštevanju valorizirane akontacije že plačane odškodnine, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 30.671,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisodilo ji je tudi 911,79 EUR pravdnih stroškov. Oboje je dolžna plačati tožena stranka.

3. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožnici priznalo le 6.419,03 EUR odškodnine.

4. Uvodoma se pritožba ukvarja z vprašanjem zatrjevanega soprispevka tožnice, ker naj bi vedela za vinjenost voznika, a je kljub temu prisedla k vožnji. Glede na visoko vrednost alkohola v krvi pritožnica meni, da tožnici voznikova vinjenost ni mogla ostati skrita. V zvezi s tem vprašanjem pritožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Najprej zato, ker sodišče ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja dr. B., nato pa zato, ker ni izvedlo dodatnega dokaza z izvedencem toksikologom. Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega ni razvidno, pri kakšni vsebnosti alkohola po izvedenčevem mnenju laična oseba lahko tudi ne prepozna vinjenosti.

5. Pritožnica napada tudi materialnopravno presojo o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče naj bi premalo upoštevalo dejstvo, da je bilo tožničino zdravljenje izjemno kratkotrajno. Opozarja tudi na to, da oškodovanec v umetni komi ne čuti bolečin.

6. Višina odškodnine za strah naj bi bila pretirana.

7. V zvezi z vprašanjem škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pritožnica opozarja, da so tožničine življenjske aktivnosti sicer res zmanjšane, vendar tožnica s povečano intenzivnostjo še vedno lahko opravlja večino življenjskih opravil in aktivnosti. Res je, da je tožnica zaradi odstranitve vranice bolj občutljiva, vendar to ne pomeni, da ob povprečni skrbnosti za svoje zdravje ni sposobna normalnega življenja.

8. Tudi v zvezi s prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova skaženosti, naj bi sodišče materialnopravno presodilo napačno. Dve brazgotini sta namreč skriti pod obleko in tudi pod kopalkami.

9. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

Glede soprispevka oškodovanke (češ da naj bi oškodovanka vedela za voznikovo vinjenost ter tako privolila v vožnjo z vinjeno osebo):

11. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku napravilo dokazno oceno, katere dejanski sklep je, da tožnica ni vedela, da je voznik vinjen. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo na 11. in 12. strani sodbe. Pritožbeno sodišče to dokazno oceno sprejema.

12. Tožena stranka trdi, da je sodišče pri ugotavljanju tega dejstva zagrešilo procesno kršitev, ker ni dopolnjevalo dokaza z izvedencem za področje medicine dela, prometa in športa dr. B. oziroma, ker v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ni postavilo izvedenca toksikološke stroke.

13. Pritožničina trditev o procesnem dejstvu, da se izvedenec ni opredelil do vprašanja, kolikšno stopnjo alkohola je imel voznik v krvi, ni točna. Izvedenec je svojo ugotovitev podal glede na razpoložljivo spoznavno gradivo. Njegove ugotovitve so podane na 2. in 3. strani izvedenskega mnenja (list. št. 53, 54).

14. Prav tako ni točna pritožničina trditev, da izvedenec ni povedal, katero vrednost vsebnosti alkohola ima v mislih ob trditvi (strokovni medicinski ugotovitvi), da laična oseba vinjenosti lahko ne prepozna. Iz njegovega mnenja na 3. strani (list. št. 54) je jasno razvidno, da gre za vrednost 80,5 g alkohola na kg telesne teže. Ob takšnih ugotovitvah je na dlani, da je bila obravnavana dokazna tema izčrpana ter pogoji za dopolnjevanje dokaza zato niso bili podani.

15. Nazadnje se zastavlja še vprašanje, ali je sodišče glede obravnavanega dejanskega vprašanja postavilo izvedenca ustrezne stroke ali pa bi moralo postaviti toksikologa, kot je predlagala tožena stranka.

16. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da je izbira ustreznega izvedenca v rokah sodišča. Sodišče torej ni vezano na predlog stranke in stranka tudi ni dolžna dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede izvedenca katere stroke naj sodišče postavi. Dolžnost stranke je, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da tudi navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem).

17. Sodišče nato v skladu z 243. členom ZPP(1) presodi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno (ali je torej potrebno dejstvo ugotavljati s strokovnim znanjem, s katerim sodišče samo ne razpolaga) in nato tudi to, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega manjka. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo.

18. Res je, da sodišče pri tej izbiri ne sme ravnati arbitrarno, marveč mora postaviti izvedenca takšne stroke, da bo pogoj iz 243. člena ZPP upravičen. Postaviti mora torej izvedenca takšne stroke, da razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. V konkretni zadevi se je zato treba vprašati, ali izvedenec za področje medicine dela, prometa in športa razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za odgovor na naslednje vprašanje: ali se pri določeni vsebnosti alkohola navzven kažejo takšni znaki alkoholiziranosti, da jih laik ne more spregledati.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za vprašanje s strokovnega področja konkretnega izvedenca, kar se je potrdilo tudi v obsežnem strokovnem poročilu o tem vprašanju (glej list. št. 54 do 60). Očitana procesna kršitev (ki ustreza primeru iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zato po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana.

Materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo:

20. Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožničin očitek, da zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki so posledica skaženosti, sploh ni utemeljen, češ da oškodovanka brazgotini lahko skrije. Dejstvo, da oškodovanka brazgotini mora skriti z enodelnimi kopalkami, pomeni, da je njena samopodoba zaradi teh brazgotin načeta. Pritožbeno sodišče soglaša, da ta načetost ustreza pravnemu pojmu duševnih bolečin zaradi skaženosti.

21. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, češ da odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v času umetne kome oškodovancu ni mogoče priznati. Umetna koma namreč pomeni, da je tak oškodovanec mentalno v celoti izvzet iz življenja kot takšnega. Gre za hudo obliko pravno priznane škode, ki spada pod postavko telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

22. Prav tako neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ da pritožnica zaradi odstranjene vranice ob ustrezni skrbnosti lahko normalno živi in da ji zato odškodnina v tem delu ne pripada oziroma da je priznana odškodnina iz tega razloga previsoka. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, kakšne nevarnosti oškodovanki pretijo zaradi odstranjenega telesnega organa (vranice). Ustrezna skrbnost, ki jo mora oškodovanka nameniti obrambi pred temi nevarnostmi, predstavlja poseg v njeno življenjsko aktivnost. Ta poseg je hud in zanj oškodovanki pripada odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

23. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče pravni pravili iz 179. in 182. člena OZ(2) napolnjuje z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. To pomeni, da sodišče ugotovi individualen obseg škode (torej tudi posebnosti konkretnega oškodovanca) in nato opravi primerjavo z zadevami iz sodne prakse. Pri tem si pomaga z zbirko sodne prakse(3). Tako je ravnalo tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi.

24. Znesek odškodnine, za katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da ustreza pojmu pravične denarne odškodnine, znaša skupaj 60.500,00 EUR, kar ustreza približno 60 povprečnim plačam v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji.

25. Pritožbeno sodišče je konkretno zadevo primerjalo z v nadaljevanju navedenimi zadevami iz citirane zbirke sodne prakse.

Nižja odškodnina od te v obravnavani zadevi, je bila prisojena v zadevah VII/10 (II Ips 44/2000), kjer je bila v zgolj nekoliko lažji zadevi prisojena odškodnina v višini 41 povprečnih plač. Lažji odškodninski primer je vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi VII/11 (II Ips 294/2008), kjer je prisodilo 38 povprečnih plač. Zadeva pod št. VII/3 (II Ips 92/2003) predstavlja bistveno hujši odškodninski primer, v katerem je bila oškodovancu zato tudi priznana bistveno višja odškodnina (103 povprečne plače). Hujši je tudi primer, ki je evidentiran pod št. VII/4 (II Ips 474/2002), kjer je oškodovanec prejel odškodnino v višini 96 povprečnih plač. Enako velja za zadevo, evidentirano pod št. VII/5 (II Ips 182/2000), kjer znaša priznana odškodnina 96 povprečnih plač. Med že citiranimi blažjimi primeri, kjer je tudi prisojena odškodnina nižja, in hujšimi primeri, kjer je prisojena odškodnina višja od obravnavane, se nahaja zadeva, evidentirana pod št. VII/6 (II Ips 346/2003), kjer je bila priznana odškodnina v višini 65 povprečnih plač.

26. Primerjava tako pokaže, da je odškodnina, prisojena v obravnavani zadevi ustrezna oziroma vsaj to, da ni previsoka.

27. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravni pravili iz 179. in 182. člena OZ ustrezno vsebinsko napolnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

29. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(3) Mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010.