Jedro

S tem, ko je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep - prepoved gnojenja sadovnjaka, ki ima zakonito podlago v Zakonu o sanitarni inšpekciji, ni bilo nedovoljeno poseženo v lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2824/97-9 z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.10.1997. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo zdravstvenega inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enota K., Izpostave P. z dne 18.10.1996, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora do 20.10.1996 odstraniti ves hlevski gnoj iz sadovnjaka nad zajetjem vodovoda P. (1. točka izreka) ter prepovedano nadaljnje gnojenje (z umetnim in hlevskim gnojem) površin v neposredni bližini zajetja (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na ugotovitve zdravstvenega inšpektorja. Ta je ob inšpekcijskem pregledu dne 17.10.1996 ugotovil, da je tožnik lastnik sadovnjaka, ki leži na območju ožjega varstvenega pasu v neposredni bližini zajetja vodovoda P., da je tožnik ta sadovnjak gnojil dne 11.10.1996 in da je bila voda iz vodovoda C. v oktobru 1996 higiensko oporečna, in kot taka predstavlja nevarnost za zdravje in počutje ljudi. Iz bakteriološke analize, ki jo je opravil Oddelek za sanitarno mikrobiologijo Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije in iz fizikalno - kemijske analize sanitarno kemičnega laboratorija Zavoda za zdravstveno varstvo N.m., izhaja, da voda iz vodovoda C. ne ustreza Pravilniku o higienski neoporečnosti pitne vode (Pravilnik, Uradni list RS, št. 33/87 in 13/91). Teh dejanskih ugotovitev tožnik niti ne izpodbija. Sodišče se sklicuje na Odlok o varstvenih pasovih vodnih virov na območju Občine C. in ukrepih za zavarovnaje voda tega območja (Odlok, Uradni list SRS, št. 2/88 in Uradni list RS, št. 31/93), ki v 2. alinei 6. člena prepoveduje uporabo biocidov in večjih količin umetnih in naravnih gnojil na območju ožjega varstvenega pasu. Glede na navedeno pravno in dejansko stanje, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Na odločitev v stavri ne more vplivati tožnikov ugovor, da je prej užival sadovnjak brez vsake omejitve in da mora gnojiti zaradi pridelka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je zaradi prepovedi gnojenja sadovnjak uničen. Zato je vsako leto prikrajšan za dohodek, davek od parcele pa mora plačevati. Zahteva povrnitev izgube dohodka. Z odlokom ni bil seznanjen. Zato je sadovnjak ves čas obdeloval in tudi gnojil. Meni, da je z inšpekcijskim ukrepom poseženo v njegovo lastninsko pravico. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Iz izpodbijane sodbe izhaja, in niti ni sporno, da je tožnik gnojil v neposredni bližini vodnega zajetja - v ožjem varstvenem pasu. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je tako tožnikovo ravnanje v nasprotju z Odlokom o varstvenih pasovih vodnih virov na območju Občine C. in ukrepih za zavarovanje voda tega območja, ki v 2. alinei 6. člena prepoveduje uporabo biocidov in večjih količin umetnih in naravnih gnijil. Tako dejansko stanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa. Pooblastilo za inšpekcijsko ukrepanje in za odreditev spornega ukrepa ima inšpektor v Zakonu o sanitarni inšpekciji (Uradni list RS, št. 8/73 in št. 9/85), ki je veljal v času odločanja. Po navedenem zakonu je inšpektor Republiškega sanitarnega inšpektorata, od uveljavitve Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 71/94, 47/97, 60/99 in 30/2001) dalje, pa inšpektor Zdravstvenega inšpektorata, pooblaščen odrediti odpravo nepravilnosti oziroma sanitarnih pomanjkljivosti, ugotovljenih pri izvajanju nadzorstva nad osebami, napravami, dejavnostmi in objekti, zaradi katerih je v nevarnosti zdravje ljudi, ali so v nasprotju z osnovnimi higienskimi navadami (1. točka 1. odstavka 13. člena), odrediti ukrepe za preprečivanje in zatiranje nalezljivih bolezni (6. točka 1. odstavka 13. člena) ter potrebne higienske tehnične ukrepe za varstvo pitne vode (7. točka 1. odstavka 13. člena). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Sprejet in neobjavljen odlok je obvezen za vse. Če gre za inšpekcijski ukrep, ki ima zakonito podlago, ne gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da bo zaradi navedenega ukrepa prikrajšan na dohodku. Lastninske pravice ni mogoče uveljavljati brez upoštevanja interesov drugih in skupnosti. Interes skupnosti pa je uveljavljen v navedenem občinskem odloku, ki določa ukrepe za zavarovanje vodnih virov, med katerimi je tudi prepoved uporabe večjih količin umetnih in naravnih gnojil. Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.