Jedro

Smrt fizične osebe pred vložitvijo tožbe je takšna procesna ovira, ki je ni mogoče odpraviti in ki onemogoča meritorno odločanje v sporu. Gre za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v postopku.

Predlog za odlog plačila sodne takse za predmetni postopek je treba zavreči ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 taksah, saj tudi ta predlog zadenejo ugotovljene pomanjkljivosti glede (ne)sposobnosti biti stranka v postopku.

Izrek

Tožba se zavrže. Plačilni nalog tega sodišča I U 345/2014-2 z dne 21. 2. 2014 se razveljavi.

Predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je po pooblaščenki dne 20. 2. 2014 priporočeno po pošti vložila tožbo v uvodoma navedenem upravnem sporu.

Ker taksa za tožbo ob njeni vložitvi ni bila plačana, je sodišče v skladu z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) tožnici izdalo plačilni nalog I U 345/2014-2 z dne 21. 2. 2014, s katerim ji je naložilo plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Po prejemu navedenega plačilnega naloga je tožničina pooblaščenka pri sodišču vložila predlog za odlog plačila zadevne sodne takse, saj naj bi tožeča stranka umrla. Dodaten problem pri urejanju zadeve pa je tudi dejstvo, da se je pooblaščenka upokojila in je bila z dnem 28. 2. 2014 izbrisana iz imenika odvetnikov.

V skladu z določbo 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku primerno uporablja za postopkovna vprašanja, ki niso urejena v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona. Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Če pa se omenjene pomanjkljivosti ne dajo odpraviti, razveljavi sodišče s sklepom pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo (prvi in peti odstavek 81. člena ZPP).

Glede na dne 11. 3. 2014 prejeto vlogo tožničine pooblaščenke je sodišče na podlagi 80. člena ZPP vpogledalo v podatke centralnega registra prebivalstva, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka umrla 29. 1. 2014. Predmetna tožba pa je bila vložena 20. 2. 2014, to je po tožničini smrti.

V konkretnem primeru gre torej za tožbo, vloženo v imenu mrtve osebe, smrt fizične osebe pred vložitvijo tožbe pa je takšna procesna ovira, ki je ni mogoče odpraviti in ki zato onemogoča meritorno odločanje v sporu. Gre torej za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v postopku, ki je ni mogoče odpraviti (glej tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 351), zato sodišče stranke ni pozvalo k popravi tožbe, ampak je tožbo zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Hkrati je sodišče tudi razveljavilo do sedaj opravljena dejanja v postopku, to je plačilni nalog I U 345/2014-2 z dne 21. 2. 2014, ki je bil tožeči stranki kot zavezanki za plačilo sodne takse v tem postopku prav tako izdan po njeni smrti.

Iz istega razloga je sodišče v III. točki izreka tega sklepa zavrglo tudi predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse. V skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon določa drugače. To pomeni, da se tudi glede sodnih taks uporabljajo določbe ZUS-1 in ZPP, vključno z določbami o strankah postopka (76. do 85. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Posledično je treba tožničin predlog za odlog plačila sodne takse za predmetni postopek zavreči ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, saj tudi ta predlog zadenejo zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti glede (ne)sposobnosti biti stranka v postopku.

Ob tem pa sodišče še dodaja, da okoliščine, ki jih tožničina pooblaščenka navaja v predlogu z dne 10. 3. 2014 (okoliščine, ki se tičejo njenega mandatnega razmerja s tožečo stranko) niso relevantne pri odločanju o odlogu plača takse. Po tretjem odstavku 11. člena ZST-1 namreč sodišče stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku tega člena, odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju o odlogu plačila mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje, finančno in likvidnostno stanje stranke in njenih družinskih članov (peti odstavek 11. člena ZST-1). Navedeno pomeni, da je odlog plačila sodne takse možen le iz razlogov finančne ogroženosti stranke, nikakor pa ta institut ni namenjen podaljševanju roka za plačilo takse, da se v vmesnem času uredijo razmerja med stranko in njenim pooblaščencem.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.