Jedro

Pomanjkljivost revizije, ki jo je vložila stranka sama, ni mogoče odpraviti zato je treba tako laično revizijo zavreči. Če sodišče prve stopnje z njo ravna po 108. členu ZPP in stranka nato vloži novo revizijo po odvetniku, je druga revizija prepozna.

Pri objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov in le eni nediferencirani navedbi vrednosti spornega predmeta sodišče ne more izvesti postopka po 108. členu ZPP, ker bi s tem poseglo v enakopravnost strank v postopku.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična izročilna pogodba, ki sta jo 23.10.1954 sklenila J. R. kot izročevalec in prvi toženec kot prevzemnik, ter tožbeni zahtevek, da je nična tudi darilna pogodba, ki so jo 11.8.1978 sklenili J. R. kot darovalec in tretja toženka, četrti toženec in peta toženka kot obdarjenci.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica je sama pravočasno vložila revizijo proti drugostopenjski sodbi. Sodišče prve stopnje jo je na podlagi 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pozvalo, da mora v 10 dneh predložiti pooblastilo odvetnika, sicer bo njeno revizijo zavrglo. Tožnica je v postavljenem roku 27.12.2004 vložila novo revizijo po odvetniku. V njej uveljavlja vsa revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnica je nato 10.2.2005 odpovedala pooblastilo odvetniku (list. št. 187 spisa), 24.2.2005 pa je umrla. Po prejemu sklepa o prekinitvi postopka sta njena dediča po novem odvetniku prevzela postopek in je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka (l. št. 203, 204).

Prva revizija z dne 29.11.2004 ni dovoljena, druga revizija z dne 27.12.2004 pa je poleg tega še prepozna.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi in je dovoljena samo v primerih in ob pogojih, ki jih zakon posebej določa. Novi ZPP je uvedel omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi. V četrtem odstavku 86. člena določa, da lahko stranka v takem postopku opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. V drugem odstavku 367. člena pa še določa, da je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Zato mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. O vrednosti spornega predmeta zakon vsebuje še posebne določbe. Tako je pri objektivni kumulaciji oziroma združevanju zahtevkov v drugem odstavku 41. člena ZPP določeno, da se pri tožbenih zahtevkih z različno podlago upošteva vrednost spora za vsak tožbeni zahtevek posebej.

V obravnavani zadevi je prva revizija nedovoljena iz dveh razlogov. Prvi je dejstvo, da jo je tožnica vložila sama, torej brez odvetnika. Za tako pravdno dejanje tožnica nima postulacijske sposobnosti. Ravnanje sodišča prve stopnje po 108. členu ZPP je bilo nepravilno. Revizija, ki jo vloži stranka sama, ni nerazumljiva ali nepopolna vloga v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP. Iz tožničine revizije jasno izhaja, kaj hoče in je torej razumljiva. Pojem nepopolnosti vloge pa je definiran v drugem odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošiljajo sodišču v prvostopenjskem postopku. Že v pritožbenem postopku je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji, saj je po prvem odstavku 336. člena ZPP nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana ali iz katere ni mogoče ugotoviti, katero sodbo izpodbija. Ta določba se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

Prvostopenjsko sodišče bi smelo ravnati v postopku po 108. členu ZPP ali njemu podobnem postopku le, če bi za to imelo zakonsko podlago. Vendar ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk: glede sposobnosti biti stranka v prvem odstavku 81. člena ZPP, procesne sposobnosti v drugem odstavku istega člena in glede omejitev pri izbiri pooblaščenca v 88. členu ZPP. Če bi šlo v teh vsebinsko istovrstnih primerih za vprašanje odprave nepopolnosti, potem navedene specialne določbe sploh ne bi bile potrebne, saj bi zadoščala splošna določba 108. člena ZPP (več v Galič: Komentar ZPP, stran 382). Odprava obravnavane pomanjkljivosti (ali bolje nepravilnosti) je po stališču revizijskega sodišča tudi pojmovno nemogoča. Če bi odvetnik revizijo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, bi bilo to etično vprašljivo, saj bi s tem potrdil, da naj bi revizijo sestavil on, čeprav tega ni storil. Tako ravnanje bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca pri določitvi obveznega odvetniškega zastopanja. Revizija bi bila vsebinsko še vedno enaka in laična, saj odvetnikova naknadna potrditev z žigom in podpisom k večji strokovnosti že vložene revizije ne bi prav nič pripomogla. Če pa bi odvetnik v naknadnim, s sklepom iz 108. člena ZPP določenem dodatnem roku vložil revizijo, bi jo vložil po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije, ki ga določa prvi odstavek 367. člena ZPP. Gre za prekluziven in z zakonom določen rok, torej tak, ki ga sodišče ne more podaljšati. Zato situacije, ko stranka sama vloži revizijo, pojmovno ni mogoče naknadno popraviti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da pomanjkljivosti revizije, ki jo je vložila stranka sama, ni mogoče odpraviti in da je taka revizija nedovoljena (npr. II Ips 3/2007, II Ips 321/2007).

Drugi razlog za nedovoljenost prve revizije je nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta. Tožnica je v tožbi uveljavljala dva tožbena zahtevka za ničnost dveh pogodb. Različna je pravna narava vsake pogodbe (izročilna pogodba in darilna pogodba), različna pa je tudi njuna dejanska podlaga (na strani prevzemnika in obdarjenca so bile udeležene različne osebe, gre pa tudi za pogodbi, ki sta bili sklenjeni v časovnem razmaku 24 let). Zato bi tožnica morala v tožbi za vsak tožbeni zahtevek navesti samostojno in posebno oceno vrednosti spornega predmeta, kot bi to storila, če bi vsako pogodbo izpodbijala s samostojno tožbo, če torej ne bi šlo za združevanje tožbenih zahtevkov v eni tožbi.

Tožnica je v tožbi označila vrednost spornega predmeta z zneskom 2,100.000 SIT. Taka določitev vrednosti spornega predmeta je nepravilna ali vsaj nepopolna. Revizijsko sodišče nima pooblastila, da bi samo ugotavljalo ali točneje: ugibalo, ali se taka določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njiju, ali pa morda na oba in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njiju. Pravilna ocena vrednosti spornega predmeta je v domeni stranke, le kadar gre za očitno previsoko ali prenizko oceno, lahko sodišče vanjo poseže, in še to le v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče že v mnogih revizijskih zadevah poudarilo, da je v primeru nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta položaj enak kot v primeru popolnega izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta, zaradi česar taka revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je to situacijo preverjalo tudi z vidika, da se nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta opredeli "samo" kot nepopolna navedba. Pri taki opredelitvi se postavlja vprašanje, ali je mogoče v revizijski fazi postopka vsaj v taki situaciji in zaradi presoje o dovoljenosti revizije izvesti postopek po 108. členu ZPP, na katerega napotuje 45. člen ZPP. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta postopek enostranski, saj je le od tožnika samega odvisno, ali bo popravil pomanjkljivo navedbo vrednosti spornega predmeta ali ne in kako jo bo popravil. Njegovo ravnanje ali pa pasivno zadržanje bo odvisno od njegovih interesov, med drugim tudi od vprašanja, kdo je vlagatelj revizije. Zato bi ravnanje revizijskega sodišča po 108. členu ZPP lahko poseglo v enakopravnost strank v postopku, saj bi le tožniku omogočilo, da potem, ko je revizija že vložena, z naknadno in enostransko pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta odloči, da je ali njegova revizija dovoljena ali toženčeva revizija nedovoljena. In še: pasivno zadržanje tožnika bi lahko imelo za posledico zavrženje njegove revizije, enako odločitev glede toženčeve revizije pa bi bila nesprejemljiva (več o tem problemu v sklepu VS RS II Ips 346/2006).

Tožničina druga revizija, ki jo je naknadno vložil odvetnik, je prepozna. Tožnica je izpodbijano drugostopenjsko sodbo prejela 16.11.2004. Prvo revizijo je vložila 29.11.2004, torej v okviru tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 367. člena ZPP za vložitev revizije, vendar jo je vložila sama. Drugo revizijo pa je vložila po odvetniku 27.12.2004, torej po izteku roka iz navedene zakonske določbe. Pojasnjeno je že bilo, da je rok za vložitev revizije prekluzivne in zakonske narave: prekluzivne zato, ker po njegovem izteku procesnega dejanja ni več mogoče opraviti, zakonske pa zato, ker je ta rok določen že v samem zakonu in ga ne določa sodišče. Zakonski roki so nepodaljšljivi, zato ni mogoče upoštevati dodatnega desetdnevnega roka, ki ga je določilo prvostopenjsko sodišče tožnici, da predloži pooblastilo odvetnika. Tožničina druga revizija je tako prepozna. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da bi sicer tudi zanjo veljali razlogi o nedovoljenosti zaradi nediferencirane vrednosti spornega predmeta.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče moralo na podlagi 377. člena ZPP zavreči obe tožničini reviziji.